Jedro

V skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZIZ upnik predlogu za izvršbo verodostojne listine (računa oz. izpiska odprtih postavk) ni priložil, temveč je to listino v predlogu le določno označil in ob tem navedel datum zapadlosti terjatve.

Neprerekanih dejstev ni treba dokazovati (drugi odstavek 214. člena ZPP), spričo česar sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča povsem upravičeno ni izvedlo personalnih dokazov, predlaganih v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Izrek

Pritožba zoper odločitev o glavni stvari (točka I izreka) se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje; pritožbi zoper izrek o pravdnih stroških (točka III izreka) pa se ugodi in se znesek priznanih pravdnih stroškov nadomesti z zneskom 1.195,60 EUR.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 17.2.2016 pristojno Višje sodišče v Kopru.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 85428/2015 z dne 21.7.2015 v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico 21.989,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.2015 do plačila in v tretjem odstavku izreka. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo in v tej zvezi razveljavilo tudi omenjeni sklep o izvršbi. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.272,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

3. Zoper ugodilni del sodne odločbe in izrek o pravdnih stroških se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je tožena stranka predlagala zaslišanje zakonite zastopnice in prokurista tožene stranke. V tej zvezi je sodišče prve stopnje dokazni predlog zavrnilo, ker naj bi bil skopo substanciran. Vendar pa pritožnik meni, da temu ni tako. Ta dva dokaza je tožena stranka predlagala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ko je navedla, da s strani tožeče stranke ni prejela nobenega računa ali odprtih postavk. V tej zvezi pritožba še dodaja, da je tožena stranka tudi smiselno navajala, da je bila višina iztoževanega zahtevka neustrezna, o čemer bi prav tako vedele izpovedati omenjene predlagane priče. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki neupravičeno priznalo stroške zaprosila substitutu in njegovo povračilo, prav tako pa je neupravičeno priznalo stroške za končno poročilo stranki. Iz spisovnih podatkov namreč ni razvidno, da bi tožeča stranka navedene stroške dejansko izkazala.

4. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da jo pritožbo zavrne. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba tožene stranke zoper odločitev o glavni stvari ni utemeljena, pritožba zoper izrek o pravdnih stroških pa je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti take na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7. V konkretnem primeru se je sodni postopek začel na podlagi predloga upnika (kasneje tožeče stranke) za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, pri čemer upnik v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) predlogu za izvršbo verodostojne listine (računa oz. izpiska odprtih postavk) ni priložil, temveč je to listino v predlogu le določno označil in ob tem navedel datum zapadlosti terjatve. Dolžnik (kasneje tožena stranka) je v ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zanikal obstoj poslovnega razmerja z upnikom in ob tem navedel, da v tej zvezi ni prejel nobenega računa ali izpiska odprtih postavk. Glede na navedbe v tej vlogi je dolžnik tudi predlagal zaslišanje direktorja in prokurista dolžnika.

8. Vendar pa je kasneje tožeča stranka (potem, ko se je izvršilni postopek prevesil v pravdo) v okviru dopolnitve tožbe prvič podala konkretne navedbe o tem, da je tožena stranka pri njej naročila večje število avtomobilskih gum, katere ji je tožeča stranka tudi dobavila in ob tem izročila tudi račun št. 14-300-08760 z dne 19.12.2014 v znesku 21.989,28 EUR z rokom plačila 19.3.2015, kar je izkazano tudi v izpisku odprtih postavk z dne 17.7.2015. Za potrditev svojih navedb je tožeča stranka tej vlogi priložila tudi vsa pisna dokazila (omenjeni račun in IOP obrazec, potrdilo o poslani pošiljki z dne 19.12.2014 in podpisano dobavnico z dne 19.12.2014). Tožena stranka je omenjeno vlogo tožeče stranke (vključno z pisnimi dokazili) prejela in v pisni vlogi z dne 10.12.2015 le navedla, da je bila sporna prvotna višina tožbenega zahtevka in da bo zato preverila svoje celotno poslovanje s tožnikom in tako ugotovila, kolikšen je sporni znesek zapadle tožnikove terjatve (rezultat pa bo kasneje tudi posredovala sodišču, česar pa ni storila).

9. Iz teh razlogov je več kot očitno, da tožena stranka v gospodarskem sporu ni več vztrajala pri svoji trditvi, da spornega računa (na katerem temelji iztoževana terjatev) sploh ni prejela, upoštevaje ob tem, da ga je prejela najkasneje takrat, ko je prejela omenjeno dopolnitev tožbe.

10. Neprerekanih dejstev pa ni treba dokazovati (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), spričo česar sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča povsem upravičeno ni izvedlo personalnih dokazov, predlaganih v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V zvezi s temi dokazi pa tožena stranka v okviru njihovega substanciranja nikdar ni navajala, da bodo omenjene osebe izpovedale, da višina toženega zahtevka ni ustrezna.

11. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper odločitev o glavni stvari zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Upravičena pa je pritožba tožene stranke zoper odločitev o pravdnih stroških. Tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tožeči stranki ne bi smelo priznati 100 odvetniških točk za zaprosilo substitutu in njegovo končno poročilo ter 50 odvetniških točk za končno poročilo, saj tožeča stranka teh stroškov sploh ni z ničemer izkazala. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu znesek priznanih pravdnih stroškov nadomestilo z zneskom 1.195,60 EUR.

13. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov za pritožbo, saj je pritožbo zoper odločitev o glavni stvari izgubila, pritožbenih stroškov zoper sklep o pravdnih stroških pa ni posebej uveljavljala. Prav tako sodišče prve stopnje ni priznalo pritožbenih stroškov tožeči stranki za odgovor na pritožbo, saj tožeča stranka v tej vlogi ni navedla nič takega, kar bi lahko prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi.