Jedro

Težko popravljiva škoda bi se v primeru, kot je obravnavani (kjer kot tožeča stranka nastopa lokalna skupnost), morala izkazati v smislu bistveno oteženega ali onemogočenega poslovanja, delovanja ali opravljanja funkcij, ki jih tožeča stranka izvaja kot lokalna skupnost na podlagi ZLS. Zgolj zmanjšanje njenega premoženja in morebitni stroški zaradi sodnih postopkov ne morejo predstavljati težko popravljive škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča in tožena stranka sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe (1. točka izreka) ter sklenilo, da bo o zahtevah strank za povrnitev stroškov postopka v zvezi s sklepom o začasni odredbi odločalo ob odločanju o glavni stvari (2. točka izreka).

2. Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe skupaj s tožbo zoper Sklep o ugotovitvi premoženja Občine A. in o ureditvi premoženjskopravnih razmerij z Občino B. ob ustanovitvi nove Občine A., ki ga je občinski svet tožene stranke sprejel na seji dne 24. 9. 2009. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi 29. in 51.c člena Zakona o lokalni samoupravi – ZLS, 16. člena Statuta Občine A., Odloka o zaključnem računu proračuna Občine B. za leto 2006, premoženjske bilance Občine B. za leto 2006 s stanjem na dan 31. 12. 2006 in popisa premoženja ugotovila obseg premoženja Občine A. na dan konstituiranja Občine A. (1. 1. 2007).

3. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je glede na naravo izpodbijanega akta, navedb v zahtevi za izdajo začasne odredbe ter predloženih dokazil treba predlog tožeče stranke obravnavati na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Ker tožeča stranka s predlogom za izdajo začasne odredbe ni izkazala vsebinskega pogoja težko popravljive škode oziroma da predlagana začasna odredba (po obsegu zadržanja) ne bi prizadela tožene stranke (v smislu škodljivih posledic, ki bi bile manjše od njenih koristi v primeru izdaje začasne odredbe), je sodišče prve stopnje njen predlog zavrnilo.

4. Tožeča stranka zoper izpodbijani sklep vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 75. člena ZUS-1. Meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da izpodbijani akt tožene stranke ne more biti podlaga za prisilno izvršbo. Če bi nezakoniti akt tožene stranke postal pravnomočen, bi tožena stranka lahko terjala in izterjala plačilo v izpodbijanem aktu določenih zneskov, kar glede na višino zneska (preko 211.800,00 EUR) in ob upoštevanju stroškov postopkov predstavlja težko popravljivo škodo za tožečo stranko. Glede premičnin tožeča stranka pojasnjuje, da bi bila v primeru njihove izročitve lahko ogrožena njena dejavnost, v zvezi z nepremičninami pa poudarja, da izpodbijani akt predstavlja podlago za vknjižbo lastninske pravice na toženo stranko. V primeru uspeha v tem upravnem sporu pa bi tožeča stranka morala ponovno pričeti s postopki preknjižbe nepremičnin v zemljiški knjigi, kar bi ji povzročilo nepotrebne stroške oziroma težko popravljivo škodo. Sodišče je res formalno vezano na zahtevo stranke, vendar bi samo lahko izpodbijani akt zadržalo samo delno, ne pa v celoti, če meni, da slednje ne bi bilo ustrezno. Ne glede na to pa tožeča stranka v nadaljevanju svojo zahtevo precizira in predlaga začasno odložitev pravnega učinkovanja izpodbijanega sklepa z dne 24. 9. 2009 samo v določenih točkah. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

5. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka vse navedbe tožeče stranke in Vrhovnemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno. Ne glede na to, kakšne vrste začasna odredba je v upravnem sporu predlagana (odložitvena ali ureditvena) in na kateri pravni podlagi jo sodišče presoja (po drugam ali po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1), je temeljni vsebinski pogoj za njeno izdajo obstoj „težko popravljive škode“, ki bi tožniku nastala v primeru neizdaje začasne odredbe. Ta pogoj pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ni izkazan.

8. Tožeča stranka v predlogo za izdajo začasne odredbe ni jasno in določno navedla, kaj naj bi zanjo predstavljalo težko popravljivo škodo v primeru, če bi sledila sklepu tožene stranke in „poplačala“ terjatve ter izročila premičnine oziroma, če bi tožena stranka terjatve in nepremičnine uspela prisilno izterjati. Ni vsaka škoda, ki bi stranki utegnila nastati, pravno priznana v smislu določb 32. člena ZUS-1. Po presoji Vrhovnega sodišča bi se težko popravljiva škoda v obravnavanem primeru morala izkazovati v smislu bistveno oteženega ali onemogočenega poslovanja, delovanja ali opravljanja funkcij, ki jih tožeča stranka izvaja kot lokalna skupnost na podlagi ZLS. Tega pa tožeča stranka ne izkazuje, niti določno ne zatrjuje in tudi ne podpre s primernimi dokazi. Zgolj zmanjšanje njenega premoženja in stroški, ki bi tožeči stranki lahko nastali po morebitnem uspehu v tem upravnem sporu s tem, ko bi zahtevala vrnitev izplačanih zneskov oziroma vrnitev premičnin, pa tudi po mnenju Vrhovnega sodišča ne morejo predstavljati težko popravljive škode.

9. Enako velja tudi glede nepremičnin, kjer zgolj dejstvo, da bi po končanem upravnem sporu tožeča stranka morala ponovno predlagati prepis nepremičnin, ne predstavlja težko popravljive škode.

10. Poleg navedenega pa sodišča prve stopnje pravilno opozarja, da je tožeča stranka predlagala zadržanje izvršitve celotnega v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa, čeprav ugovarja zgolj lastništvu nekaterih nepremičnin oziroma deležem pri nepremičninah le dveh javnih zavodov. Tak ukrep pa bi tudi po presoji Vrhovnega sodišča nesorazmerno prizadel koristi nasprotne stranke, saj bi ji omejil razpolaganje tudi z drugim (neprerekanim) premoženjem. V pritožbenem postopku pa predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče dopolnjevati oziroma popravljati.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

13. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka sicer zahtevala povračilo stroškov v zvezi s tem pritožbenim postopkom, ni pa opredeljeno navedla stroškov, za katere zahteva povračilo, kar bi v skladu z drugim odstavkom 163. člena ZPP morala storiti. Zato je Vrhovno sodišče tudi njen zahtevek za povračilo stroškov pritožbenega postopka zavrnilo.