Jedro

Če so podatki v davčni napovedi medsebojno neskladni, mora davčni organ dejansko stanje pred odmero razčistiti z dohodninskim zavezancem.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavni urad z dne 7. 6. 2002 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada A, izpostave B z dne 26.11.2001, s katero je bila tožeči stranki odmerjena dohodnina za leto 2000. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je bila tožeči stranki v prvostopenjski odločbi priznana olajšava v višini 30.000,00 SIT iz naslova 367. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 106/99 do 124/00, v nadaljevanju ZPIZ), da pa je v obrazložitvi odločbe napačno zapisano, da se pritožniku zmanjšanje osnove za plačane premije prostovoljnega pokojninskega zavarovanja ne prizna. Nadalje še navaja, da je iz police prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, sklenjene pri AAA d.d. razvidno, da je tožeča stranka zavarovana po načrtu PN... po katerem se premija plačuje mesečno in znaša 30.368,00 SIT. Tožeča stranka je vstopila v zavarovanje 1.12.2000 in je po podatkih napovedi v tem letu vplačala 364.416 SIT. Glede na to, da je tožeča stranka vstopila v zavarovanje med letom, se pri davčnih olajšavah poleg omejitve glede višine olajšave iz 301. člena ZPIZ upošteva tudi, koliko premij bi glede na način plačevanja premij lahko plačala v koledarskem letu. Ker se je tožeča stranka opredelila za mesečni način plačevanja premij, bi v letu 2000 lahko vplačala le eno mesečno premijo, ki se v davčne olajšave prizna v višini 24% letnih povprečnih obveznih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma največ 30.000,00 SIT. V tej višini pa ji je bilo zmanjšanje osnove tudi priznano.

Tožeča stranka v tožbi obsežno navaja, da je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada B z dne 26.11.2001, v kateri ji ni bil upoštevan celotni znesek vplačane premije prostovoljnega pokojninskega zavarovanja. Nadalje navaja, da je v letu 2000 pri AAA d.d. sklenila pogodbo po pokojninskem načrtu PN..., da je premijo v višini 364.416 SIT plačala kot celotno premijo za leto 2000, torej v letnem znesku, kar je navedeno tudi v zavarovalni polici, ki jo tožbi prilaga. Glede na določbe 301. in 367. člena ZPIZ bi ji torej morala tožena stranka znižati dohodninsko osnovo za celoten znesek vplačane premije v letu 2000, saj le-ta ne presega zneska, ki je po 2. odstavku 301. člena ZPIZ predmet davčnih olajšav. Ker tega ni storila, je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo. Zato tožeča stranka sodišču predlaga odpravo izpodbijanih odločb. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi na podlagi razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v postopku ni prijavil. Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih uveljavlja tožeča stranka.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je tožeča stranka v napovedi za odmero dohodnine za leto 2000 v poglavju B)II, tč. 5 kot datum vstopa v pokojninski načrt PN... vpisala datum "1.12.2000" ter kot način plačila premije označila številko "1" kar pomeni mesečni način plačila. V istem delu že navedene napovedi pa je pod rubriko "znesek plačanih premij v SIT" vpisala znesek 364.416 SIT. Očitno je, da je vpisani znesek nesorazmerno visok, da bi lahko predstavljal plačilo le ene mesečne premije in da gre za protislovna podatka v davčni napovedi. Ker tako ZPIZ v členih 367. in 301. kot tudi sam obrazec za odmero dohodnine predvidevata poleg mesečnega tudi polletni ali letni način plačila premije, je bilo glede na tako visok znesek vpisane premije nejasno, ali je tožeča stranka ta znesek uveljavljala kot plačilo mesečne ali letne premije. To dejstvo pa je po mnenju sodišča bistvenega pomena za pravilno odločitev v konkretni zadevi in bi moralo biti pred izdajo odločbe o odmeri dohodnine zanesljivo ugotovljeno. Organ prve stopnje je namreč k takemu postopanju zavezan tako po 8. členu kot tudi po 145. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list RS, št. 80/99 in 70/2000, v nadaljevanju: ZUP). Glede na navedeno bi torej moral organ prve stopnje dati tožeči stranki možnost, da se izjavi ter predloži ustrezne dokaze o tem, ali je navedeni znesek vplačala kot mesečno ali kot letno premijo ter ga nato po citiranih določbah ZPIZ ustrezno upoštevati kot davčno olajšavo pri odmeri dohodnine. Iz podatkov v upravnem spisu pa je razvidno, da tožeči stranki taka možnost ni bila dana. Tožena stranka je sicer v pritožbenem postopku tožečo stranko pozvala, naj se zglasi v zvezi z pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine, vendar pa namen vabljenja očitno ni bil razjasnitev spornih dejstev ampak zgolj natančnejša obrazložitev prvostopenjske odločbe (kar je razvidno tudi iz uradnega zaznamka z dne 27.2.2002). V zadevi je torej podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. tč. 2. odstavka 237. člena ZUP in odločba prvostopnega organa je iz tega razloga nezakonita. Ker pa tožena stranka v okviru reševanja pritožbe navedenih nepravilnosti ni odpravila, je nezakonita tudi njena odločba.

Ker iz navedenih razlogov v upravnem postopku niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, je sodišče na podlagi 3.točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list. RS, št. 50/97 do 70/00) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.