Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Skladno z določbami Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih (ur.l. RS št. 5/91), ki so pričele veljati 16.2.1991 je prenehala veljati določba prve alinee 1. odstavka 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90), po kateri je zasebni delodajalec lahko pisno odpovedal delavcu delovno razmerje, če se za 6 mesecev ali več zmanjša obseg dela oz. poslovanja, zaradi katerih je bilo sklenjeno delovno razmerje. Zaradi te spremembe zakona pa določbe pogodbe o zaposlitvi sklenjene med tožnikom in toženo stranko, ki se nanašajo odpoved delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu, ki ga je opravljal tožnik, niso več veljale. Zato je tožniku prenehalo delovno razmerje po izteku 6 mesečnega odpovednega roka po 36.e členu ZDR.
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se odpoved delovnega razmerja, ki jo je tožena stranka dala tožniku z dne 27.2.1991 v odločitvi o prenehanju delovnega razmerja spremeni tako, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 1.4.1991, ampak je trajalo vse do 14.9.1991 z vsemi pravicami iz dela in po delu. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 1.4.1991 do 14.4.1991 (pravilno 14.9.1991) plačati plačo, kakor da bi delal, za čas od 15.4.1991 do vključno 14.9.1991 pa nadomestilo plače v višini 80 % osnove, ki jo predstavlja plača tožnika za pretekli mesec za polni delovni čas, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti vsakomesečne plače oz. nadomestila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Tožena stranka je dolžan tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 49.908,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče je sodbo utemeljilo s tem, da je v času, ko je tekel postopek za odpoved delovnega razmerja tožniku že veljala novela Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), po kateri gredo delavcu pravice po 36. e členu tega zakona t.j., da mu od dokončnosti odločitve o prenehanju delovnega razmerja le to preneha po izteku 6 mesecev. Tožeča stranka je prejela odpoved 27.2.1991 in je ta postala dokončna 14.3.1991 in s tem dnem je začel teči 6-mesečni odpovedni rok iz 1. odst. 36. e člena ZDR, zato je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje 14.9.1991 in mu gredo do takrat vse pravice iz delovnega razmerja.
Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožena stranka in v laični pritožbi poudarja, da izpodbija sodbo v celoti iz razloga, ker je tožniku odpovedal delovno razmerje s takrat veljavno pogodbo o zaposlitvi in glede na obstoječe razmere, zaradi katerih je prišlo do velikega zmanjšanja obsega dela. Tožnik se glede odpovedi delovnega razmerja ni pritožila ne ustno ne pisno, prav tako pa tudi drugi delavec H. M., ki je tudi uveljavljal svoje pravice na zavodu za zaposlovanje. Največjo napako v tej zadevi je naredil zavod za zaposlovanje, ker je tožnika napotil na vodenje spora. Tožena stranka ne opravlja več dejavnosti zaradi znanih razmer zato predlaga, da sodišče še enkrat prouči celotno zadevo in odloči njej v korist. Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožnika pa pritožbeno sodišče navaja: Skladno z določbami Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 5/91), ki so pričele veljati 16.2.1991 je prenehala veljati določba prve alinee 1. odstavka 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90), po kateri je zasebni delodajalec lahko pisno odpovedal delavcu delovno razmerje, če se za 6 mesecev ali več zmanjša obseg dela oz. poslovanja, zaradi katerih je bilo sklenjeno delovno razmerje. Zaradi te spremembe zakona pa določbe pogodbe o zaposlitvi sklenjene med tožnikom in toženo stranko, ki se nanašajo odpoved delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu, ki ga je opravljal tožnik, niso več veljale. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so obstajali objektivni razlogi, zaradi katerih tožena stranka ni mogla več zagotoviti dela tožniku in še enemu delavcu, vendar pa tožena stranka postopka glede prenehanja delovnega razmerja tožniku ni vodila v skladu z določili 36.e in drugih členov ZDR. Po določbi prvega odstavka 36.e člena ZDR delavcu, kateremu ni mogoče trajno zagotoviti dela pri delodajalcu, preneha delovno razmerje po preteku šestih mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja.
V tožnikovem primeru pa je to v šestih mesecih od dokončnosti odpovedi delovnega razmerja to je dne 14.9.1991, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato je tudi pravilno odločilo, da gredo do takrat tožniku tudi pripadajoče pravice iz delovnega razmerja. Pritožbene navedbe tožene stranke, da je za vse kriva socialna služba pri pristojnem Zavodu za zaposlovanje pa glede na navedene razloge pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.
Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.