Jedro

V pritožbi zoper sklep o nedopuščeni reviziji je treba navesti konkretne odločbe sodišč, s katerimi se dokazuje trditev o neenotni sodni praksi glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev. Odločba, ki jo navaja tožnica, pa se ne nanaša na isto pravno vprašanje kot v obravnavani zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke o razporeditvi tožnice v plačilni razred na podlagi (rednega) napredovanja, za razporeditev v ustrezen plačilni razred na podlagi izjemnega napredovanja in za plačilo razlike v plači. Ugotovilo je, da je tožnica na podlagi ocene po kriterijih iz Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih in šolah v plačilne razrede dobila sicer dovolj točk, da bi lahko tudi izredno napredovala. Vendar ni dobila ocene, da je njena delovna uspešnost nadpovprečna, zato ni izredno napredovala. Oceno je podal ravnatelj, ki je zaslišan kot priča to oceno tudi utemeljil, njegovo izpoved pa sta potrdili tudi zaslišani priči. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in s pravno presojo prvostopnega sodišča. S sklepom je sodišče druge stopnje odločilo, da se revizija ne dopusti. Presodilo je, da odločba tožene stranke ni nezakonita zgolj zato, ker tožena stranka ni predložila posebne (pisne) ocene na predpisanem obrazcu.

Zoper sklep o nedopustitvi revizije je tožeča stranka vložila pritožbo, ker naj bi izpodbijana sodba odstopala od sodne prakse vrhovnega sodišča in sicer od stališča v sodbi (pravilno sklepu) VIII Ips 281/98. V tej odločbi je Vrhovno sodišče navedlo, da je tudi pri prvi razporeditvi v plačilni razred potrebno pisno utemeljiti razloge, da zaposleni ne izpolnjuje posameznega pogoja za napredovanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1) se zoper sklep o nedopustitvi revizije stranka lahko pritoži le iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1: če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Vrhovno sodišče odloča lahko le o sklepu sodišča druge stopnje o tem, da revizije, ki po zakonu ni dovoljena, tudi ne dopusti. Tak razlog bi bil podan, če bi Vrhovno sodišče v podobnih primerih že odločilo drugače, ali če o podobnih pravnih vprašanjih sploh še ne bi odločilo, praksa sodišča druge stopnje pa bi bila o tem vprašanju neenotna. Ne odloča pa Vrhovno sodišče v tem postopku o pravilnosti in zakonitosti odločitve o tožbenem zahtevku.

Pritožnica mora navesti oziroma se sklicevati na konkretne odločbe sodišč, s katerimi dokazuje svoje trditve o neenotni sodni praksi glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev. Odločitev, ki jo navaja tožnica, pa se ne nanaša na isto pravno vprašanje. V zadevi VIII Ips 281/98 je šlo za napredovanje zaposlenih v državni upravi, torej za napredovanje na podlagi druge pravne podlage (drugega Pravilnika). Šlo je tudi za prvo napredovanje na podlagi ZRPJZ in ne za redno ali izredno napredovanje zaposlenih kot v obravnavani zadevi. Pravno vprašanje, ki je bistveno za odločitev, zato ni enako oziroma primerljivo. Kot že navedeno pa Vrhovno sodišče v tem postopku ne more presojati, ali je pravnomočna sodba tudi pravilna ter ali je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Ker je glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlog neutemeljen, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (365. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1).