Jedro

Sodišče prve stopnje je tako ob odločanju o nadomestitvi soglasja, v smislu četrtega odstavka 151. člena DZ, pravilno vzelo v okvir vse okoliščine in jim dalo pravo težo. V tej fazi postopka nič ne kaže na to, da bi bila verjetno izkazana takšna ogroženost otroka (161. člen DZ), ki bi jo lahko preprečila začasna nadomestitev soglasja za prešolanje v drugi kraj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagateljica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero zahteva, da nasprotni udeleženec (oče) v roku treh dni poda soglasje za prepis otroka iz Osnovne šole X. na Šolo Z., sicer bo soglasje namestila predmetna začasna odredba.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje predlagateljica. Navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe, ker CSD meni, da sta obe šoli primerni za izobraževanje otroka. CSD namreč ni strokovno usposobljen, da bi lahko ocenjeval, katera šola bi bila za otroka koristna. Iz ostalih listinskih dokazov nedvomno izhaja ogroženost otroka v primeru šolanja na javni osnovni šoli, saj iz dopolnjenega mnenja zasebnega vrtca Z., z dne 11. 5. 2023 nesporno izhaja, da je otrok s vpisom v javno osnovno šolo ogrožen. Zaradi tamkajšnjega poučevanja in vzgojnih pristopov bo bolj nemiren, nezbran, pod pritiskom in vedenjsko opazen ali celo ogrožujoč, tako zase kot za druge. Takšno mnenje je podala tudi vzgojiteljica vrtca, katerega otrok obiskuje že tretje leto in z njim dela vsak dan tudi po več ur. Vzgojiteljica sicer ni strokovnjakinja, nedvomno pa otroka dobro pozna. Sodišče je nadalje zaobšlo vso medicinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da je A. A. otrok s posebnimi potrebami, obremenjen z izrazitim motoričnim nemirom, z motnjo pozornosti, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da otrok z vpisom v javno osnovno šolo ni ogrožen, zmoten. Za A. A. bi namreč bilo najkoristneje delo v manjših skupinah, kjer so večje možnosti individualnega pristopa, to pa zagotavlja zgolj waldorfska šola in ne javna osnovna šola, kjer bo v razredu dvajset otrok, v waldorfsko šolo pa bo vpisanih le osem otrok. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bo otrok v osnovni šoli deležen učne pomoči, saj slednji potrebuje konstanten individualni pristop in podporo, česar pa zaradi velikega števila otrok v javni osnovni šoli, ne bo mogel biti deležen. Sodišče je nadalje zaključilo, da otrok ni ogrožen, če se ne bo vpisal v waldorfsko šolo na podlagi mnenje strokovnjakinje, ki je slednjega obravnavala le dvakrat. Zato slednje ne more imeti tolikšne teže, kot ji jo je pripisalo sodišče, je le dokaz, kot je to mnenje CSD-ja, ki pa tudi nima nobene strokovne podlage. Sodišče je zmotno ocenilo izpovedbo priče B. B. Iz izpovedbe slednje izhaja, da je otrok s tem vpisom ogrožen, saj je priča izpostavila dejstvo, da je za A. A. vsekakor boljše, da je v manjši skupini, to pa je le waldorfska šola. Ker je sodišče zmotno povzelo izpovedbo priče, je storilo tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Priča je namreč izpovedala, da so pri A. A. sposobnosti zaradi njegove prirojene motnje in sodelovanje v osnovni šoli znižane, s tem pa je tudi priča potrdila utemeljenost predlagane začasne odredbe in je zato zaključek sodišča prve stopnje zmoten, sicer pa otrok že sedaj ni vključen v svoje matično okolje, saj obiskuje vrtec na Y., za ustvarjanje socialne mreže v domačem okolju pa bo imel mladoletnik dovolj časa še popoldan, ne glede na to, da bo za vožnjo izgubil cca. eno uro dnevno. Mladoletnika je obravnaval tudi C. C. v svetovalnem centru, v okviru ugotavljanja pripravljenosti na vstop v šolo, sodišče pa tega dokaza ni upoštevalo. Prav tako je sodišče zmotno zaključilo, da je strokovnjakinja D. D., ki je profesorica specialne in rehabilitacijske pedagogike nepristranska, neutemeljeno, saj priča dela in svoje aktivnosti izvaja tako na waldorfski šoli kot tudi v javni osnovni šoli. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano odločitev spremeni, tako da predlagani začasni odredbi v celoti ugodi, oziroma razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z začasnimi odredbami v družinsko pravnih zadevah se začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe. Izdaja začasne odredbe v tovrstnih postopkih je omejena na nujne, izjemne primerih, v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težko popravljive škode ali nasilja. Izdana začasna odredba pa mora biti takšna, da lahko grozečo škodo prepreči.1 Začasne odredbe v družinsko pravnih zadevah imajo namreč velik neposreden vpliva na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovi izdaji pristopiti restriktivno.2

5. V predmetni nepravdni zadevi je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo obe stranki nepravdnega postopka, pridobilo mnenje Centra za socialno delo, zaslišalo strokovnega delavca CSD, E. E.. in C. C., ki je otroka obravnaval v svetovalnem centru v okviru ugotavljanja pripravljenosti na vstop v šolo, D. D., specialno pedagoginjo, ki zagotavlja strokovno pomoč otrokom na waldorfski šoli, ki je mladoletnika obravnavala v okviru psihodiagnostike zaključilo, da predlagateljica ni niti z verjetnostjo izkazala, da je izdaja začasne odredbe nujna, ker bi bil mladoletnik ogrožen, če se bo šolal v Osnovni šoli X., v katero je trenutno vpisan. Po mnenju sodišča prve stopnje, javna osnovna šola v izvaja vse ustrezne programe z dodatno strokovno pomočjo specialno pedagoškega kadra, ki bodo mladoletniku zagotavljali ustrezno šolanje. Pri tem je sodišče prve naredilo ustrezno dokazno oceno in svojo odločitev oprlo na mnenje CSD, ki je ocenil obe šoli kot primerni ter na mnenje B. B. strokovnjakinje klinične psihologije, ki je opozorila, da je vsakodnevna vožnja za otroka obremenitev, pojasnila je pomen integracije otroka v kraju bivanja, ne glede na to, da je na Osnovno šolo X. vpisanih 21 otrok, v Šolo Z pa 8. Pri tem je pomembno, da iz njene izpovedbe ne izhaja, da bi bil otrok ogrožen v kolikor bo obiskoval javno šolo OŠ X., ki zagotavlja ustrezno pomoč, ki jo potrebujejo otroci, zaradi svojih posebnih potreb, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da otrok s tem, da bo obiskoval prvi razred v OŠ X., ne bo ogrožen in s tem pogojev za izdajo začasne odredbe ni.

6. Gre za javno osnovno šolo, v kateri je otrok skladno z Zakonom o osnovni šoli in Zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, zagotovljena ustrezna pomoč, v kolikor bo Zavod Republike Slovenije za šolstvo (v nadaljevanju ZRSŠ) odločil, da jo mladoletnik potrebuje.

7. Sodišče prve stopnje nadalje pravilno zaključuje, da zgolj število otrok, ki so vpisani v javni zavod OŠ X. (21 otrok), ne more biti odločujoči razlog za vpis v šolo Z, kjer je trenutno vpisanih osem otrok, s tem, da je OŠ X. od bivališča mladoletnika oddaljena 4,3 km ali šest minut vožnje v eno smer, do šole Z pa ima približno 20 do 30 minut vožnje.

8. Nima prav pritožba, da sodišče ne bi smelo upoštevati mnenja CSD, ker ni usposobljen za ugotavljanje koristi otroka v zvezi z njegovim šolanjem. V skladu z Družinskim zakonikom (v nadaljevanju DZ) in Zakonom o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), je CSD organ, ki daje strokovno mnenje o otrokovi koristi. Mnenje, ki ga je predložil CSD, pa je tudi ustrezno obrazloženo. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo, tako mnenje CSD, kot mnenje priče strokovnjakinje klinične psihologinje B. B., ki je mladoletnika že obravnavala, prav tako pa se je tudi opredelilo do ostalih dokazov, izpovedbe priče C. C., ki je A. A. obravnaval v svetovalnem centru ter priče D. D., pri tem pa tudi pojasnilo zakaj slednje ni upoštevalo, saj izvaja storitev na šoli Z. Vzgojiteljica v vrtcu pa po oceni sodišča druge stopnje ni kvalificirana za podajanje mnenja o primernosti izbire šole, da pa mladoletnik potrebuje strokovno pomoč pa v postopku ni bilo sporno, sicer pa je vsak prehod iz vrtca v osnovno šolo za otroka določena sprememba, kateri se mora prilagoditi, ne glede na to, ali bi šlo za waldorfsko šolo ali za javno osnovno šolo.

9. Zgolj dejstvo, da bi za otroka bilo boljše, da je vključen v manjšo sredino, v kateri bo deloval, še ne pomeni, da je vključitev otroka v razred, kjer bo dvajset otrok, zanj ogrožujoče do te stopnje, da je potrebna izdaja začasne odredbe.

10. Odločujoče pri navedenem je tudi dejstvo, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da bo s tem, ko bo mladoletnik obiskoval javno osnovno šolo v Y., vključen v domače okolje, skozi daljše obdobje obiskovanja osnovne šole, ko prav druženje z vrstniki v domačem okolju dobiva veliko večjo težo, kot jo je imelo v času obiskovanja vrtca. Slednjega pa otrok ne bi bil deležen, v kolikor bi se šolal v pol ure vožnje oddaljeni šoli, s sošolci, ki ne izhajajo iz njegovega lokalnega področja, kot je pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

11. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bo otrok v javni osnovni šoli deležen ustrezne učne pomoči, s tem pa ogroženost ni podana. Nenazadnje pritožba kot glavni razlog za izbor waldorske šole vidi v številu otrok, ki so vključeni v program, pri tem pa je podatek o 8 otrocih iz 11. 4. 2023, vpis pa poteka čez vso leto in se pričakujejo še dodatni vpisi tekom leta (Poročilo mnenje CSD z dne 11. 4. 2023). Pri tem pa je bistveno, da se otrok redno šola.

12. Sodišče prve stopnje je tako ob odločanju o nadomestitvi soglasja, v smislu četrtega odstavka 151. člena DZ, pravilno vzelo v okvir vse okoliščine in jim dalo pravo težo. V tej fazi postopka nič ne kaže na to, da bi bila verjetno izkazana takšna ogroženost otroka (161. člen DZ), ki bi jo lahko preprečila začasna nadomestitev soglasja za prešolanje v drugi kraj.

13. Na podlagi navedenega in tudi dejstva, da sama pritožnica ne navaja okoliščin, ki bi tako močno ogrožale otroka, da bi slednjemu nastala nepopravljiva škoda in bi jo bilo mogoče odpraviti zgolj z začasno odredbo o prešolanju otroka, saj navaja zgolj večjo korist za otroka, ki bi se šolala v manjših skupinah, kjer so večje možnosti individualnega pristopa, pri tem pa ne pojasni, zakaj individualnega pristopa otrok ne bo deležen v javnem programu, ko je nesporno ugotovljeno, da se v javnem šolstvu, v skladu z Zakonom o osnovni šoli in Zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, zagotavlja ustrezna pomoč otrokom, ki jo potrebujejo, je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo.

14. Odločitev o zavrnitvi predloga za začasno odredbo je tako materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje očitane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni storilo. Slednja je storjena kadar sodišče prve stopnje napačno izvede „postopek prenosa“ tistega, kar je zapisano na listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov, v obrazložitev sodbe, šele potem pa sodišče táko (zaradi napačnega prenosa popačeno) vsebino dokaza oceni in uporabi kot dokazni argument. Nasprotno, sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpovedbo priče B. B. (in ni oprlo svoje odločitev zgolj na en stavek v izpovedbi slednje, zakar se zavzema pritožba) in jo dokazno ocenilo.

15. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče druge stopnje ni zasledilo, zato je pritožbo, v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

16. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 55. člena ZNP-1).

1 IV Cp 600/2021, IV Cp 1743/2019, IV Cp 1/2021 in druge. 2 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-410/01.