24. 11. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe samostojnega podjetnika A. A., s. p., Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 7. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 661/2002 z dne 30. 3. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. U 128/2000 z dne 19. 3. 2002, z odločbo Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj št. 032-00-373/98-5 z dne 25. 11. 1999 in s sklepom Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enote Celje, Izpostave Slovenske Konjice, št. 33300/0231/95 z dne 31. 3. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Tržni inšpektorat Republike Slovenije je izdal sklep o denarni kazni. Pritožnik je vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj zavrnilo. Upravno sodišče je zavrnilo tožbo pritožnika zoper odločbo Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo Upravnega sodišča.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave. Dejstvo, da naj bi mu bil sklep o dovolitvi izvršbe izdan več kot tri leta po izdaji odločbe inšpekcijskega organa, naj bi bilo v nasprotju z drugim odstavkom 278. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, 47/86 p. b. –ZUP/86), ki določa, da se mora sklep o dovolitvi izvršbe izdati brez odlašanja, ko postane odločba izvršljiva, najpozneje pa v 30 dneh. Zaradi nezakonitega ravnanja upravnega organa naj bi prišlo do kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in kršitve enakosti pred zakonom. Vrhovno sodišče naj ne bi utemeljilo, zakaj je rok, določen v drugem odstavku 278. člena ZUP/86, instrukcijski rok. Meni, da nespoštovanje roka, določenega v drugem odstavku 278. člena ZUP/86, pomeni resno grožnjo pravnemu varstvu posameznika in kršitev pravice do enakega varstva pred zakonom. Pritožnik še navaja, da mora pristojni organ na podlagi prvega odstavka 290. člena ZUP/86 ugotoviti izvršljivost odločbe, ki naj bi se izvršila. Meni, da bi moral organ po uradni dolžnosti preveriti, ali so nastale kakšne okoliščine, ki izvršljivost izključujejo, na primer zastaranje izvršitve sankcije. Pritožnik meni, da je v času izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe nastopilo zastaranje v skladu z Zakonom o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. – ZP). Pritožnik tudi meni, da je Vrhovno sodišče zmotno uporabilo drugi odstavek 279. člena ZUP/86, saj se v njegovem primeru izvršba še ni začela, zato bi pritožba zoper sklep o dovolitvi izvršbe morala zadržati izvršbo.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Navedbe pritožnika, da je Vrhovno sodišče napačno razumelo in razlagalo drugi odstavek 279. člena ZUP/86 in, da upravni organ ni po uradni dolžnosti ugotovil, ali obstajajo kakšne okoliščine, ki izvršljivost odločbe izključujejo, po vsebini pomenijo ugovor zmotne uporabe prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Zato pritožnik z njimi ustavne pritožbe ne more utemeljiti.

4.Z ustavnopravnega vidika bi lahko bil relevanten očitek, da Vrhovno sodišče ni ustrezno obrazložilo svoje odločitve. Iz 22. člena Ustave (ki pomeni uporabo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave na področju sodnega varstva pravic) izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi odločbe opredeli. Ti očitki pritožnika niso utemeljeni. Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da je sklep o dovolitvi izvršbe zakonit, čeprav je bil izdan tri leta po izdaji odločbe. Pojasnilo je, da je rok za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe, določen v drugem odstavku 278. člena ZUP/86, instrukcijski rok. Iz teoretičnih stališč pravnih strokovnjakov[1] izhaja, da so roki, ki veljajo za organ ali uradno osebo, instrukcijski roki. Zato izpodbijani sodbi ni mogoče očitati neobrazloženosti. Zgolj dejstvo, da se pritožnik ne strinja s stališčem Vrhovnega sodišča, pa kršitve te ustavne pravice ne izkazuje.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan

Opomba:

[1]A. Mužina v T. Jerovšek in G. Trpin (ured.): Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Inštitut za javno upravo, Ljubljana 2004, str. 336.