Jedro

Določbo 463. člena OZ je treba razumeti tako, da v primeru, ko prodajalec stvar, na kateri je bila odkrita napaka, popravi, zamenja njene dele ali kupcu izroči novo stvar, se odgovornosti za stvarne napake s tem ne razbremeni, temveč odgovarja tudi za napake takšne (naknadne) izpolnitve po pravilih o odgovornosti za stvarne napake.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v 1. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke zoper odločitev o stroških se ugodi in se sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov zviša za 141,2 EUR.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo zneska 2.249,66 EUR iz naslova znižane kupnine zaradi ugotovljene skrite napake na vozilu po kupoprodajni pogodbi z dne 8. 6. 2005, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Tožniku je naložilo, da mora toženi stranki plačati njene pravdne stroške v višini 760,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi sodbe je pojasnilo, da je tožnik izgubil vse pravice iz jamčevalnih zahtevkov po 468. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ), s tem tudi pravico do znižanja kupnine, saj je obvestilo o napaki vozila tožencu kot prodajalcu poslal prepozno – po izteku 8 dnevnega roka iz 462. čl. OZ.

(2) Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker je sodišče nepravilno ugotovilo odločilna dejstva glede strank in pooblaščencev, ki so sklepale pogodbe in katerim je bila napaka notificirana. Meni, da iz listin in zaslišanja strank ter prič nedvomno izhaja, da je bil B. S. pooblaščenec toženca. V tem delu pritožnik sodišču prve stopnje očita tudi bistveno kršitev določb postopka, saj je o določilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi listinami oziroma zapisniki (15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Pritožnik se sklicuje tudi na nepravilno uporabo materialnega prava, ker sodišče ni uporabilo določb 74. do 78. čl. OZ o pooblastilu - sodišče bi moralo šteti, da je obveščen prodajalec, ko je obveščen njegov pooblaščenec. Sodišče tudi ni uporabilo določbe 463. čl. OZ, kljub temu, da je ugotovilo, da je bilo vozilo potrebno popraviti, rok za obvestilo prodajalcu pa je v tem primeru začel teči šele, ko so bili deli zamenjani in napake na vozilu odpravljene (torej po 15. 9. 2005, kar izhaja iz predloženih računov in dobavnic). Tožnik priglaša pritožbene stroške.

(3) Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev sodišča o pravdnih stroških (2. tč. izreka) in pritožbenemu sodišču predlaga, da v tem delu izpodbijano sodbo spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti znesek 901,55 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Meni, da ji po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2003, v nadaljevanju OT) za sestavo odgovora na tožbo pripada 300 tč. namesto priznanih 200, za pristop na narok 27.10.2008 300 tč. in ne priznanih 200, za pristop na narok 8.12.2008 in pristop na narok 19.1.2009 po 150 tč. za vsak narok in ne priznanih 100, za pripravljalno vlogo z dne 9.12.2008 pa ji pripada 300 tč. namesto priznanih 200. Skupno ji torej pripada 1610 točk, to je znesek v višini 738,99 EUR, na vse to pa še 2% materialnih stroškov in 20% DDV na odvetniške storitve, kar znese 901,55 EUR.

(4) Stranki na pritožbi nasprotne stranke nista odgovorili.

(5) Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke zoper izrek o stroških pa je utemeljena.

(6) Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo določbe OZ glede pooblastila. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče pravilno zaključilo, da tožnik ni pravilno in pravočasno obvestil toženca kot prodajalca o skriti napaki. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil lastnik in prodajalec vozila toženec in ne A. S. To izhaja iz zapisa kupoprodajne pogodbe, zato očitana kršitev po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP s tem v zvezi ni storjena. Zato tudi siceršnja ugotovitev sodišča, da tožnik s tožencem ni bil nikoli v stiku glede prodaje vozila, pač pa je bil v stiku le z A.S., ne omogoča zaključka, da je tožnik svojo notifikacijsko dolžnost pravilno in pravočasno izpolnil, ker je o napaki pravočasno obvestil S. Trditveno in dokazno breme o tem, da je bil A. S. pooblaščenec toženca kot prodajalca in zanj pooblaščen sprejemati tudi morebitna obvestila o napakah vozila, je bilo na strani tožnika, česar tožnik ni izpolnil. Na podlagi izvedenih dokazov prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za sklep, da je bil S. res pooblaščenec toženca; iz predloženih listin (pogodb in računov) ni razvidno, da je med tožencem in A. S. obstajalo kakšno pooblastilno razmerje, niti za obstoj pooblastila niso vedele zaslišane priče (A.S. se ničesar ni spominjal, L. A. pa je povedal, da za kakšno pooblastilo med S. in tožencem ni vedel, je pa S. prinesel vse overjene dokumente, ki so bili potrebni za prepis vozila). Opozoriti pa je treba, da tega tožnik niti ni (posebej in konkretno) trdil. Sodišče je dejansko stanje, to je za konkretni spor relevantna dejstva, pravilno ugotovilo, na podlagi česar je tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Ker je tožnik toženca o napaki obvestil po poteku 8-dnevnega roka, je izgubil vse pravice iz jamčevanja za stvarne napake (1. odst. 468. čl. OZ v zvezi z 1. odst. 462. čl. OZ).

(7) Tudi stališče pritožnika, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določbe 463. čl. OZ, ni utemeljeno. Pritožnikova interpretacija določb 463. čl. OZ, da v primeru popravila stvari ali zamenjave njenih delov rok iz 1. odst. 462. čl. OZ začne teči šele od takšnega popravila oziroma zamenjave in ne že od odkritja napake, ni pravilna. Določbo 463. čl. OZ je treba razumeti tako, da se v primeru, ko prodajalec stvar, na kateri je bila odkrita napaka, popravi, zamenja njene dele ali kupcu izroči novo stvar, odgovornosti za stvarne napake s tem ne razbremeni, temveč odgovarja tudi za napake takšne (naknadne) izpolnitve po pravilih o odgovornosti za stvarne napake. Rok za obvestilo o napaki (1. odst. 462. čl. OZ) in jamčevalni rok (2. odst. 462. čl. OZ) za popravljeno oziroma zamenjano stvar začneta teči znova, in sicer od popravila ( zamenjave) naprej (1).

(8) Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj bi moralo tožbo zavreči. Jamčevalni roki po 462. čl. OZ so namreč prekluzivni roki materialnega prava, po poteku katerih stranka izgubi pravico do tožbe. Če pa tožba ni dopustna, jo je treba zavreči. Kljub temu pa pritožbeno sodišče sodbe ni spreminjalo, saj je ugotovilo, da tožnikov procesni položaj zaradi tega ni nič slabši od položaja, ko bi tožba bila zavržena. Ker je tožnik po poteku roka za obvestilo o napaki pravice iz odgovornosti prodajalca za stvarne napake izgubil, jamčevalnih zahtevkov tudi v primeru, če bi tožba bila zavržena, ne bi mogel ponovno uveljavljati (2).

(9) Na podlagi navedenega in ker sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni zasledilo drugih kršitev, na katere mora paziti (2. odst. 350. čl. ZPP), je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti in v 1. točki izreka potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

(10) Utemeljena pa je pritožba tožene stranke, saj je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka nepravilno uporabilo določbe OT. Glede na vrednost spornega predmeta (2.249,66 EUR) je treba toženi stranki za odgovor na tožbo priznati 300 tč. (1. odst. tarifne št. 19 v zvezi s tarifno št. 18), za pristop na prvi narok dne 27. 10. 2008 300 tč. (1. odst. tarifne št.20), za pristop na narok 8. 12. 2008 in 19. 1. 2009 pa 150 tč. za vsak narok (2.odst. tarifne št. 20) in za pripravljalno vlogo z dne 9. 12. 2008 300 tč. (1. odst. tarifne št. 19). Toženi stranki je tako treba priznati 1610 točk, to je 738,99 EUR, na to pa še 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV, kar skupno znese 901,55 EUR.

(Tožencu bi sicer poleg tega zneska pripadalo še 31,71 EUR za sodne takse in 48,84 EUR za potne stroške, skupno torej 982,10 EUR, vendar je pritožbeno sodišče tožencu prisodilo le toliko kot zahteva (1. odst. 2. čl. ZPP).)

(11) Sodbo je bilo treba zato v 2. točki izreka spremeniti (3. odst. 365. čl. ZPP), in sicer znesek stroškov zvišati za 141,2 EUR.

(12) Odločitev o pritožbenih stroških tožnika je vključena v odločitev o njegovi pritožbi in temelji na 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP. Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil. - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Glej Plavšak, Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 3.knjiga, komentar 463.čl. (2) Primerjaj odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 561/ 96.