Jedro

Ker je bilo s pogodbo dogovorjeno, da se pravica uporabe glede zemljišča, na katerem je tožnik zgradil garažo, prenese na prvotoženca, tožnik pa je bil z vsebino pogodbe seznanjen, ni mogoče reči, da je podana njegovega dobrovernost kot ena od predpostavk za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.

Ker je bila s pogodbo pravica uporabe glede zemljišča, na katerem je zgrajena garaža, prenesena na prvotoženca, ni podlage za zaključek, da je bil tožnik ob uveljavitvi ZLNDL imetnik pravice uporabe, kar edino bi bilo podlaga za pridobitev lastninske pravice na podlagi tega zakona.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „I. Ugotovi se, da je tožeča stranka A. Č., lastnik severozahodnega dela nepremičnine, parc. št. 1002/8, k.o. X., v naravi garaža s stavbiščem, ident. št. stavbe …, ki je v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru sodnega izvedenca za geodezijo M. M. z dne 10.6.2012 označena s parc. št. 1002/11, k. o. X. – garaža v izmeri 24,00 m2 (ID znak: 000), pri kateri se bo vknjižila lastninska pravica na ime tožnika A. Č. do celote.

II. Elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru sodnega izvedenca za geodezijo M. M. z dne 10.6.2012, je sestavni del sodbe.

III. Toženca D. in V. Č. sta dolžna vrniti tožniku v posest garažo ident. št. stavbe ..., ki stoji na parc. št. 1002/8 k .o. X., ki je v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru sodnega izvedenca za geodezijo M. M. z dne 10.6.2012 označena s parc. št. 1002/11, k.o. X. (ID znak 000), s tem, da garažo izpraznita vseh svojih stvari in tožeči stranki izročita ključe tega objekta, ter opustita vsa nadaljnja poseganja v to nepremičnino, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

IV. Ugotovi se, da v korist vsakokratnega lastnika garaže z ident. št. stavbe ..., s pripadajočim zemljiščem na katerem objekt stoji, na delu parc. št. 1002/8, k. o. X., ki je v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru sodnega izvedenca za geodezijo M. M. z dne 10.6.2012 označena s parc. št. 1002/11, k.o. X. (ID znak: 000), obstoji stvarna služnost hoje po severozahodnem delu služeče parcele št. 1002/8, k.o. X., ki je v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru sodnega izvedenca za geodezijo M. M. z dne 10.6.2012 označena s parc. št. 1002/10, k.o. X. (ID znak: 000), last tožencev.

V. Toženca D. in V. Č., sta dolžna tožeči stranki A. Č., izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino z nepogojnim in nepreklicnim vknjižbenim dovolilom, na podlagi katere se bo v korist vsakokratnega lastnika novo nastale parcele k.o. X., na kateri stoji garaža z ident. št. ..., ki je v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru sodnega izvedenca za geodezijo M. M. z dne 10.6.2012 označena s parc. št. 1002/11, k. o. X. (ID znak: 000), vknjižila v zemljiško knjigo služnostna pravica iz 4. točke tega izreka, ki teče po parceli št. 1002/8, k.o. X., ki je v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru sodnega izvedenca za geodezijo M. M. z dne 10.6.2012 označena s parc. št. 1002/10, k. o. X. (ID znak: 000), vse v 15 dneh, sicer bo to listino nadomestila sodba.“ odločitev o stroških postopka pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženima strankama povrniti stroške postopka v višini 4.358,78 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

II. Tožeča stranka je dolžna toženima strankama povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.164,98 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo,

(1) da se ugotovi, da je tožnik lastnik severozahodnega dela nepremičnine parc. št. 1002/8, k.o. X., v naravi garaža s stavbiščem ID št. stavbe ..., ki je v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru z dne 10. 6. 2012 označena s parc. št. 1002/11, k.o. X. – garaža v izmeri 24 m2 (ID znak: 000), pri kateri se bo vknjižila lastninska pravica na ime tožnika (I. točka izreka),

(2) da je elaborat z dne 10. 6. 2012 sestavni del sodbe (II. točka izreka),

(3) da sta toženca dolžna izprazniti in vrniti garažo tožniku v posest ter opustiti vsa nadaljnja poseganja v to nepremičnino (III. točka izreka),

(4) da v korist vsakokratnega lastnika garaže obstaja stvarna služnost hoje po severozahodnem delu služeče parcele 1002/8 k.o. X (IV. točka izreka),

(5) da sta toženca dolžna tožniku izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, sposobno za vknjižbo stvarne služnosti v zemljiško knjigo (V. točka izreka),

(6) da sta toženca dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Toženca v pritožbi zoper sodbo uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in prekoračitev tožbenega zahtevka. Predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne drugemu sodniku sodišča prve stopnje v novo sojenje. Trdita, da sodišče v novem postopku ni upoštevalo napotkov iz sklepa pritožbenega sodišča I Cp 495/2013 z dne 8. 5. 2013 oziroma je presoja v nasprotju z dokazi in dejstvi, iz katerih jasno izhaja, da tožnikova dobra vera ni izkazana. Iz besedila darilne pogodbe jasno izhaja, da ni šlo za prenos lastninske pravice oziroma pravice uporabe na toženca. Tudi iz poteka priprave in podpisa pogodbe jasno izhaja, da je tožnik vedel, da s pogodbo ne bo pridobil pravice uporabe. Enako izhaja iz gradbenega dovoljenja. Da je tožnik prepričan, da je toženec lastnik garaže, izhaja tudi iz njegovega ravnanja v zapuščinskem postopku, ki teče po pokojni materi, v katerem kot darilo, dano tožencu, uveljavlja celotno zemljišče vključno z garažo. Tožnik je v zaslišanju povedal, da je pogodbo sestavil njegov sodelavec, ki je podatke pridobil od njega. Če bi tožnik štel, da se del zemljišča podarja njemu, bi bilo to v darilni pogodbi navedeno oziroma bi bila sklenjena pogodba med tožnikom, tožencem in njunimi starši. Nobene podlage ni, ki bi opravičevala oziroma potrdila tožnikove navedbe, da je mislil, da je garaža njegova. Kljub ureditvi v takratnem času in pravici uporabe je jasno, da so se vsi podpisniki in tudi tožnik zavedali, da se tožencu daje pravica uporabe na zemljišču in na vsem kar bo na njem zgrajeno, tožniku pa le pravica, da zgradi garažo. Zakonitega naslova, ki bi bil podlaga za tožnikovo vedenje glede lastništva parcele, ni, prav tako pa tudi ni dobrovernosti. Zaključek, da tožniku kasneje ni bilo treba preverjati svojega pravnega položaja, je nesmiseln. Tožnik je namreč ves čas vedel, da je v pogodbi, v zemljiški knjigi in v gradbenem dovoljenju kot lastnik naveden toženec. Napačen je tudi zaključek, da je tožnik uporabljal garažo še po odselitvi iz domače hiše. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik sicer imel v garaži nekatere svoje stvari, vendar to še ne pomeni posesti v smislu priposestvovanja. Ne drži, da bi toženec priznal tožniku lastništvo. Z dopisom ga je le pozval, da lahko odpelje svoje stvari. Odločitev, da je zemljišče pod garažo last tožnika, pomeni tudi, da je tožnik lastnik dela toženčeve stanovanjske stavbe. V tem je odločitev presegla tožbeni zahtevek. Vsa napeljava je skupna s stanovanjsko hišo in ne gre za samostojen objekt. Nad garažo je del toženčeve stanovanjske hiše. Gre za izjemno neživljenjsko odločitev, ki bo sprožila in povzročila nove spore in napetosti med strankama, čeprav bi bilo že na podlagi ogleda treba zaključiti, da lastninske pravice ni mogoče priznati. V zmedi starih predpisov in novih konceptov prava gotovo ni možno razlagati in uporabljati glede na trenutne smernice in klimo v družbi, ampak na podlagi celovitega razmisleka, kaj določen star zapis in sedanje stanje dejansko pomeni za življenje in pravice strank. Posledično je napačna tudi odločitev o parcelaciji in o ugotovitvi obstoja služnostne pravice.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Stališče izpodbijane sodbe, da je tožnik na podlagi priposestvovanja (28. člen ZTLR) pridobil lastninsko pravico na delu nepremičnine v solasti tožencev, na katerem stoji garaža, temelji na naslednjih ugotovitvah: - da sta starša tožnika in prvotoženca z darilno pogodbo z dne 23. 1. 1978 prvotožencu podarila parcelo s parc. št. 1002/8, k.o. X., - da je bilo v darilni pogodbi dogovorjeno, da si darovalca izgovorita za svojega sina A. Č. ml. pravico postavitve garaže ob hiši, - da je podpisnik darilne pogodbe prvotoženec, ki je na podlagi te pogodbe pridobil pravico uporabe na parc. št. 1002/8, k.o. X., - da sta darovalca prvotožencu podarila pravico do uporabe celotnega zemljišča, tj. vključno z zemljiščem, na katerem je bila kasneje postavljena garaža, - da ni dokazano, da je tožnik ob gradnji leta 1978 vedel, da je zemljišče pod garažo last tožencev, - da je bila garaža dokončana leta 1980, da jo je tožnik uporabljal vsaj do leta 1990 in da ni dokazan ustni dogovor o tem, da bi bila uporaba garaže s strani tožnika časovno omejena, tj. do takrat, ko bi se tožnik preselil v svojo hišo na drugi lokaciji.

6. Pritožbeno sodišče je že v prvem sojenju (1) navedlo, da je dobroveren posestnik po stališču sodne prakse, oblikovane na podlagi ODZ in ZTLR, tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last, in da dobrovernosti ni, če posestnik ve ali bi po okoliščinah moral domnevati, da stvar pripada drugemu. Navedlo je tudi, da bo zaključek o obstoju tožnikove dobre vere v obravnavanem primeru lahko utemeljen šele, če bo ugotovljeno, da je bil s pogodbo dogovorjen (tudi) prenos pravice uporabe glede spornega dela nepremičnine na tožnika.

7. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da sta darovalca na prvotoženca z darilno pogodbo prenesla pravico do uporabe celotnega zemljišča, vključno z zemljiščem, na katerem je bila kasneje postavljena garaža. Ob takem pogodbenem dogovoru je zaključek izpodbijane sodbe o dobroverni posesti, ki bi mogla biti podlaga za priposestvovanje, zmoten. Tožnik je na darilni pogodbi mogel temeljiti svoje prepričanje o pravici zgraditi garažo in o pravici, da jo uporablja, to pa - še posebej glede na seznanjenost z vsebino pogodbenega dogovora - ne zadostuje za zaključek, da ni vedel, da zemljišče, na kateri je garaža zgrajena, po pogodbi pripada obdarjencu.

8. Zmotno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da podlago za pridobitev pravice uporabe na zemljišču pod garažo in na zemljišču, potrebnem za redno rabo, predstavlja 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami, veljaven v času sklenitve darilne pogodbe. Tožnik je s pogodbo pridobil pravico postavitve garaže, kar po naravi stvari in v odsotnosti drugačnega dogovora vključuje pravico uporabljati zgrajeno stvar, samo po sebi pa ne vključuje pridobitve lastninske pravice na zgrajenem objektu. Dogovor o pravici gradnje ne vključuje nujno dogovora o spremembi lastninskega stanja. Razmerja med upravičencem in zavezancem je mogoče razrešiti tudi v okviru obligacijskopravnih institutov.

9. Poleg navedenega je zmotno tudi stališče izpodbijane sodbe, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na podlagi 3. člena (pravilno 2. člena) Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) (2). V novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča so se utrdila stališča, - da je do ukinitve družbene lastnine na nepremičninah prišlo z uveljavitvijo posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini in da je zato za vsako nepremičnino v družbeni lastnini do olastninjenja v skladu z relevantnim predpisom veljal pravni režim družbene lastnine (3), - da bi dopustitev priposestvovanja glede nepremičnin, ki so bile predmet lastninjenja po posebnih zakonih, pomenila obid zakonsko določenih pogojev za pridobitev lastninske pravice na teh zemljiščih oziroma "legalizacijo" nezakonitih vpisov lastninske pravice, ki so nastali v procesu lastninjenja nepremičnin, in da zatrjevana dobra vera v takih primerih pomeni le neupoštevno pravno zmoto (4), - da je glede na navedeno za presojo, kdo je pridobil lastninsko pravico na podlagi ZLNDL (kot zakona, ki je urejal lastninjenje stavbnih zemljišč, na katerih so imele pravico uporabe fizične osebe), odločilno, kdo je bil ob uveljavitvi ZLNDL imetnik te pravice (5).

10. Ugotovitev, da je bila pravica uporabe glede spornega dela nepremičnine s pogodbo prenesena na prvotoženca – in ne na tožnika, ne omogoča zaključka, da je bil tožnik ob uveljavitvi ZLNDL imetnik pravice uporabe, kar edino bi bilo podlaga za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona.

11. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, naveden v izreku te sodbe, v celoti zavrnilo (peti odstavek 358. člena ZPP). Sprememba sodbe terja tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Ker tožnik z zahtevkom ni uspel, je dolžan tožencema povrniti stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Potrebni stroški, odmerjeni na podlagi Odvetniške tarife, znašajo skupno 4.358,78 EUR, in sicer gre za strošek sestave odgovora na tožbo in pripravljalnih vlog (2975 tč.), strošek zastopanja na obravnavi in na ogledu (2.475 tč.), materialne stroške (64,50 tč.), stroške zastopanja v prvem pritožbenem postopku (875 tč. za sestavo pritožbe, 17,5 tč. za materialne stroške), stroške zastopanja v drugem sojenju na prvi stopnji (350 tč.), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost, sodno takso za odgovor na tožbo (115 EUR) in sodno takso za pritožbo (460 EUR). Podrobnejša specifikacija stroškov zastopanja v prvem sojenju je razvidna iz stroškovnika v spisu (l. št. 300). Priznani niso stroški za vloge, v katerih se navedbe bodisi ponavljajo, bodisi so bile vložene na naroku.

12. Ker je pritožnik s pritožbo uspel, je upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti stroški znašajo skupno 1.164,98 EUR, in sicer gre za strošek za sestavo pritožbe (875 točk), povečan za 22 % davek na dodano vrednost, in strošek za sodno takso za pritožbo (675 EUR).

(1) Sklep VSL I Cp 495/2013 z dne 8. 5. 2013. (2) Prvi odstavek 2. člena ZLNDL se glasi: "Nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe."

(3) Tako odločbe VS RS II Ips 184/2011 z dne 12. 12. 2012 ter II Ips 408/2011 in II Ips 698/2008, obe z dne 19. 1. 2012. (4) Tako odločbe VS RS II Ips 345/2008 z dne 10. 9. 2012, II Ips 1066/2008 z dne 10. 9. 2012, II Ips 13/2012 z dne 14. 6. 2012 in II Ips 420/2011 z dne 19. 9. 2013. (5) Tako odločbe VS RS II Ips 785/2009 z dne 28. 1. 2010, II Ips 96/2011 z dne 20. 9. 2012 in II Ips 229/2013 z dne 17. 10. 2013.