Jedro

S sklenitvijo menjalne pogodbe tožeča stranka lastninske pravice na nepremičnini ni pridobila, ker je zato potreben še pridobitni način, torej vpis v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožba drugotožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje: I. vzelo na znanje umik tožbe tožeče stranke M.o. N.G. in v tem delu postopek ustavilo; II. pa zavrnilo tožbeni zahtevek drugotožeče stranke M.G. d.d. ter odločilo, da je tožeča stranka M.G. d.d. dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.236,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Proti navedeni odločbi je tožeča stranka M.G. d.d. v delu, s katerim je bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala njeno spremembo tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi in se toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, ki je njen tožbeni zahtevek na ugotovitev lastništva na nepremičninah zavrnilo z utemeljitvijo, da je ugotovitveni zahtevek mogoče postaviti le v primerih, ko je pravni naslov pridobitve lastninske pravice zakon, ne pa v primerih, ko je pravni naslov pridobitve pravni posel je napačno. Ugotovitveni zahtevek je mogoče postaviti v vseh primerih, ko je zato izkazan pravni interes. V obravnavanem primeru je tožeča stranka pravni interes izkazala. Sicer pa postavljeni zahtevek v celoti ustreza dajatvenemu zahtevku. Tožeča stranka namreč potrebuje listino - sodbo, na podlagi katerih bo mogoč vpis lastninske pravice na njeno ime. Tožeča stranka nepremičnine ni kupila od zemljiškoknjižnega lastnika, temveč od M.o. N.G., katera pa je lastninsko pravico na obravnavanih nepremičninah pridobila po zakonu in sicer z gradnjo na tujem zemljišču. Slednjega pa sodišče očitno ni upoštevalo, saj bi sicer tožbenemu zahtevku ugodilo. Ker je sodišče nepravilno odločilo o glavni stvari, je posledično nepravilen tudi izrek o stroških.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede vseh bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zgolj pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. V okviru materialnopravne presoje izpodbijane sodbe je najprej treba izhajati iz tožbenih navedb in trditev tožeče stranke. Ta je zahtevek na ugotovitev lastništva glede spornih nepremičnin primarno temeljila na pravnem poslu, kot podlago je navajala sklenitev menjalne pogodbe z občino N.G.. Ker pa se na nepremičninah pridobi lastninska pravica na podlagi pravnega posla z vpisom v zemljiško knjigo (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR), je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, saj tožeča stranka niti ne zatrjuje, da bi bila v zemljiški knjigi vpisana kot lastnik sporne nepremičnine. Nasprotno iz samih njenih navedb izhaja, da je pri navedenih nepremičninah še vedno vpisna družbena lastnina in kot imetnik pravice uporabe K.s.O., torej tožena stranka. Menjalna pogodba pa kot obligacijsko pravni posel predstavlja le pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. S sklenitvijo menjalne pogodbe tožeča stranka lastninske pravice na nepremičnini ni pridobila, ker je zato potreben še pridobitni način, torej vpis v zemljiško knjigo. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, povsem pravilna. Pritožbena trditev, da je ugotovitveni zahtevek mogoče postaviti v vseh primerih, ko je za to izkazan pravni interes sicer načeloma drži, ne drži pa njena nadaljnja trditev, da je tožeča stranka ta interes tudi izkazala. V tej smeri namreč tožeča stranka ni podala nobenih navedb, ker pa mora tožnik interes najmanj navajati in ga tudi substancirati, so te njene trditve protispisne. Ne strinja pa se pritožbeno sodišče niti s trditvijo izraženo v pritožbi, da v tožbi postavljeni zahtevek ustreza dajatvenemu zahtevku. S "preciziranjem" zahtevka na naroku dne 9.12.2004 je namreč tožeča stranka izpustila zahtevek na izstavitev listine sposobne za zemljiškoknjižni vpis in dejansko postavila le ugotovitveni zahtevek. To pa nenazadnje pomeni, da je tožničin zahtevek nesklepčen, saj celo v pritožbi trdi, da potrebuje listino - sodbo, na podlagi katere bo mogoč vpis lastninske pravice na njeno ime. Tudi njene nadaljnje navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka predmetne nepremičnine pridobila od M.o. N. G., ki naj bi lastninsko pravico na obravnavanih nepremičninah pridobila po zakonu - z gradnjo na tujem zemljišču, niso pomembne. Tudi v takem primeru bi namreč tožeča stranka morala tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bi postavila zahtevek na izstavitev listine in bi šele tedaj bilo sodišče prve stopnje dolžno ugotavljati tudi ali je bil njen prednik dejanski lastnik spornih nepremičnin in kako jih je pridobil. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.