Jedro

Podana je potrebna namestitev udeleženke za nekaj mesecev na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda.

Udeleženka ima hudo duševno motnjo (paranoidno shizofrenijo) in nujno potrebuje stalno oskrbo ter varstvo, ki ju na drug način ni mogoče zagotoviti. Akutno bolnišnično zdravljenje je zaključeno, udeleženka pa po povedanem ni sposobna samostojnega življenja, saj je nekritična do nujnosti jemanja zdravil in ima moteno obvladovanje svojega ravnanja. V tej fazi bi bilo izven varovanega oddelka njeno življenje in zdravje, pa tudi življenje drugih oseb, ogroženo, v preteklosti pa je bila zaradi posledic svoje duševne bolezni že fizično agresivna.

V primeru, ko oseba izpolnjuje pogoje za sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve, prezasedenost zavoda ni utemeljen razlog za zavrnitev predloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se nasprotno udeleženko sprejme na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, ki jo je dolžan sprejeti, in sicer najdlje za čas šest mesecev, šteto od dneva sprejema.

2. Zoper sklep je udeleženka vložila pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog zavrne, podredno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, pred drugega sodnika. Navaja, da je iz dosegljivih podatkov v spisu razvidno, da ji socialno varstveni zavod ne bi mogel nuditi ustrezne strokovne pomoči, primerne varnosti in ustreznih bivalnih pogojev. Iz sklepa VSL I Cp 2440/2018 je razvidno, da je prezasedenost oddelka bila že tedaj 141,66 %, da je nekaj stanovalk že spalo na pomožnih ležiščih v dnevnem prostoru. V predhodnem postopku je zavod že opozoril, da bodo s tem udeleženki kršene osnovne človekove pravice, če bo napotena v njihov zavod, izpostavljena bo mučenju ter nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju v smislu 3. člena EKČP. Sicer pa je tudi v nasprotju z namenom ukrepa, da sodišče udeleženko pošilja v zavod, čeprav je bilo s strani vseh primernih zavodov predhodno opozorjeno, da ji zaradi preseženih kapacitet, ne bodo mogli nuditi ustrezne strokovne pomoči. Takšna odločitev sodišča bi bila tudi v nasprotju s splošno sprejetimi civilizacijskimi normami ter načelom pravičnosti kot elementom pravne države iz 2. člena Ustave RS. Sodišče bi moralo prepričljive in strokovno utemeljene ugotovitve iz predhodne zadeve Pr 920/2017 upoštevati tudi v tem postopku. Gre za izrazito nasprotje med izvedenskim mnenjem dr. B., izvedencem postavljenim v tem postopku, in mnenjem izvedenca dr. K., postavljenim v postopku Pr 920/2017. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo udeleženkinih navedb iz pisne vloge z dne 18. 7. 2018 ter z narokov 23. 10. 2018 ter 7. 2. 2019, ko je pojasnila, da ni bojazni, da se ne bi mogla vključiti v življenje doma v sklopu nadzorovane obravnave in da ni razloga, da bi jo sodišče namestilo na oddelek socialno varstvenega zavoda. Njen lečeči psihiater v času, ko je bila nameščena na Oddelku za psihiatrijo, Enote za forenzično psihiatrijo UKC Maribor, je bil prav tako mnenja, da se lahko pod pogoji nadzorovane obravnave, zdravi v domačem okolju. Enako izhaja iz izvedenskega mnenja dr. K. z dne 19. 12. 2017. Ta je jasno zapisal, da so udeleženkine osebnostne sposobnosti predobro razvite, da bi jo bilo potrebno namestiti v varovano enoto socialno varstvenega zavoda. Ob celostni obravnavi in pomoči s strani zdravstvene in socialne službe in ob pomoči nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z osebami z duševnimi motnjami, bi se udeleženka lahko zdravila v domačem okolju. Ni najti prepričljive razlage, zakaj je na naroku dne 7. 2. 2019, ko je bil seznanjen z mnenjem izvedenca B., izvedenec K. svoja strokovna stališča nenadoma spremenil. V tej zadevi je zato potrebno nujno postaviti še tretjega izvedenca psihiatrične stroke, saj je očitno izvedenec K. iz neznanih razlogov padel pod vpliv izvedenca B. Pritožba nato izpostavlja še ugotovitve in zaključke sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani Pr 920/2017 z dne 7. 2. 2018, s katerim je bilo odločeno, da se nasprotno udeleženko sprejme v nadzorovano obravnavo. Z zaključki tega sklepa udeleženka v celoti soglaša. Opozarja še, da so vsi hudi očitki iz 22. točke obrazložitve (da naj bi vozila neregistriran avto brez vozniškega dovoljenja, ipd.) nedokazani, iz obrazložitve pa ne izhaja, zakaj je sodišče te okoliščine štelo za dokazane, in je sklep v tem obsegu neobrazložen, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

3. Predlagatelj na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pri udeleženki (rojeni leta ...) so bili ugotovljeni znaki paranoidne shizofrenije. Zaradi tega je bila večkrat zdravljena. Januarja 2012 je v stanju neprištevnosti zagrešila kaznivo dejanje uboja matere, v posledici česar ji je sodišče izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki se je iztekel z dnem 11. 12. 2017, izvajal pa se je v UKC Maribor (Oddelek za psihiatrijo, Enota za forenzično psihiatrijo). Po izteku varnostnega ukrepa, je UKC Maribor v dobro udeleženke predlagal izrek ukrepa nadzorovane obravnave v skladu z Zakonom o duševnem zdravju (ZDZdr), CSD Ljubljana Šiška, kot njen tedanji stalni skrbnik (v letu 2012 je bila udeleženki v celoti odvzeta poslovna sposobnost), pa je podal predlog za sprejem udeleženke na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve na podlagi sklepa sodišča. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom Pr 920/2017 z dne 7. 2. 2018 predlog CSD zavrnilo, ugodilo pa predlogu UKC Maribor in odločilo, da se udeleženko sprejme v nadzorovano obravnavo, ki jo bo izvajala Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana (v nadaljevanju UPK Ljubljana), za koordinatorki pa določilo A. A. in Ž. Ž., obe zaposleni v UPK Ljubljana in sprejelo tudi načrt nadzorovane obravnave. V februarju 2018 je bila nato udeleženka (z njenim soglasjem) premeščena na odprti oddelek UPK Ljubljana. Še preden se je začela nadzorovana obravnava izvajati, je UPK Ljubljana dne 16. 5. 2018 pri sodišču podala predlog, da se udeleženko namesti na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve na podlagi sklepa sodišča, saj po mnenju koordinatork ter specialistke psihiatrinje, nadzorovane obravnave v domačem okolju ne bo mogoče varno izvajati. S sklepom z dne 21. 11. 2018, je sodišče prve stopnje že sklenilo, da se predlogu ugodi in udeleženko sprejme na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda in sicer najdlje za šest mesecev, šteto od dneva sprejema. Zoper sklep sta udeleženka in socialno varstveni zavod vložila pravočasni pritožbi, ki jima je pritožbeno sodišče s sklepoma I Cp 2440/2018 z dne 11. 12. 2018 in z dne 19. 12. 2018 ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj odločitve ni moglo preizkusiti v delu obstoja pogojev iz 88. člena ZDZdr za spremembo prvotno izrečenega ukrepa. Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem dokaznem postopku ponovno odločilo, da se udeleženko sprejme na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, najdlje za šest mesecev, šteto od dneva sprejema.

6. Odločitev je materialnopravno pravilna.

7. S sklepom Pr 920/2017 z dne 7. 2. 2018 izrečeni ukrep sprejetja udeleženke v nadzorovano obravnavo, se lahko spremeni ob pogojih iz 88. člena ZDZdr. Ta določa, da če oseba ne upošteva navodil oziroma zahtevkov koordinatorja nadzorovane obravnave in je zaradi tega ogroženo njeno zdravje, ali če se njeno zdravstveno stanje poslabša tako, da z nadzorovano obravnavo ni več mogoče doseči namena zdravljenja, koordinator nadzorovane obravnave o tem takoj pisno obvesti direktorja psihiatrične bolnišnice; ob izpolnjenih pogojih iz 53. člena tega zakona, direktor psihiatrične bolnišnice po obvestilu zagotovi, da se izvedejo ukrepi za sprejem osebe v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih, sodišče pa lahko odloči tudi o drugih zakonsko predvidenih ukrepih, tudi o ukrepu sprejema v socialno varstveni zavod brez privolitve na podlagi sklepa sodišča. 8. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje dodatno zaslišalo oba izvedenca in udeleženko, zaslišalo pa je tudi dr. N. F., lečečo zdravnico udeleženke v zadnjem obdobju, od takrat, ko je bila ta premeščena na odprti oddelek UPK Ljubljana (od februarja 2018). Ta je pojasnila, da je bila udeleženka na začetku zdravljenja na oddelku sodelujoča, sprejemala je dogovore in bila sproščena. Po približno dveh mesecih bivanja pa so opazili večjo napetost, večji nemir, umik, odrezavost in nedržanje dogovorov, kar je vzpostavilo sum, da ne jemlje dosledno zdravil, zato je bil uveden nadzor nad jemanjem terapije, uveden je bil tudi antipsihotik v depo obliki in se je stanje izboljšalo. Udeleženka je tudi zagotavljala, da ne odhaja v svoje stanovanje, potem pa se je ugotovilo, da to ne drži. Opazila se je manipulativnost in opozicionalno vedenje, v posledici česar so povečali odmerek zdravila in rednemu prejemanju antipsihotikov dodali še tretjega. Ob takšni njeni napetosti so ugotovili tudi težje obvladovanje in kontrolo njenega vedenja. Pojasnila je še, da so pri udeleženki zaznali skrivnostnostnost, manipulativnost in nespoštovanje dogovorov. Po njenem mnenju udeleženka potrebuje 24 urni nadzor nad jemanjem terapije. Ker je pri nadzorovani obravnavi potrebna velika stopnja sodelovanja, zaupanja in zanesljivosti pri dogovorih, je tudi ona menila, da v trenutni situaciji ukrep nadzorstvene obravnave na domu ni primeren ukrep. Upoštevaje tudi navedeno, je izvedenec B. vztrajal pri svojem prvotnem mnenju (iz avgusta 2018), da udeleženka ni sposobna vključitve v nadzorovano obravnavo na domu, ampak je bolj primeren ukrep namestitev v socialno varstveni zavod. V postopku Pr 920/2017, je izvedenec K. izrazil nasprotno (mnenje z dne 14. 12. 2017). Menil je, da je ob zagotovitvi celostne obravnave in pomoči s strani zdravstvene in socialne službe, ob pomoči nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z osebami z duševnimi motnjami, primerno udeleženko vključiti v nadzorovano obravnavo na njenem domu (je lastnica stanovanja v Ljubljani).1 Zaslišan v tem postopku dne 7. 2. 2019, je smiselno vztrajal pri svojem predlogu, ponovno izpostavil potrebnost celostne obravnave in stalnega nadzora, pa tudi, da je nadzorovana obravnava nedvomno veliko večje tveganje, da bi kljub zdravilom, prišlo do poslabšanja bolezni. Potem, ko je bil seznanjen s pričanjem lečeče zdravnice, torej z vedenjem udeleženke po prihodu na odprti oddelek UPK, pa je tudi on ocenil, da je v tej fazi edini primeren ukrep namestitev udeleženke v socialno varstveni zavod.

9. Sodišče prve stopnje je po izpeljanem dokaznem postopku mnenjem sledilo in udeleženko začasno, za šest mesecev, napotilo na obravnavo na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda. Pritožbeno sodišče takšno odločitev sprejema.

10. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je dr. K. pregledal udeleženko in izdelal mnenje v decembru 2017, neposredno potem, ko se je iztekel ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja (11. 12. 2017). Režim v Enoti za forenzično psihiatrijo je nedvomno bistveno drugačen kot režim na odprtem oddelku UPK Ljubljana. V navedeni enoti je bila udeleženka pod večjim nadzorom, tudi pri jemanju zdravil, na odprtem oddelku UPK Ljubljana, pa se je ta režim sprostil. Kot je razvidno iz pričanja lečeče zdravnice in dokumentacije (poročilo z dne 10. 5. 2018, priloga A2), je udeleženka očitno takšen režim izrabila, tudi z opuščanjem jemanja zdravil, kar se je pokazalo v njenem vedenju - postala je manipulativna, ugotovljeno je bilo opozicionalno vedenje, opaženo težje obvladovanje in težja kontrola vedenja. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v resnicoljubnost in strokovno utemeljenost izpovedbe lečeče zdravnice dr. N. F., ki temelji na opažanjih celotnega tima, ki je obravnaval udeleženko. Iz njene izpovedbe kot bistveno izhaja tudi, da se udeleženka ni sposobna držati dogovorov, da je samoiniciativno odhajala z oddelka v svoje stanovanje, da prikriva vabila s strani CSD in sodišča. To pa so vse spremenjene okoliščine, ki jih dr. K. pri svojem prvotnem mnenju ni mogel upoštevati. Glede na zgoraj izpostavljena dejstva, predvsem ugotovljeno opuščanje jemanja zdravil, ki se je pokazalo v spremenjenem vedenju udeleženke, je imel dr. K. vso podlago, da svoje mnenje prilagodi ugotovljenim spremenjenim okoliščinam, in ne gre za to, da bi „iz neznanih razlogov padel pod vpliv izvedenca B.“, kot meni pritožba. Glede na skladno mnenje obeh izvedencev in lečeče zdravnice psihiatrinje, ki vsi enotno zaključujejo, da je glede na ugotovljene okoliščine, v tej fazi za udeleženko najbolj primeren ukrep namestitve v socialno varstveni zavod, da torej med njihovimi mnenji ni nasprotij, da se mnenja v bistvenem ne razlikujejo, postavitev še tretjega izvedenca ni bila potrebna (254. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

11. Pri udeleženki gre za trajno duševno motnjo paranoidno shizofrenijo, ki zahteva doživljenjsko jemanje zdravil. V primeru opustitve jemanja, bi nedvomno prišlo do poslabšanja, lahko že v nekaj tednih, prehod v akutno fazo pa je lahko hiter in nepredvidljiv. V takšni fazi bi bila velika nevarnost, da udeleženka ponovno ogrozi svoje življenje ali življenje koga drugega (mnenje dr. K.). Glede na njeno vedenje na odprtem oddelku UPK Ljubljana, dr. B. izpostavlja, da udeleženka še vedno ni samostojna in toliko sposobna, da bi sama uvidela potrebo po jemanju zdravil, zato jih mora še naprej jemati pod strogim nadzorom. Tudi on je poudaril, da se v primeru nejemanja zdravil lahko zelo hitro ponovi hudo poslabšanje njene duševne bolezni.

12. Pritožbeno sodišče glede na vse povedano, predvsem na skladna mnenja obeh izvedencev in zdravnice psihiatrinje, strokovnjakov s svojega področja, upoštevajoč okoliščine primera, predvsem ugotovljeno vedenje udeleženke v času bivanja na odprtem oddelku, ko se je izkazalo, da pri jemanju zdravil potrebuje stalen nadzor, pri čemer še vedno ni sposobna uvida potrebe njihovega jemanja, da takšnega nadzora z milejšim ukrepom ni mogoče ugotoviti, da se ne drži dogovorov, da je socialno še vedno nespretna in izolirana, in glede na ostale zaključke sodišča prve stopnje (glej 19. do 25. točko obrazložitve sodišča prve stopnje), zaključku sodišča prve stopnje, o potrebnosti namestitve udeleženke za nekaj mesecev na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, pritrjuje in takšno odločitev sprejema.

13. Odločitev je skladna tudi z določbami ZDZdr (75. člen, prvi in drugi odstavek 74. člena v zvezi s 40. do 52. členom). Udeleženka ima hudo duševno motnjo (paranoidno shizofrenijo) in nujno potrebuje stalno oskrbo ter varstvo, ki ju na drug način ni mogoče zagotoviti. Akutno bolnišnično zdravljenje je zaključeno, udeleženka pa po povedanem ni sposobna samostojnega življenja, saj je nekritična do nujnosti jemanja zdravil in ima moteno obvladovanje svojega ravnanja. V tej fazi bi bilo izven varovanega oddelka njeno življenje in zdravje, pa tudi življenje drugih oseb, ogroženo, v preteklosti pa je bila zaradi posledic svoje duševne bolezni že fizično agresivna.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so vsi primerni socialno varstveni zavodi opozorili na svojo prezasedenost, da se torej z enakimi težavami spopadajo vsi zavodi in so torej vsi v enakem položaju. Socialno varstveni zavod je izbralo glede na priporočila dr. B., da je za udeleženko najbolj primerna namestitev v ta zavod. Glede na to, da gre za priporočilo strokovne osebe, ki tudi pozna razmere v vseh primernih socialno varstvenih zavodih, pritožbeno sodišče tudi to odločitev sprejema kot pravilno odločitev.

15. Pritožba opozarja na prezasedenost zavoda, na neustreznost prostorov, na nezmožnost primerne obravnave udeleženke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za sistemski problem, ko se vsi ustrezni socialno varstveni zavodi soočajo s prezasedenostjo. To pa ne more in ne sme biti razlog za zavrnitev predloga za sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, saj bi bilo sicer ogroženo življenje in zdravje udeleženke, kakor tudi drugih oseb. Pritožba opozarja na kršitev človekovih pravic udeleženke. Glede na prej izpostavljene okoliščine, prezasedenost prav vseh primernih zavodov, pritožbeno sodišče tem, sicer razumnim pritožbenim argumentom, ne more slediti. V sodni praksi je utrjeno stališče, da v primeru, ko oseba izpolnjuje pogoje za sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve, prezasedenost zavoda ni utemeljen razlog za zavrnitev predloga.2 V nasprotnem primeru bi bilo izvajanje ukrepov iz 74. in 75. člena ZDZdr neizvedljivo. Res pa takšni primeri odpirajo vprašanje sistemske pomanjkljivosti obravnave oseb z duševno motnjo v primerih namestitve v socialno varstvenem zavodu po odredbi sodišča, s tem pa tudi pomembna ustavno pravna vprašanja, na kar je že opozorilo Ustavno sodišče v sklepu UP-93/18 z dne 18. 10. 2018. 16. Glede na vse povedno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 30. členom ZDZdr).

17. O priglašenih stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, saj glede na določilo 51. člena ZDZdr to niso stroški, ki bi jih moral nositi kateri od udeležencev postopka, ampak bodo kriti iz sredstev sodišča (68. člen ZDZdr). O njih bo zato odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

1 Takšnemu mnenju je sodišče prve stopnje sledilo in dne 7. 2. 2018 izdalo ustrezen sklep. 2 Primerjaj VSRS II Ips 287/2017, II Ips 114/2016, II Ips 155/2016, VSL I Cp 317/2018, VSL I Cp 399/2019.