Jedro

Sodišče prve stopnje je pripadajoče zemljišče ustrezno razmejilo od javnih površin in ob tem zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke, da pripadajoče zemljišče deloma predstavlja javno dobro. Že na podlagi izvedenskega mnenja se je lahko prepričalo, da je zemljišče namenjeno redni rabi stavbe in ne javni rabi. Navsezadnje bi morala pritožnica ugovor javnega dobra utemeljiti z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine v času pred 1. januarjem 2003. Ta dokaz pa ji ni uspel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta parceli št. ... in ..., obe k. o. ..., pripadajoče zemljišče k stavbi z ID znakom ... na naslovu Ulica 1, v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov te stavbe. Obenem je odredilo zemljiškoknjižno izvedbo sklepa v vrstnem redu zaznambe postopka, z učinkom od 4. 2. 2016. Nazadnje je sklenilo, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka.

2. Nasprotna udeleženka v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in zavrženje oziroma zavrnitev predloga, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da predlagatelji niso dokazali, da so z nakupom stanovanj pridobili tudi lastninsko pravico oziroma pravico uporabe na pripadajočem zemljišču. Njena pravna prednica na investitorja gradnje ni prenašala zemljišč, na katerih so bile že v času gradnje načrtovane javne površine. Po odločbi o lokaciji z dne 4. 3. 1955 bi morala imeti stavba predlagateljev najmanj 700 m² stavbišča. Ugotovljeno pripadajoče zemljišče bistveno presega ob izgradnji določen minimum površine gradbene parcele. Kriterij pretekle rabe zemljišča, ki ga je uporabilo zemljišče, je zgolj subsidiaren. Ker gre v naravi za neograjeno prehodno območje celotne soseske, ni mogoče izključiti javne rabe spornih zemljiških parcel. Sodišče samo ugotavlja, da zunanja ureditev ni bila izvedena, kot je bila načrtovana s prostorskimi akti. Za pripadajoče zemljišče bi lahko štelo le tisto zemljišče, ki je bilo z upravno odločbo določeno kot funkcionalno zemljišče ali gradbena parcela stavbe. V presežku bi moralo sodišče predlog zavrniti. Sodišče se do teh trditev nasprotne udeleženke v sklepu ni opredelilo, prav tako ne do strokovnega elaborata L. za ureditev evidence nepremičnega stvarnega premoženja Mestne občine X, s čimer je kršilo postopkovna pravila. Nekritično je sledilo izvedenskemu mnenju; zakaj ni upoštevalo pripomb nasprotne udeleženke, pa ni pojasnilo. Pritožnica vztraja, da sporni zemljiški parceli predstavljata javno površino. Nepremičnine, ki so v splošni rabi, niso v pravnem prometu. Javne poti v soseski in javne zelene površine predstavljajo infrastrukturni objekt, zato je lastninjenje takih zemljišč potekalo po Zakonu o gospodarskih javnih službah (ZGJS). Končno bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevati tudi javni interes.

3. Predlagatelji na pritožbo niso odgovorili, Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na naslovu Ulica 1 pa je odgovorila, da mnenja etažnih lastnikov glede pritožbe ni prejela.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je skrbno in celovito pojasnilo svojo odločitev. Izpodbijani sklep je zato mogoče preizkusiti, kar pomeni, da ni obremenjen z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).1 Tudi drugih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče se je, izrecno ali posredno, opredelilo do vseh relevantnih ugovorov in dokazov nasprotne udeleženke, ki zato ni bila prikrajšana za svojo pravico do izjave v postopku. Elaborat L., ki ga pritožba posebej izpostavlja, ni listina ali izvedensko mnenje, kot je bilo pritožnici v tovrstnih postopkih že večkrat pojasnjeno, ampak gre le za del njenih trditev. Te je sodišče ob pomoči izvedenke urbanistične stroke prepričljivo zavrnilo, kar velja tudi za pripombe k izvedenskemu mnenju. Pri tem ni zgolj nekritično sledilo izvedenki, kot poskuša prikazati pritožba, saj je pravilnost izvida in mnenja preverilo tudi na ogledu ob navzočnosti vseh udeležencev postopka. Pritožnica nasprotnega dokaza ni ponudila, prav tako ni predlagala drugega izvedenca. Ker tako ni tehtnih razlogov za dvom o pravilnosti in celovitosti ugotovljenega dejanskega stanja, ponovitev ali dopolnitev dokazovanja tudi po presoji pritožbenega sodišča ni potrebna.

6. Sodišče prve stopnje je pri določanju obsega pripadajočega zemljišča pravilno upoštevalo predpisane kriterije iz 43. člena ZVEtL-1. Teh zakon ne obravnava več izključujoče in ne določa njihovega vrstnega reda, temveč jih našteva primeroma. Napačno je zato pritožbeno stališče, da lahko pretekla raba predstavlja le subsidiaren kriterij in da je odločujoča opredelitev pripadajočega zemljišča v prostorskih in upravnih aktih.

7. Dejstvo, da je morala po odločbi o lokaciji z dne 4. 3. 1955 imeti stavba predlagateljev najmanj 700 m² stavbišča, za obravnavani primer ni odločilno, saj ta zahteva ne pomeni, da pripadajoče zemljišče navedene površine ne bi smelo preseči. Bistveno je, da odločba o odmeri funkcionalnega zemljišča oziroma gradbene parcele doslej ni bila izdana. Ker zunanja ureditev po ugotovitvi izvedenke ni bila izvedena tako, kot je bila predvidena s prostorskimi akti, je sodišče pravilno upoštevalo preteklo redno rabo zemljišč, ki je enaka ali vsaj podobna že daljše časovno obdobje in kaže na namensko vezanost na obravnavano stavbo, hkrati pa ne nasprotuje upravnim dovoljenjem in gradbeni dokumentaciji ter določbam prostorskih aktov. V naravi gre za površine, ki se uporabljajo za parkiranje, preživljanje prostega časa, ozelenitev in varstvo pred hrupom ter ostalimi emisijami. Sodišče na ogledu ni zaznalo nobenih sledov javne rabe; poleg tega za pripadajoče zemljišče že ves čas skrbijo in ga vzdržujejo stanovalci, ne pa nasprotna udeleženka.

8. Brez dvoma gre torej za zemljišče, ki je s preteklo redno rabo in funkcionalnostjo (zunanjo ureditvijo) vezano na stavbo predlagateljev. Ob tem so brez podlage pritožbeni pomisleki glede izključnosti rabe. Ni treba, da bi bilo pripadajoče zemljišče ograjeno. Zadošča že, da so etažni lastniki določene stavbe v preteklosti in vse doslej to zemljišče pretežno, pogosto oziroma običajno uporabljali za svoje potrebe. Sicer pa nasprotna udeleženka dokaza, da pripadajoče zemljišče redno uporabljajo tretje osebe ter stanovalci drugih stavb, ni ponudila.

9. Sodišče prve stopnje je pripadajoče zemljišče tudi ustrezno razmejilo od javnih površin in ob tem zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke, da pripadajoče zemljišče deloma predstavlja javno dobro. Že na podlagi izvedenskega mnenja se je lahko prepričalo, da je zemljišče namenjeno redni rabi stavbe in ne javni rabi. Navsezadnje bi morala pritožnica ugovor javnega dobra utemeljiti z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine v času pred 1. januarjem 2003. Ta dokaz pa ji ni uspel. 10. Nesprejemljiva je tudi nadaljnja pritožbena teza, da je bilo pripadajoče zemljišče že olastninjeno po ZGJS. Ob uveljavitvi tega zakona je bilo namreč zemljišče že namenjeno redni rabi stavbe in ne splošni rabi, zato ga ni mogoče umestiti med infrastrukturne objekte, ki so bili predmet lastninjenja po navedenem zakonu.

11. Pritožnici domneve, da je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po (pred) tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče (prvi odstavek 44. člena ZVEtL-1), v obravnavanem primeru ni uspelo izpodbiti. Neutemeljen je namreč pritožbeni očitek, da predlagatelji niso dokazali, da so z nakupom stanovanj v stavbi pridobili lastninsko pravico oziroma pravico uporabe na pripadajočem zemljišču. V resnici so to pravico pridobili ex lege, kot je izčrpno in materialnopravno pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Drugačne odločitve o predlogu pa pritožnica ne more doseči niti s posplošenim sklicevanjem na javni interes.

12. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 Določbe tega zakona se, upoštevaje 37. člen Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in prvi odstavek 216. člena istoimenskega veljavnega zakona (ZNP-1) ter 3. člen Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), smiselno uporabljajo tudi v tem postopku.