Jedro

Po izvedbenem postopku (čl. 407/III ZKP) sodišče znova ocenjuje, ali so dejstva in dokazi, na katera se zahteva opira takšni, da bi se mogla na njihovi podlagi dovoliti obnova.

Izrek

Pritožba zagovornika obsojenega se zavrne.

Obrazložitev

S sodbo Temeljnega sodišča v x, enote v y, z dne 19.6.1991 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v z, z dne 15.10.1991 je bil obdolženi spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po čl. 53/I KZ RS, izrečena mu je bila pogojna obsodba, v njej pa določena kazen 4 mesece zapora in preizkusna doba dve leti. Zagovornik obsojenca je z zahtevo z dne 25.5.1993 iz razloga 4. tč. I. odst. 404. čl. ZKP zahteval obnovo kazenskega postopka. Prvostopno sodišče je na podlagi zahteve izvedlo poizvedbeni postopek, v katerem je zaslišalo pričo J. R. (v zahtevi je bilo predlagano še zaslišanje priče J. T.), na podlagi izpovedbe te priče pa je prvostopno sodišče ocenilo, da dejstva in dokazi, na katere se zahteva opira, očitno niso taki, da bi se mogla na njihovi podlagi dovoliti obnova.

Zoper sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo kazenskega postopka se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da ga pritožbeno sodišče spremeni tako, da dovoli obnovo kazenskega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Tako iz podatkov spisa kot iz obravnavane pritožbe je razvidno, da obsojenec sodbe, s katero je bil pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja po čl. 53/I KZ RS, ne sprejema zaradi svojega prepričanja, da s palico, s katero je udaril oškodovanca, le-temu ni mogel povzročiti zloma podlahtnice. V objektivnem pogledu je bilo takšno prepričanje ovrženo z mnenjem izvedenca medicinske stroke, pri čemer je ta res upošteval, da je bila uporabljena palica debelejša, kot je to v zagovoru navajal obsojenec. Pri izvedeniškem mnenju pa je v zvezi z zahtevano obnovo bistveno, da je izvedenec praktično izključil možnost, da bi poškodba nastala na drugačen način kot je to povedal oškodovanec, torej tudi tako, kot to zatrjuje obsojenec.

Prvostopno sodišče je z zaslišanjem priče J. R. ugotovilo, da niti ta priča, še manj pa J. T., ne more potrditi dejstev, ki bi lahko povzročila oprostitev obsojenca in na katera se ta sklicuje v svoji zahtevi, zato je slednjo utemeljeno zavrnilo. Obsojenčev zagovornik v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi zahteve vztraja pri izvedbi dokazov, za katere se je povsem očitno izkazalo, da ne morejo predstavljati podlage za dovolitev obnove. To pritožbo je bilo zato treba v skladu z določbo čl. 297/III ZKP zavrniti.