Jedro

Tožnica je dolžna prispevati za plačilo pravic družinskega pomočnika, saj se je z izročilno pogodbo in izročilno pogodbo za primer smrti zavezala izvajati dosmrtno oskrbo A.A. Njena dejanska nezmožnost prispevati za plačilo pa lahko vpliva na nadaljnje izvajanje obveznosti, za kar mora sprožiti ustrezen pravni postopek.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Tožnico se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ na podlagi 36. in 37. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 105/06) po uradni dolžnosti odločil, da je A.A. oproščena plačila pravic družinskega pomočnika B.B. v višini 524,39 EUR od 28. 1. 2007 dalje (prva točka). Glede na oprostitev iz 1. točke izreka te odločbe prispevek sredstev, ki jih občina namenja za pravice družinskega pomočnika iz 1. točke izreka te odločbe znaša 524,39 EUR (2. točka). Zavezanka C.C. prispeva za plačilo pravic družinskega pomočnika iz 1. točke izreka te odločbe v višini 524,39 EUR mesečno od 28. 1. 2007 dalje (3. točka). Zavezanec D.D. je v celoti oproščen plačila pravic družinskega pomočnika iz 1. točke izreka te odločbe (4. točka). Zavezanka E.E. je v celoti oproščena plačila pravic družinskega pomočnika iz 1. točke izreka te odločbe (5. točka). Zavezanka F.F. je v celoti oproščena plačila pravic družinskega pomočnika iz 1. točke izreka te odločbe (6. točka). V obrazložitvi izpodbijanega akta se prvostopenjski organ sklicuje na določila 37. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS št. 36/04 – uradno prečiščeno besedilo, 69/05 – Odl. US RS, 21/06, Odl. US RS IN 105/06; v nadaljevanju: ZSV), 3. odstavek 18.a člena ZSV, 1. alinejo 18.i člena ZSV, 19. člen Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uredba) ter 1. odstavek 17. člena, 1. odstavek 15. člena, 1. in 2. odstavek 13. člena, 12. člen ter 3. odstavek 18. člena Uredbe. Glede na to, da invalidna oseba A.A. ni plačilno sposobna, je v celoti oproščena prispevati k plačilu pravic družinskega pomočnika iz 1. točke izreka te odločbe. Na podlagi petega odstavka 18.a člena ZSV v povezavi s tretjo točko 2. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev je kot zavezanec k plačilu pravic družinskega pomočnika iz 1. točke izreka te odločbe dolžna prispevati tudi hčerka C.C. Otroci upravičenke: D.D., E.E. in F.F. v svojih izjavah navajajo, da je sestra C.C. od matere A.A. prejela vse nepremičnine in je tako dolžna poskrbeti za mater v celoti. Na podlagi izročilne pogodbe in izročilne pogodbe za primer smrti z dne 11. 3. 1981 izhaja, da je C.C. dolžna nuditi materi A.A. dosmrtno oskrbo. Nuditi ji mora: brezplačno stanovanje s potrebno kurjavo, čiščenje sobe, pranje perila, skupno hrano, potrebno perilo, obleko in obuvalo, v slučaju bolezni in starostne onemoglosti nego in postrežbo, zdravstveno oskrbo, ob smrti pa krajevnim prilikam običajni pogreb. Oprostitev invalidne osebe A.A. znaša 524,39 EUR. Prispevek C.C. oziroma višina povrnitve sredstev, ki jih občina namenja za pravice družinskega pomočnika iz 1. točke izreka te odločbe tako znaša 524,39 EUR.

V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo tožnica pravi, da drži, da je prevzela kmetijo svojih staršev in se ob prevzemu posestva zavezala poleg obveznosti do ostalih dedičev poskrbeti tudi za svojo mamo A.A. Pri vsem tem ne gre prezreti, da je mama A.A. poleg tožnice imela še tri otroke: D.D., E.E. in F.F., kateri so se s pomočjo staršev izučili poklicev in poleg tega iz kmetije dobili vsak primeren dedni odpravek. To je razvidno iz izročilne pogodbe in izročilne pogodbe za primer smrti z dne 11. 3. 1981, katero je predložila tudi Centru za socialno delo Lenart. Priložila je tudi potrdilo z dne 20. 4. 1981, dedni dogovor z dne 3. 8. 1983 in zapis z dne 3. 8. 1983 na ime F.F., iz katerega je razvidno, da se ni odpovedala dediščini v korist tožnice brez denarnega deleža, kot navaja sama. Pravi, da je mama zelo težko bolna in vse od leta 1997 potrebna tuje pomoči, saj je popolnoma dementna. Tožnica je zaradi bolezni invalidsko upokojena, prejema mesečno 351,77 EUR invalidnine, je samohranilka in skrbi še za šoloobveznega sina. Ne zdi se ji prav, da odločba le njej nalaga poleg vse oskrbe, ki jo nudi mami tudi celotno plačilo družinskega pomočnika.

Z drugostopenjskim aktom je ministrstvo na podlagi 4. odstavka 18. o člena Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS št. 3/07- uradno prečiščeno besedilo in 114/06 – ZUTPG) zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno, v drugi točki izreka pa odločilo, da se v odločbi Centra za socialno delo Lenart, št. 571-10/2005-2 z dne 26. 2. 2007 doda nova 8. točka izreka, ki se glasi: „Prispevek iz 3. točke izreka te odločbe se uskladi oziroma poveča ob vsakokratni uskladitvi delnega plačila za izgubljeni dohodek.“ Ugotavlja, da prvostopni organ z izpodbijano odločbo ni določil načina usklajevanja prispevka pritožnice, zato je drugostopni organ s svojo odločbo izpodbijano odločbo ustrezno dopolnil. Drugostopni organ pa ne more upoštevati pritožbenih navedb, da bi moral prvostopni organ k plačilu pravic družinskega pomočnika za A.A. zavezati vse njene zavezance za preživljanje. Sklicuje se na 36. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS št. 105/06, v nadaljevanju: spremembe ZSV), 100. člen Zakona o socialnem varstvu, 2. člen ZSV, 1. odstavek 18.l člena ZSV, 2. člen Uredbe, 18. člen Uredbe. Na podlagi Izročilne pogodbe in Izročilne pogodbe za primer smrti z dne 11. 3. 1981 je razvidno, da se je pritožnica zavezala invalidni osebi A.A. nuditi dosmrtno brezplačno stanovanje s potrebno kurjavo in razsvetljavo, čiščenje sobe, pranje perila, skupno hrano, potrebno perilo, obleko in obuvalo, v slučaju bolezni in starostne onemoglosti nego in postrežbo, zdravstveno oskrbo, ob smrti pa ji oskrbeti krajevnim prilikam običajni pogreb. Skladno z navedenim je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je odločil, da pritožnica ni oproščena prispevanja k pravicam družinskega pomočnika za A.A. in jo zavezal v višini oprostitve invalidne osebe (celotno delno plačilo za izgubljeni dohodek za B.B., ki je družinska pomočnica). Drugostopni organ pa pritožnico še opozarja na možnost zaprosila za višjo oprostitev, glede na to, da v pritožbi navaja težke socialne razmere v družini.

V tožbi tožnica pravi, da je ostala sama na kmetiji s tremi otroki, kateri je najmlajši še danes šoloobvezen. Leta 1997 je mama zelo zbolela. Po štirih možganskih kapeh je popolnoma dementna. Potrebna je dnevno 24-urne nege. Leta 2003 pa je tožnica zelo zbolela. Po težki diagnozi in nato operaciji so jo invalidsko upokojili. Ker je njeno zdravstveno stanje zelo slabo, kljub pomoči njenih otrok, ni več zmogla skrbeti za mamo. Zato so pri Centru za socialno delo v Lenartu zaprosili za pomoč. Dne 29. 12. 2005 so z odločbo št. 517-10/2005-2 dodelili mami A.A. družinskega pomočnika, tožničino hči B.B. Takrat je bila podpisnica odločbe za družinskega pomočnika G.G., ki je snaha A.A. Štiriindvajseturno nego je z otroki, kljub svoji bolezni, nudila mami vse od leta 1997. Danes je pomoči potrebna sama. Ima 351,77 EUR invalidnine. Skrbi za šoloobveznega otroka. Zato nikakor ni zmožna prispevati 524,39 EUR k plačilu pravic družinskega pomočnika.

Človeško in prav se ji zdi, da dajo svoj prispevek tudi ostali trije otroci A.A., to so D.D., E.E. in F.F., saj so vsi dobili lep dedni odpravek.

Zato prosi za pomoč, da sodišče plačilo za skrb in nego A.A. pravično dodeli vsem njenim otrokom. Mama A.A. je za časa svojega življenja, ko je bila še zdrava, za vse svoje štiri otroke lepo skrbela in svoje premoženje tudi med vse pravično razdelila. Tožnici bi bilo s tem, ko kljub težki bolezni že deset let skrbi za mamo s popolno demenco 24 ur dnevno, omogočeno, da bo lahko vsaj 8 ur vsak dan v miru zaspala. Tožnica pa se obvezuje, da bo po svojih močeh, kot do sedaj tudi zanjo lepo skrbela.

Državno pravobranilstvo se v odgovoru na tožbo sklicuje na 36. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS št. 105/06, v nadaljevanju: spremembe ZSV), 100. člen ZSV, prvo alineo 1. odstavka 18.l člena ZSV, 3. člen Zakona o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji, 3. točko 2. člena Uredbe, 3. odstavek 18. člena Uredbe. Na podlagi izročilne pogodbe in izročilne pogodbe za primer smrti z dne 11. 3. 1981, je razvidno, da se je (pri)tožnica zavezala invalidni osebi A.A. nuditi dosmrtno brezplačno stanovanje s potrebno kurjavo in razsvetljavo, čiščenje sobe, pranje perila, skupno hrano, potrebno perilo, obleko in obuvalo, v slučaju bolezni in starostne onemoglosti nego in postrežbo, zdravstveno oskrbo, ob smrti pa ji oskrbeti krajevnim prilikam običajni pogreb. Skladno z navedenim je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je odločil, da (pri)tožnica ni oproščena prispevanja k pravicam družinskega pomočnika za A.A. in jo zavezal v višini oprostitve invalidne osebe (celotno delno plačilo za izgubljeni dohodek za B.B., ki je družinska pomočnica). Drugostopni organ pa je (pri)tožnico tudi opozoril na možnost zaprosila za višjo oprostitev, glede na to, da v pritožbi navaja težke socialne razmere v družini. Na podlagi prvega odstavka 31. člena Uredbe center za socialno delo lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca za določeno obdobje določi oprostitev v višjem znesku, kot bi šla upravičencu oziroma zavezancu po merilih te uredbe, če za to pridobi predhodno soglasje plačnika storitve. Drugi odstavek 31. člena Uredbe pa določa, da center za socialno delo lahko upravičencu oziroma zavezancu, brez predhodnega soglasja plačnika storitve, določi višjo oprostitev, kot bi jo določil po merilih te uredbe, če upravičenec storitev nujno potrebuje in bi prišlo do ogrožanja njegovega zdravja ali življenja, če mu storitev ne bi bila omogočena, ali če to narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih razlogov v korist upravičenca oziroma zavezanca. Razloge, na katerih je utemeljil odločitev, mora center za socialno delo natančno obrazložiti v obrazložitvi odločbe. Sklicuje se tudi na 3. odstavek 31. člena Uredbe in 33. člen Uredbe. Predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo toženi stranki nastale pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani se je v predmetni zadevi s sklepom izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tem sporu in je po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Upravnemu sodišču Republike Slovenije. V obrazložitvi sklepa Delovno in socialno sodišče navaja 7. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004- ZDSS-1) in pravi, da Zakon o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/2007 – ZSV – UPB2) določa pravice iz socialnega varstva, ki se zagotavljajo preko socialnovarstvenih storitev, med katere po 11. členu sodi tudi institucionalno varstvo, upravičenec do institucionalnega varstva pa skladno z določbo 4. odstavka 16. člena tega zakona lahko v primerih in pod pogoji, določenimi s tem zakonom, namesto pravice do celodnevnega institucionalnega varstva, izbere družinskega pomočnika. Izbira družinskega pomočnika je dalje opredeljena v členih 18.a do 18.r. Za financiranje pravic družinskega pomočnika je po izrecni določbi 3. odstavka 18.a člena tega zakona pristojna občina. Invalidna oseba in njeni zavezanci za preživljanje pa so po določbi 4. odstavka 18.a člena dolžni občini, ki financira pravice družinskega pomočnika, redno za tekoči mesec povrniti sredstva oziroma del sredstev, ki jih občina namenja za pravice družinskega pomočnika. V konkretnem primeru je center za socialno delo odločil, da je invalidna oseba A.A. oproščena plačila pravic družinskega pomočnika ter kot zavezanko za plačilo pravic družinskega pomočnika določil tožnico, hčerko invalidne osebe.

Glede na tako podano dejansko stanje sodišče ugotavlja, da v konkretni zadevi ne gre za spor med upravičencem do socialnovarstvene storitve in nosilcem javnih pooblastil. Upravičenka do socialnovarstvene storitve je na podlagi odločbe centra za socialno delo oproščena plačila te storitve, tožnica pa je na podlagi iste odločbe zavezanka za plačilo. Tožnica s tožbo navedeno izpodbija ter smiselno uveljavlja, da se kot zavezance za plačilo družinskega pomočnika določi tudi ostale otroke upravičenke do družinskega pomočnika. Sporno je torej vprašanje, ki se nanaša na določitev kroga zavezancev za plačilo. Tožnica je na podlagi izročilne pogodbe in izročilne pogodbe za primer smrti z dne 11. 3. 1981 dolžna upravičenki nuditi dosmrtno brezplačno stanovanje s potrebno kurjavo in razsvetljavo, čiščenje sobe, pranje perila, skupno hrano, potrebno perilo, obleko in obuvalo, v slučaju bolezni in starostne onemoglosti nego in postrežbo, zdravstveno oskrbo, ob smrti pa ji oskrbeti krajevnim prilikam običajni pogreb. Vprašanje je torej, ali so glede na pogodbeno prevzete obveznosti tožnice, lahko zavezanci za plačilo storitev družinskega pomočnika tudi drugi otroci upravičenke. Navedeno vprašanje pa ni predmet socialnega spora, ker predmet spora ni odločitev o pravici in obveznosti iz sistema socialne varnosti. O tem je bilo že odločeno z odločbo centra za socialno delo, s katero je bila upravičenka do socialnovarstvene storitve, mati tožnice, v celoti oproščena plačila pravic družinskega pomočnika. Tožnica kot zavezanka za plačilo ni subjekt iz socialnopravnega razmerja. Tožnica izpodbija zakonitost dokončnega posamičnega akta, ki ga je izdalo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, o čemer na podlagi določb Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006) odloča sodišče v upravnem sporu. Enako pravno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sklepu opr. št. I Upr 4/2006 z dne 17. 12. 2007. Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z argumentacijo Delovnega in socialnega sodišča, da je v tej zadevi za odločanje o tožbi tožnice pristojno Upravno sodišče in sicer na podlagi določila 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 1. odstavek 157. člena Ustave) v zvezi z določilom 6. odstavka 18a. in 18.o člena ZSV-UPB2. Po določilu 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba ponavljati razlogov za odločitev in lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta, če ugotovi, da je izpodbijani akt utemeljen. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in glede na tožbene ugovore, s katerimi tožnica ponavlja pritožbene ugovore, sodišče dodaja naslednje: Pristojni organ je imel pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe v 7. odstavku 37. člena ZSV-D (Uradni list RS, št. 105/2006); zakonodajalec pa je dolžnost tožnice do plačila prispevka kot zavezanke določil v 2. členu ZSV-D oziroma v 4. in 6. odstavku 18.a člena ZSV-UPB2. Zakonsko pooblastilo za nadaljnje določanje prispevka in zavezanca je v določilu 5. odstavka 18a. člena ZSV-UPB2, pri čemer je to pooblastilo preneseno na Vlado RS. Določilo 3. točke 1. odstavka 2. člena Uredbe (Uradni list RS, št. 110/2004) status zavezanke veže na izvršljiv pravni naslov ali pravni posel, ki je v konkretnem primeru izročilna pogodba in izročilna pogodba za primer smrti z dne 11. 3. 1981. Med strankama ni sporno, kaj se je tožnica zavezala, da bo izpolnjevala po tej pogodbi; tožnica ne zatrjuje, da se s to pogodbo ne bi zavezala izvajati dosmrtne oskrbe A.A. Vendar pa se ji zaradi spremenjenih okoliščin ne zdi prav, da nobene obveznosti pomagati materi nimajo preostali trije potomci A.A. Ker je zaveza tožnice v omenjeni pogodbi nesporna, v zadevi niti ni bistveno, da tožnica zgolj pavšalno navaja, da so preostali dobili določen dedni odpravek. To ne more vplivati na tožničino obveznost izpolnjevati omenjeno pogodbo in izvršiti izpodbijano odločbo v tretji točki izreka. Lahko pa njena dejanska nezmožnost prispevati za plačilo pravic družinskega pomočnika iz 1. točke izreka odločbe zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja in drugih spremenjenih objektivnih okoliščin vpliva na njeno nadaljnje izvajanje obveznosti, za kar pa mora sprožiti ustrezen pravni postopek, na katerega jo je usmeril že drugostopenjski organ, pri čemer mora pristojni organ izhajati iz načela varstva pravic strank in mora omogočiti tožnici, da čim lažje zavaruje in uveljavi svoje pravice, če organ glede na podano dejansko stanje izve, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo mora na to opozoriti, uporabiti mora predpise, ki so za stranko ugodnejši, če se z njimi doseže namen predpisa, tako da nevednost in neukost stranke, še posebej, če gre za stranko v socialno deprivilegiranem položaju, nista v škodo pravic stranke, ki ji gredo po zakonu (7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku). Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Ker po določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, je sodišče v drugi točki izreka zavrnilo zahtevek tožene stranke na povrnitev stroškov postopka.

Obrazložitev k tretji točki izreka: V tretji točki izreka je sodišče tožnico oprostilo plačila sodnih taks, ker je upoštevajoč tožbene navedbe in podatke v spisu sodišče ocenilo, da bi tožnici plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja (1. odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah, ZST, Uradni list RS, št. 37/2008).