Jedro

Delovno sodišče mora najprej ugotavljati pogoje za izdajo začasne odredbe po določbi 19. člena ZDSS, saj je ZDSS specialni zakon za izdajo začasne odredbe, šele nato pa preveri izpolnjevanje pogojev po ZIZ. Predpogoj za izdajo začasne odredbe je, glede na naravo začasnih odredb kot sredstva zavarovanja, verjetno izkazan obstoj terjatve. To pomeni, da je začasna odredba utemeljena le, če je zelo verjetno, da bo tožničinemu zahtevku ugodeno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Mariboru, oddelek v Slovenj Gradcu, je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagala, da sodišče prve stopnje izda začasno odredbo o prepovedi APP Republike Slovenije, Ekspozituri Slovenj Gradec, izplačati toženi stranki - K. d.d., oz. izplačati tretji osebi po nalogu tožene stranke, iz sredstev žiro računa št. ... oz. kateregakoli računa tožene stranke, do zneska 3.000.000,00 SIT denarnih sredstev in velja do pravnomočnosti tega pravdnega postopka ter da ugovor ne zadrži njene izvršitve.

Zoper ta sklep se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje, podrejeno pa, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti verjelo direktorju tožene stranke, ki pa dejstev ni navedel v resnici. Tožena stranka razprodaja vse svoje likvidno premoženje in na nepremičnine, ki niso last tožene stranke, tudi tožnica in ostali delavci, ne bodo mogli poseči v izvršilnem postopku. Nadalje navaja, da je morda res, da upniki zoper toženo stranko še niso dosegli izvršilnih naslovov in tako niso posegli na sredstva na njenem žiro računu, ki ni zaradi tega blokiran. Poleg tega niso imeli pri toženi stranki možnosti nakupa osnovnih čistil, nadalje ni bilo sesalca, so pa nakupili drobni inventar iz kupnine za prodane lokale. Ob upoštevanju sodnih zaostankov bi tožnica prišla do izvršilnega naslova v treh letih, tedaj pa bo tožena stranka brez dohodkov.

Pritožba ni utemeljena.

Po 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS (Ur.l. RS št. 19/94) lahko izda sodišče začasno odredbo po uradni dolžnosti, kot tudi po predlogu strank, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda.

Zakon o izvršbi in zavarovanju - ZIS (Ur.l. RS št. 51/98) v 270. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Dolžnost upnika je, da izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo le-ta nastala. Upnik mora tudi verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Predpogoj za izdajo začasne odredbe je, glede na naravo začasnih odredb kot sredstev zavarovanja, verjetno izkazan obstoj terjatve. To pomeni, da je začasna odredba utemeljena le, če je zelo verjetno, da bo tožničinemu zahtevku ugodeno.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po 19. členu ZDSS, niti pogoji po 270. členu ZIS. Pritožba ne navaja nobenih novih dejstev, niti ne predlaga novih dokazov, ki bi vzbudili utemeljen dvom v pravilnost odločitve pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pripominja, da mora sodišče prve stopnje ugotavljati pogoje za izdajo začasne odredbe po določbi 19. člena ZDSS, saj je ta zakon specialni zakon za izdajo le-te, nato pa šele izpolnjevanje pogojev po ZIS. Zato pritožbeno sodišče soglaša, da ni izkazana samovolja tožene stranke, ki bi jo bilo treba preprečiti z izdajo začasne odredbe po 19. členu ZDSS. Za samovoljo gre le tedaj, če si nekdo vzame pravico, za katero misli, da mu gre, oz. če gre za očitno protipravno in nezakonito odločitev, oz. grobo kršitev predpisov, ne pa za vsako nezakonito odločitev, ki je npr. posledica zmotne uporabe materialne prava ali nepravilne razlage pravnih predpisov. Nadalje ugotavlja pritožbeno sodišče, da ni izkazana tudi nenadomestljiva škoda tožnici, ki bi jo bilo potrebno preprečiti z izdajo začasne odredbe, saj ta škoda nastaja le zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, kar pa zaenkrat ni verjetno izkazano. Zato se pritožbeno sodišče v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne zaključke in pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani po 353. členu, pa tudi ne po 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90), na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/94-I).