Jedro

Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih interesov, četudi z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom, mora izkazati pravni interes, na njegov obstoj pa mora Vrhovno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti ves čas postopka. Revident mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi reviziji pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. V tej zadevi pa revident z vidika pravne osebe, ki jo je v reviziji označil za toženo stranko, nima pravnega interesa za vložitev revizije, saj tožena stranka več ne obstaja in z izpodbijano sodbo ne more biti več k ničemur zavezana.

Izrek

Revizija se zavrže. Stranski intervenient mora tožniku povrniti revizijske stroške v znesku 276,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 2. 11. 2010 vložil tožbo in zahteval izplačilo 2.332,07 EUR iz naslova premalo izplačane odpravnine, ki mu je bila izplačana v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti dne 2. 6. 2009. Zadnji obrok odpravnine mu je bil izplačan 12. 3. 2010. 2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in toženi stranki naložilo izplačilo vtoževanega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2010 do plačila. Ugotovilo je, da je tožena stranka vtoževano razliko odvedla kot prispevek za socialno varnost na podlagi tretjega odstavka 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV). Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-1-214/09 in Up 2988/08 z dne 8. 7. 2010 (z začetkom učinkovanja od 31. 7. 2010), ki je ugotovila neskladje navedene določbe z Ustavo RS, je presodilo, da je tožnik upravičen do odpravnine brez odvoda prispevkov za socialno varnost in utemeljeno zahteva izplačilo razlike od tožene stranke (nekdanjega delodajalca). Ker tožnik ne zahteva vračila prispevkov od stranskega intervenienta, ne gre za davčni upravni postopek.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Na predlog stranskega intervenienta na strani tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 148/2011 z dne 28. 2. 2012 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali imajo delavci, ki jim je bilo delovno razmerje odpovedano iz razloga nesposobnosti in jim je bila izplačana odpravnina pred 31. 7. 2010, pravico do plačila odpravnine brez obračuna in odvoda prispevkov za socialno varnost. 5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je stranski intervenient vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče odločilo v nasprotju z načelom prepovedi retroaktivne veljave pravnih aktov iz prvega odstavka 155. člena Ustave RS in načelom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave, oziroma z načeli pravne varnosti ter zaupanja v pravo (načela pravne države). V nasprotju s 5. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), 1. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), določbami ZPSV in Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) ter sodno prakso je opredelilo tožbeni zahtevek kot čisti denarni zahtevek iz delovnega razmerja, čeprav gre za zahtevek za vrnitev plačanega (odvedenega) prispevka za socialno varnost in tako odločilo o pravnem razmerju med pravdnima strankama, ki je bilo pred vložitvijo tožbe že dokončno in pravnomočno rešeno. Zato je tožba prepozna. Odločba Ustavnega sodišča U-I-214/09 z dne 8. 7. 2010, ki je ugotovila neskladnost 3. člena ZPSV z Ustavo RS, je ugotovitvene narave in ne more vplivati na zakonitost in pravilnost ravnanja tožene stranke v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in o višini odpravnine, o čemer je bilo dokončno in pravnomočno odločeno skoraj eno leto pred sprejemom te ustavne odločbe.

6. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vročena tožniku, ki je predlagal njeno zavrnitev in opredelil svoje stroške odgovora. Navedel je, da revizija ni dovoljena, ker jo je vložil stranski intervenient 26. 3. 2012 v korist pravne osebe, ki je bila 30. 12. 2011 izbrisana iz sodnega registra. Meni, da stranskemu intervenientu ne pripadajo stroški in nagrada za zastopanje na vseh stopnjah sojenja po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT), ker ni stranka, temveč le izkazani materialni stroški. Ustavna odločba učinkuje erga omnes, sodišče pa jo je pravilno uporabilo.

7. Revizija ni dovoljena.

8. Stranki intervenient je vložil revizijo na strani tožene stranke, ki je neobstoječa pravna oseba, saj je bila 30. 12. 2011 zaradi pripojitve k prevzemni družbi S. d.d.. izbrisana iz sodnega registra.

9. V skladu z 201. členom ZPP mora intervenient sprejeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. V nadaljnjem teku pravde ima pravico dajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, ki se ji je pridružil. Če je intervenient vstopil v pravdo do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku, ima pravico vložiti tudi izredno pravno sredstvo. Pravdna dejanja intervenienta imajo pravni učinek za stranko, ki se ji je pridružil, če niso v nasprotju z njenimi dejanji.

10. Predpostavka stranske intervencije je poseben intervencijski interes, da stranka, ki se ji je stranski intervenient pridružil, v sporu zmaga. Ta pravni interes je podan, kadar je intervenient s stranko v materialnopravnem razmerju, tako da utegne sodba neposredno ali posredno vplivati na njegov pravni položaj. Če se pravni učinek sodbe razteza neposredno na intervenienta, ima ta po prvem odstavku 202. člena ZPP položaj enotnega sospornika, kar pomeni, da je sodba enaka za vse sospornike in da neposredno učinkuje tudi na takega intervenienta. Tak sospornik (intervenient) lahko vloži tudi izredno pravno sredstvo, tudi če se postopka ni udeleževal do pravnomočnosti (1).

11. V konkretni zadevi ima stranki intervenient položaj (navadnega) sospornika. Da bi mu bil priznan položaj sosporniškega intervenienta, bi se moral pravni učinek sodbe neposredno raztezati nanj, kar pomeni, da bi moral biti s tožnikom v takem razmerju, da bi ga navedena sodba zajela v svoje subjektivne meje (2). V obravnavani zadevi pravnomočna sodba na razmerje med tožnikom in stranskim intervenientom ne vpliva neposredno, temveč bi lahko vplivala le posredno (eventualni zahtevek za vračilo plačanih prispevkov).

12. Dopustitev revizije stranskemu intervenientu ne spremeni njegovega razmerja do stranke – njegova pravdna dejanje (vključno z vložitvijo revizije) imajo pravni učinek za stranko, ki se ji je pridružil, če niso v nasprotju z njenimi dejanji (četrti odstavek 201. člena ZPP). To pomeni, da je stranski intervenient dejansko le pomočnik stranke in deluje le v okvirih, ki jih postavita stranki s svojimi zahtevki in ugovori (3). Če stranka preneha obstajati, tudi stranska intervencija na njeni strani izgubi svoj smisel. 13. Stranski intervenient je v reviziji navedel, da jo vlaga na strani tožene stranke (Z. d.o.o.), ki je prenehala obstajati. Po četrtem odstavku 580. člena ZGD-1 prevzete družbe z združitvijo prenehajo, ne da bi bila prej opravljena njihova likvidacija, kar pomeni, da tožena stranka kot pravna oseba ne obstaja več. S tem pa je prenehala njena pravna subjektiviteta, zato ne more biti nosilec pravic in obveznosti v materialnopravnem razmerju, niti v procesnem (4). Sposobnost biti stranka je procesna predpostavka, ki mora biti podana v vseh fazah postopka do odločitve revizijskega sodišča. Ker tožena stranka nima sposobnosti biti stranka, stranski intervenient kot njen pomočnik ne more vložiti revizije (5).

14. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih interesov, četudi z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom, mora izkazati pravni interes, na njegov obstoj pa mora Vrhovno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti ves čas postopka. Revident mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi reviziji pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. V tej zadevi pa revident z vidika pravne osebe, ki jo je v reviziji označil za toženo stranko, nima pravnega interesa za vložitev revizije, saj tožena stranka več ne obstaja in z izpodbijano sodbo ne more biti več k ničemur zavezana.

15. Ker stranski intervenient zaradi prenehanja tožene stranke, na strani katere je vložil revizijo, nima pravnega interesa za vložitev revizije, jo je revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP).

16. Ker revident z revizijo ni uspel, sam nosi svoje stroške revizijskega postopka. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP pa je dolžan povrniti tožniku njegove stroške odgovora na revizijo, ki jih je revizijsko sodišče na podlagi določb odvetniške tarife, veljavne v času vložitve tožbe, odmerilo na 276,00 EUR. Tožniku je priznalo 210,00 EUR za vložitev revizije (tar. št. 3300) ter 20,00 EUR kot pavšalni znesek za plačilo telefonskih in komunikacijskih storitev (tar. št. 6002), oboje povečano za 20 % DDV v znesku 46,00 EUR, ni pa priznalo stroškov za fotokopije v višini 10,00 EUR, saj jih tožnik ni z ničemer izkazal. .

Op. št. (1): Ude, L.: Civilno procesno pravo. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, str. 237, 239 in 240. Op. št. (2): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 42/2004 in III Ips 41/2004 z dne 12. 4. 2005. Op. št. (3): Ude, L. in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga. GV Založba in Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2005, str. 273 (Ude, L.).

Op. št. (4): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 372/2004 z dne 17. 3. 2005. Op. št. (5): Primerjaj tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1127/2008 z dne 7. 1. 2009, s katerim je bila zavrnjena pritožba stranskega intervenienta zoper sklep o nedopustnosti revizije.