Jedro

Mater tožeče stranke so ustrelili partizani, kar ni sporno, čeprav po pomoti, gre pri tem za bistveno okoliščino, od katere je odvisno priznanje statusa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A. z dne 28. 8. 2003, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja po materi A.A. V postopku je bilo kot nesporno ugotovljeno, da so mater tožeče stranke v času druge svetovne vojne ustrelili partizani. Tega ne zanika niti sama tožeča stranka v pritožbi, ta okoliščina pa je potrjena tudi z listinskimi dokazi, zbranimi v dokaznem postopku (predvsem Zbornik žrtev druge svetovne vojne v občini A.). Tožena stranka pojasnjuje, da je bilo treba glede na določila Zakona o žrtvah vojnega nasilja, ki omogoča priznanje statusa žrtve vojnega nasilja kot otroku le tistim osebam, katerih starš je bil ubit zaradi nasilnega dejanja, povzročenega s strani okupacijskih oblasti ali njihovih sodelavcev, zahtevek tožeče stranke zavrniti.

Nadalje tožena stranka še pojasnjuje, da je ob izpolnjevanju predpisanih pogojev mogoče priznati status le v mejah postavljenega zahtevka in da upravni organ prve stopnje zahteve tožeče stranke ni zavrgel pač pa zavrnil, torej se je spustil v meritorno odločanje o stvari. Na samo odločitev ne vplivajo okoliščine, kdaj je bila določena oseba navedena v neki publikaciji, prav tako na odločitev nima vpliva sicer tragična okoliščina, to je navzočnost brata pri ustrelitvi matere ter okoliščina likvidacije likvidatorja BB in morebitno opravičilo v imenu partizanske vojske. Zakon sicer res določa kot enega od pogojev za priznanje statusa tudi izgubo starša v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, vendar te okoliščine taksativno našteva in ne predvideva morda sicer res prenagljene ustrelitve civilne ali vojaške osebe s strani partizanske vojske. Glede pritožbene navedbe v zvezi z določbami Zakona o vojnih grobiščih tožena stranka navaja, da pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ureja in predpisuje Zakon o žrtvah vojnega nasilja in ne Zakon o vojnih grobiščih, ta namreč ureja urejanje tistih grobišč, ki jih je po tem zakonu mogoče šteti za vojno grobišče. V zvezi s popravo krivic pa tožena stranka pojasnjuje, da je bil prav v ta namen sprejet Zakon o žrtvah vojnega nasilja in v njem določeni pogoji za priznanje različnih oblik statusa in pravic, ki izvirajo iz teh statusov.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je sin A.A., ustreljene leta 1943 s strani uradne slovenske partizanske vojske. Tri mesece po ustrelitvi se je partizanska vojska očetu tožeče stranke opravičila za prenagljeno ustrelitev matere brez navedbe utemeljenega razloga. Mati je bila ustreljena v zunaj sodnem postopku v nasprotju s pravili pravne države. Do ustrelitve pa je prišlo v obdobju zasedbe okupatorskih vojsk, v vojnih razmerah, v katerih se je neopravičeno sumničilo nedolžne ljudi. Po mnenju tožeče stranke je bila mati ustreljena v okoliščinah, relevantnih za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Vojno obdobje in vojne razmere potrjujejo predpisi, ki urejajo pravice posameznih kategorij udeležencev medvojnega obdobja (Zakon o partizanskem spominskem znaku 1941, Zakon o vojnih invalidih, Zakon o vojnih veteranih, Zakon o vojnih grobiščih). Zakon o žrtvah vojnega nasilja pa je eden od zakonov, s katerimi Republika Slovenija diskriminira žrtve vojnega nasilja, saj ne daje zadoščenja vsem svojim državljanom za pretrpljena nasilna dejanja med drugo svetovno vojno. To ugotavljata tudi oba upravna organa, saj navajata, da primerov, kot je obravnavani, zakon ne ureja. Znano in potrjeno pa je, da je nasilje povzročala tudi uradna - slovenska partizanska vojska. Tožeča stranka je prepričana, da gre pri uboju matere za zunaj sodni uboj v nasprotju s pravili pravne države in z mednarodnimi predpisi. Meni, da je mogoče enačiti nasilje okupacijskih vojska in njenih sodelavcev z nasiljem slovenske partizanske vojske, kar omogočajo že prej navedeni zakoni, ki obravnavajo medvojno obdobje. Izzvano nasilje okupatorja in njegovih sodelavcev ni opravičilo za nasilje državne slovenske vojske nad sodržavljani. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi izpodbijano odločbo razveljavi oziroma spremeni tako, da tožeči stranki prizna status in pravice žrtve vojnega nasilja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema svojo odločitev, pri kateri vztraja ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 - odločba US, 43/99, 12/00 - odločba US, 28/00, 1/01 - odločba US, 64/01 in 110/02, v nadaljevanju ZZVN) v 1. členu določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Žrtev vojnega nasilja je po 2. členu ZZVN ob pogojih iz 1. člena tega zakona oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 10. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile, poslale v taborišče, zapor, na prisilno delo ali internacijo ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem in nasilno odvzeta staršem. Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 28/00, v nadaljevanju ZZVN-E) pa je v 1. členu določil, da je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu, ali je bil ubit kot talec, in tudi oseba, ki je pobegnila pred izgonom na isto okupacijsko ozemlje. Iz listin v upravnih spisih, navedb tožeče stranke in navedb v izpodbijani odločbi nesporno izhaja, da je bila mati tožeče stranke ustreljena 28. 2. 1943. Prav tako ni sporno, da so jo ustrelili partizani. Po navedbah tožeče stranke so se kasneje opravičili, češ da so se prenaglili glede uboja. Da gre za pomoto, naj bi dokazoval tudi odhod brata tožeče stranke v partizane po materini smrti, saj tako mati kot vsa družina niso imeli nič proti partizanom, kar naj bi bilo vzrok za uboj. Vendar gre pri tem za bistveno okoliščino, od katere je odvisno priznanje statusa. Zakon namreč izrecno določa, da se prizna status žrtve vojnega nasilja osebi, ki je bila ustreljena s strani okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev.

Glede na to, da torej mati tožeče stranke ni izgubila življenja v zgoraj navedenih zakonsko določenih okoliščinah, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN-E. Za svojo odločitev je tožena stranka navedla tudi utemeljene razloge. Sodišče še pojasnjuje, da je Zakon o žrtvah vojnega nasilja eden od zakonov, s katerimi želi Republika Slovenija dati zadoščenje svojim državljanom in jim priznati, da so med drugo svetovno vojno trpeli takšna nasilna dejanja oziroma prisilne ukrepe okupatorja, agresorja oziroma njunih sodelavcev, da se jih lahko šteje za žrtve vojnega nasilja in se jim iz tega statusa določi pravice v obliki materialne odmene za prestano trpljenje. Ta status in pravice se po mnenju sodišča lahko priznajo le tistim, ki so bili žrtve vojnega nasilja v smislu 1. člena zakona. Res je, da primerov, kot je obravnavani, zakon ne ureja, vendar jih po mnenju sodišča tudi ni mogoče reševati z nobeno od dopustnih metod razlage zakona. Tožeča stranka se v tožbi sicer sklicuje še na druge zakone (Zakon o vojnih grobiščih, Zakon o vojnih veteranih, Zakon o vojnih invalidih in Zakon o "Partizanskem spominskem znaku 1941"), vendar ti ne urejajo pogojev za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja ter jih ni mogoče uporabiti kot podlago za odločanje o zahtevi tožeče stranke. G lede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št, 50/97, 65/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.