Jedro

Dejstvo, na katerega predkupni upravičene opira predkupno pravico, mora obstajati ob sprejemu ponudbe. Odločba o statusu kmeta je ugotovitvene narave in učinkuje ex tunc.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v delu, ki je tožbeno izpodbijan, odločil, da se pravni posel, sklenjen med A. A. in B. B., katerega predmet je do 1/2 solastniški delež na nepremičnini s parcelno številko 179/2 k. o. ..., za kupnino 193 EUR, odobri (II. točka izreka). Nadalje je v izpodbijanem delu še odločil, da se zahteva sprejemnika ponudbe C. C., za odobritev pravnega posla za isto nepremičnino zavrne (IV. točka izreka).

2.Zoper navedeno odločbo sta se sicer pritožila tako B. B. kot C. C. Drugostopenjski organ je pritožbi zavrnil in potrdil odločitev prvostopenjskega organa. Iz obrazložitve odločbe, relevantne za ta postopek, izhaja, da se toženka strinja s stališčem prvostopenjskega organa, da tožnik ni izkazal statusa kmeta, saj ne prejema zadostnega dohodka. Ker torej nobeden izmed treh prijavljenih ponudnikov ne izkazuje statusa kmeta, je upravni organ upravičeno odobril pravni posel za parcelo št. 179/2, k. o. ..., po izbiri prodajalke, ki je izbrala B. B.

3.Tožnik C. C. izpodbija s tožbo II. in IV. točko izreka, torej glede odobritve pravnega posla glede 1/2 solastniškega deleža za parcelo št. 179/2, k. o. ... B. B. in zavrnitve odobritve istega pravnega posla tožniku.

4.Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe zakona in bistvenih kršitev pravil postopka. Meni, da je upravni organ nepravilno odločil, ker ni upošteval zakonskih določb glede statusa kmeta in obveznosti zatrjevanja tega statusa. Glede na zakonske določbe in prav tako glede na ustaljeno sodno prakso, je odločba o priznanju statusa kmeta deklaratorne narave, kar pomeni, da se z njo ugotavlja obstoj določenega pravnega razmerja, pravice ali obveznosti oziroma pravnega stanja, ki ob izpolnjenih dejanskih okoliščinah obstaja že po samem zakonu. Pri tem je pomembno, da ima deklarativna odločba zato praviloma učinek od tedaj, ko je nastalo pravno relevantno dejstvo (sodba Upravnega sodišča RS I U 114/2017-20). Tožnik je tekom celotnega postopka zatrjeval, da se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo. V konkretnem primeru je upravni organ zavzel napačno stališče, da tožnik nima statusa kmeta po prvi oziroma po četrti alineji prvega odstavka 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), kar je podlaga za to, da nekdo postane predkupni upravičenec v smislu prvega odstavka 23. člena ZKZ. Napačno je stališče, da nihče od sprejemnikov ponudbe ni izkazal dohodka iz kmetijske dejavnosti. Odločba o statusu kmeta ima namreč deklaratoren značaj, kar pomeni, da bi sam organ lahko pozval oz. ugotavljal status kmeta. Tožnik vztraja pri tem, da aktivno opravlja kmetijsko dejavnost in s pridobitvijo nepremičnin želi povečati obseg svoje kmetije, listine je tudi vložil v postopek. Izpostavlja, da je pomembno, da je v primeru višinskih kmetij skoraj nemogoče doseči 2/3 letne povprečne plače. Vsekakor pa bi se tožnik s pridobitvijo spornih parcel temu lahko približal, ker bi povečal zaokroženo celoto svojih kmetijskih zemljišč, na katerih bi prideloval in obdeloval zemljo, ter nadaljeval svojo kmetijsko dejavnost v večjem obsegu. Meni, da kljub temu, da sicer zakon določa, da v primeru, ko nobena od oseb, ki je sprejela ponudbo, nima statusa predkupnega upravičenca, pride vpoštev četrti odstavek 23. člena ZKZ in da je ta določba smiselno uporabljena najprej med kmeti. Nasprotuje razlagi upravnega organa, da če nihče nima statusa kmeta (čeprav se nekdo lahko ukvarja s kmetijsko dejavnostjo), lahko do kmetijskih površin pride nekdo, ki sploh ne opravlja nobene kmetijske dejavnosti in bi lahko kmetijska zemljišča preoblikoval v stavbne parcele ali kaj drugega, kar bi bilo popolnoma v nasprotju s samimi cilji ZKZ, ki so ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane, trajnostno ravnanje z rodovitno zemljo, ohranjanje krajine ter ohranjanje in razvoj podeželja. V konkretnem primeru bi se pravni posli za sporno parcelo št. 179/2 k. o. ... moral odobriti tožniku, ki opravlja kmetijsko dejavnost in izpolnjuje tudi vse pogoje za status kmeta (razen zgolj doseganje najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji), čemur pa bi se lahko s povečanjem svojih kmetijskih površin približal. Nasprotna razlaga zakona bi namreč pomenila možnost pridobivanja zemljišč tretjim osebam, ki bi rodovitna kmetijska zemljišča pretvorila v nekmetijska za zasebni interes, kar bi bilo popolnoma v nasprotju s samim namenom zakona.

5.Predlaga odpravo in spremembo odločbe v izpodbijanem delu tako, da se njemu odobri pravni posel nakupa nepremičnin s parcelno št. 179/2 k. o. ...

6.Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe ter se sklicuje na razloge, navedene v izpodbijani odločbi ter odločbi prve stopnje. Sklicuje se na 24. člen ZKZ ter poudarja, da tožnik na dan oddaje ponudbe ni izpolnjeval pogojev za statusa kmeta. Izpostavlja še, da tudi tožnik sam priznava, da ne izpolnjuje vseh pogojev, ki jih za status kmeta predpisuje ZKZ, saj dejstvu, da ne dosega predpisanega dohodka iz kmetijske dejavnosti, kar je pogoj za status kmeta, niti ne nasprotuje. V zvezi z zatrjevanjem statusa kmeta po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ poudarja, da je tožnik naveden status zatrjeval šele v pritožbi, pri čemer je iz spisnih listin jasno razvidno, da le-tega ni zatrjeval že ob sprejemu ponudbe 6. 11. 2020. Res lahko prijavitelji svoje predkupno upravičenje zatrjujejo tekom prvostopnega postopka (tako tudi sodna praksa), kar pa ne velja za primer zatrjevanja predkupnega upravičenja. Vlagatelji morajo pogoje za priznanje statusa kmeta izpolnjevati že ob podaji izjave o sprejemu ponudbe, saj se predkupna pravica izčrpa z nakupom kmetijskega zemljišča, zato morajo okoliščine, ki so podlaga za zaključek o obstoju predkupne pravice, v času sklenitve kupne pogodbe (že) obstajati.

7.Tožnik v pripravljalni vlogi še navaja, da vprašanje statusa kmeta predstavlja predhodno vprašanje, ki se ga rešuje po 24. členu ZKZ in za reševanje katerega je pristojna upravna enota, na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga kmet uporablja. Glede na zakonske določbe in prav tako glede na ustaljeno sodno prakso, je odločba o priznanju statusa kmeta deklaratorne narave, kar pomeni, da se z njo ugotavlja obstoj določenega pravnega razmerja, pravice ali obveznosti oziroma pravnega stanja, ki ob izpolnjenih dejanskih okoliščinah obstaja že po samem zakonu. Pri tem je pomembno, da ima deklarativna odločba zato praviloma učinek od tedaj, ko je nastalo pravno relevantno dejstvo. Tožnik je tekom celotnega postopka zatrjeval, da se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, toženka pa tekom postopka sploh ni ugotavljala, ali ima tožnik status kmeta na podlagi dejanskih okoliščin. V konkretnem primeru bi namreč toženka morala status kmeta obravnavati kot predhodno vprašanje, česar pa ni storila, zaradi tega pa je podana kršitev pravil postopka.

8.Prodajalcu je omogočena prosta izbira kupca le v primeru, če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, kar z argumentom nasprotnega razlogovanja pomeni, da je v primeru, ko vlagatelj vloge za odobritev pravnega posla uveljavlja predkupno pravico, treba preveriti, ali izpolnjuje pogoje za zatrjevano predkupno pravico v času sprejema ponudbe. Toženka te presoje ni ustrezno naredila, saj meša pojme zatrjevanje in izpolnjevanje pogojev. Opozarja na namen zakona v primeru prodaje kmetijskih zemljišč, ki je predmet posebnega pravnega režima. Zaradi tega je potrebno izhajati iz namena samega zakona in iz Ustave RS (v nadaljevanju Ustava), saj je v nasprotnem primeru to kršeno. Namen zakonske določbe je zagotovitev predkupne pravice tistim, ki zemljišče sami potrebujejo za opravljanje kmetijske dejavnosti in s tem za pridobivanje dohodka iz te dejavnosti. Izhajajoč iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 6. 4. 2012 je namen usmerjanja prometa s kmetijskimi zemljišči v tem, da se kmetijska zemljišča ohranijo v primarni pridelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije. V skladu z navedenimi okoliščinami in pravnimi podlagami, ki so relevantne v tem primeru, je jasno, da bi zgolj tožnik, ki se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo in je dejansko kmet, saj kmetuje na kmetiji, ki jo ima v lasti, lahko prispeval k cilju in namenu ZKZ. Nikakor se namen ne more doseči v primeru, ko se kmetijsko zemljišče proda nekomu, ki se s kmetijsko dejavnostjo sploh ne ukvarja in zasleduje očitno druge cilje, saj s to površino ne pridobi ničesar, kar bi se lahko povezalo s kmetovanjem. Pomemben dejavnik je tudi dejstvo, da ima tožnik v neposredni bližini kmetijska zemljišča (le nekaj deset metrov stran) in da mu je v istem postopku dodeljen pravni posel za tri parcele (gozd) od katerih dve mejijo na obravnavano parcelo.

Narok za glavno obravnavo

9.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo. Tega se je udeležil tožnik ter stranka z interesom B. B.

10.Na naroku je tožnik vztrajal pri že podanih navedbah. Na novo je sicer navajal, da so bili prodajalci do določene meje zavedeni in da je to sicer njegovo mnenje, saj je po navezavi stikov s prodajalci dobil takšen vtis. Da pa glede zavajanja tega ni očital prisotnemu B. B.

11.Stranka z interesom B. B. je navajal, da so prodajalka in njeni predniki že 70 let mejaši in so že 40 let obdelovali sporno parcelo, prav tako so šli v prodajo v dogovoru z njimi, saj so glede na medsosedske odnose sprejeli takšno odločitev. Tekom postopka pa se je pojavila konkurenca. Odločno zavrača, da bi šlo za kakršnokoli zavajanje.

K I. točki izreka

Tožba ni utemeljena.

14.Med strankami ni sporno, da je bila ponudba za prodajo 1/2 solastnega deleža nepremičnine s par. št. 179/2 k. o. ..., ki je po namenski rabi kmetijsko zemljišče, objavljena na oglasni deski od 7. 10. 2020 do vključno 6. 11. 2020. Sporno ni, da so izjave o sprejemu ponudbe in vlogo za odobritev pravnega posla v postavljenem roku podali B. B., D. D. ter C. C. in da nihče takrat ni uveljavljal predkupne pravice. Vsi trije sprejemniki ponudbe so bili v postopku pozvani, da predložijo dokazila, s katerimi bi izkazovali predkupno pravico pri nakupu. C. C. in D. D. sta na upravno enoto predložila dokazila in izjavila, da uveljavata predkupno pravico kot drug kmet. V postopku je bilo ugotovljeno, da nobeden od njiju ni predložil dokazil, ki bi izkazovala, da sta v letu 2019 pridobila pomemben del dohodka iz kmetijske dejavnosti, skladno z določili 24. člena ZKZ, ki za leto 2019 znaša 14.028 EUR, kar za tožnika ni sporno.

15.Za tožnika je sporno, ali ima tožnik status kmeta po prvi oz. četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, saj zatrjuje, da se bi mu moral priznati glede na namen zakona, saj aktivno opravlja kmetijsko dejavnost, in bi moral imeti prednost pri nakupu kmetijskih zemljišč pred tistimi, ki kmetijske dejavnosti sploh ne opravljajo.

16.24. člen ZKZ med drugim določa, da je v smislu tega zakona kmet fizična oseba: - ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka (prva alineje prvega odstavka); - ki da izjavo na zapisnik pri upravni enoti, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila, da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka in izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka tega člena (četrta alineja prvega odstavka). Za kmetijsko dejavnost se šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti. Kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti se po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju (tretji odstavek). Šteje se, da je kmet ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti, če ima strokovno izobrazbo najmanj IV. stopnje kmetijske smeri ali katerokoli smer izobrazbe najmanj IV. stopnje in opravljen preizkus znanja po veljavnem programu kmetijskih poklicnih ali srednjih šol s področja kmetijske dejavnosti, ki jo opravlja ali jo namerava opravljati ali če pridobi nacionalno poklicno kvalifikacijo za področje kmetijstva v skladu z zakonom, ki ureja nacionalne poklicne kvalifikacije (četrti odstavek). Ne glede na navedeno, pa se skladno s 111. členom ZKZ šteje, da je kmet ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti, če je starejši od 30 let in ima od 15. leta starosti dalje najmanj 5 let delovnih izkušenj na kmetiji ali v posamezni kmetijski dejavnosti.

17.V zvezi z navedbami tožnika, ki se nanašajo na status kmeta, sodišče poudarja, da sta prvostopenjski organ in toženka opravila ustrezno presojo, ali tožnik izpolnjuje pogoje statusa kmeta skladno z ZKZ in je zavrniti tožnikove navedbe, da upravni organ statusa kmeta tožnika sploh ni ugotavljal.

18.Sprva je poudariti, da je upravno sodna praksa enotna, da mora dejstvo, na katerega predkupni upravičenec opira predkupno pravico, obstajati ob sprejemu ponudbe (tako I U 1519/2010, I U 650/2012, l U 572/2016-11). Oseba, ki želi pridobiti odločbo o statusu kmeta, vloži vlogo z vsemi dokazili na upravni enoti, na območju katere leži večji del kmetijskih zemljišč, ki jih uporablja. Podatke iz uradnih evidenc pridobi organ po uradni dolžnosti, nato preveri izpolnjevanje pogojev za pridobitev statusa kmeta in izda odločbo. Odločba o statusu kmeta je ugotovitvene narave (z njo se zgolj ugotavlja stanje, saj se status kmeta ne ustanavlja ali podeljuje šele z izdajo odločbe) in učinkuje ex tunc (drugače kot konstitutivna, ki učinkuje ex nunc, tj. (šele) od tedaj, ko je bila izdana in vročena stranki), velja, da pravno učinkuje od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek določenega pravnega stanja (statusa) ali pravnega razmerja. Neobstoj odločbe o statusu kmeta v določenem trenutku tako še ne pomeni, da oseba v določenem trenutku ne izpolnjuje pogojev za status kmeta, hkrati pa obstoj takšne odločbe, ki pa je starejšega datuma, še ne pomeni, da ima stranka še vedno status kmeta.

19.Kot izhaja iz upravnih odločb, je imel prvostopni organ tekom prvostopnega postopka dolžnost preveriti obstoj statusa kmeta pri vlagateljih, ki ta status seveda zatrjujejo; vlagatelji pa morajo pogoje za priznanje statusa kmeta izpolnjevati že ob podaji izjave o sprejemu ponudbe. Predkupna pravica se namreč izčrpa z nakupom kmetijskega zemljišča, zato morajo okoliščine, ki so podlaga za zaključek o obstoju predkupne pravice, v času sklenitve kupne pogodbe (že) obstajati. Ključno v tem postopku je bilo torej glede na vse navedeno ugotoviti, ali je imel tožnik na dan sprejema ponudbe za nakup zadevnih zemljišč že priznan status kmeta, pri čemer samo razpolaganje z odločbo o statusu kmeta na tisti dan ni bistveno - bistveno je izpolnjevanje pogojev na dan sprejema ponudbe za nakup zadevnih zemljišč. V konkretnem primeru tožnik sam priznava, da ne izpolnjuje vseh pogojev, ki jih za status kmeta predpisuje ZKZ, saj sam navaja, da ne izpolnjuje pogoja doseganja 2/3 povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji.

20.V zvezi z zatrjevanjem statusa kmeta po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ je upravni organ pravilno ugotovil, da je ključno, da tožnik le-tega ni zatrjeval že ob sprejemu ponudbe, torej 6. 11. 2020, kot izhaja iz upravnega spisa. Res je sicer, da lahko prijavitelji svoje predkupno upravičenje zatrjujejo tekom prvostopnega postopka (tako tudi sodna praksa), vendar navedeno ne velja za primer zatrjevanja predkupnega upravičenja in v tej zvezi za zatrjevanje statusa kmeta po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ. V tem primeru namreč morajo vlagatelji pogoje za priznanje statusa kmeta izpolnjevati že ob podaji izjave o sprejemu ponudbe, saj se predkupna pravica izčrpa z nakupom kmetijskega zemljišča, zato morajo okoliščine, ki so podlaga za zaključek o obstoju predkupne pravice, v času sklenitve kupne pogodbe (že) obstajati.

21.Tako je ugotoviti, da tožbeni očitki o tem, da izpodbijana odločba nima razlogov o spornem vprašanju statusa kmeta, niso utemeljeni. Status kmeta je v postopku odobritve pravnega posla v povezavi z uveljavljanimi prednostnimi upravičenji predhodno vprašanje. Izpodbijana odločba se glede tega predhodnega vprašanja opira na ugotovitev, da tožnik zaradi nedoseganja ustreznega dohodka iz kmetijske dejavnosti ne izpolnjuje statusa kmeta po ZKZ, kot je podrobneje obrazloženo že zgoraj.

22.V zvezi z navedbami tožnika, ki se nanašajo na namen ZKZ, in da je določba četrtega odstavka 23. člena ZKZ neustavna, ker lahko kmetijsko zemljišče pridobi nekdo, ki nima statusa predkupnega upravičenca oz. kmeta in se ne ukvarja s kmetijstvom. Meni, da bi morali imeti prednost tisti, ki se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo in je razlaga, kot jo je podala toženka, v nasprotju z namenom zakona, češ da naj bi zakon ščitil tiste, ki kmetijska zemljišča dejansko obdelujejo.

23.Tu je poudariti, da temeljni namen ureditve, ki je uzakonjena v ZKZ, izhaja iz drugega odstavka 71. člena Ustave, ki zakonodajalcu nalaga določitev "posebnega varstva" kmetijskih zemljišč. Prav uresničevanju tega varstva je namenjen ZKZ, ki med cilji zakona posebej navaja "ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane" (prva alineja 1.a člena ZKZ) ter "ohranjanje in razvoj podeželja" (tretja alineja istega člena). Varstvo kmetijskih zemljišč je med drugim urejeno tako, da ZKZ ureja njihov promet in zakup (prvi odstavek 1. člena ZKZ), kot metodo varstva kmetijskih zemljišč v primeru prometa z njimi pa je zakonodajalec uporabil natančno predpisan postopek odobritve pravnega posla (členi 17 do 25.a ZKZ). V tem postopku je dal prednost pri nakupu tistim, ki "so kmetje in so torej gospodarsko in socialno odvisni od teh zemljišč in zagotavljajo ohranjanje in izboljšavo teh zemljišč (...)".

24.Tudi iz konkretnih določb o vrstnem redu predkupnih upravičencev za nakup kmetijskega zemljišča (prvi odstavek 23. člena ZKZ) nedvoumno izhaja zakonodajalčev namen, zagotoviti prednost pri nakupu osebam, ki se ukvarjajo s kmetijstvom. Ugoden položaj, ki ga pri tem v primerjavi s "kmetijskimi organizacijami" uživajo kmetje, med njimi pa tisti kmetje, ki jim kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost, in kmetje, ki zemljišče sami obdelujejo (drugi odstavek 23. člena ZKZ), kar kaže na zakonodajalčev namen, da poleg neposrednega varstva kmetijskih zemljišč v smislu ohranjanja njihove pridelovalne funkcije, to varstvo zagotovi tudi posredno, prek varovanja socialno-ekonomskega položaja kmetov, ki jih obdelujejo. Tako sklepanje se ujema tudi z namenom predlagatelja zakona, kot ga je mogoče razbrati iz obrazložitve zakonskega predloga.

25.Izpostaviti je, da je promet s kmetijskimi zemljišči presojalo že Ustavno sodišče v odločbi U-I-266/98 z dne 28. 2. 2002, kjer je presojalo omejitve in pogojevanja, ki so jo vsebovale takratne veljavne določbe ZKZ med katerimi sta bile tudi določbi po katerih pravnega posla za promet kmetijskega zemljišča ni bilo mogoče odobriti, če pridobitelj lastninske pravice "ni usposobljen za kmetijsko proizvodnjo ali je na drug način očitno, da ne bo obdeloval pridobljenih zemljišč", ali "če bi kmetijsko zemljišče pridobila oseba, ki ga ne potrebuje za opravljanje kmetijske dejavnosti". Po presoji Ustavnega sodišča razlogov za takšne posege v lastninsko pravico ni, zato je ugotovilo, da take omejitve niso v skladu z 33. in 74. členom Ustave, pa tudi z 2. členom Ustave. Navedena odločitev je rezultirala v spremembo zakona, in sicer je bila sprejeta novela ZKZ-B, ki predvidena v 23. členu prodajo kmetijskega zemljišča, če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice. Določila je, da v takem primeru prodajalec lahko proda kmetijsko zemljišče vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in na način, predpisanem z zakonom, če sklenjeno pogodbo odobri upravna enota. Tudi Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi poudarilo, da je razlaga, po kateri iz namena zakonskih določb o varstvu kmetijskih zemljišč izhaja zahteva po omejitvi prometa s kmetijskim zemljiščem, če pridobitelj ni oseba, ki bi ga obdelovala, v izrecnem nasprotju z navedeno določbo 23. člena ZKZ. Po tej določbi je namreč odločilno le, da ni predkupnih upravičencev ter da je ponudnik sprejel ponudbo pravočasno in na način, predpisan z zakonom. Tudi na podlagi tretjega odstavka 19. člena ZKZ upravna enota pravnega posla ne odobri le, če promet ni potekal po postopku in na način, določen z zakonom in če ni upoštevan prednostni vrstni red kupcev po 23. členu ZKZ.

26.Ker torej nihče v konkretni zadevi ne izpolnjuje statusa kmeta, tudi ne tožnik, je prvostopenjski organ za nakup solastnega deleža na nepremičnini s parcelno številko 179/2 k. o. ..., pravilno uporabil četrti odstavek 23. člena ZKZ, ki določa, da če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, lahko prodajalec proda kmetijsko zemljišče vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in na način, predpisan z ZKZ. Prodajalka je z dopisom z dne 25. 3. 2021 sporočila izbranega kupca tj. B. B. in tako je upravni organ upravičeno odobril sklenitev pravnega posla z njim ter zavrnil sklenitev pravnega posla s tožnikom.

27.Glede navedb tožnika, ki jih je ta podal na naroku, češ da so bili prodajalci do določene meje zavedeni, pa je ugotoviti, da gre tu za novoto, ki jo je tožnik omenil šele na naroku, zato so te navedbe prepozne (20. in 52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tu je še dodati, da so navedbe tožnika v tem delu tako pavšalne, da v nobenem primeru ne vplivajo na relevantno dejansko stanje in zgornje ugotovitve sodišča.

28.Glede na obrazloženo je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

29.Ker nobena od strank stroškov ni uveljavljala, sodišče o njih ni odločalo.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kmetijskih zemljiščih (1996) - ZKZ - člen 24

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.