Jedro

Glede na določbo 2. odstavka 19. člena ZDen se za vračanje kmetijskih zemljišč iz funkcionalnih kompleksov uporabljajo določbe 27. člena ZDen in ne 1. odstavka 22. člena v povezavi z 20. členom ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v Ljubljani z dne 13.11.1992.

Obrazložitev

Sekretariat za kmetijstvo občine ... je z delno odločbo z dne 30.7.1992 upravičencema M.A. in M.M. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) vrnil v last parc. št. 267 njiva, parc. št. 227 travnik, parc. št. 197 travnik, parc. št. 193/2 travnik, pripisane pri vl. št. 540; in parc. št. 268 travnik, vl. št. 410, odvzete z odločbo Komisije za kmetijski zemljiški sklad okrajnega ljudskega odbora ... z dne 14.10.1953; tožeči stranki kot zavezancu ostanejo ta zemljišča v neposredni posesti, in sicer kot zakupniku za dobo, za katero se dogovorijo zavezanec in upravičenca, če pa dogovora ne bo, pa najdalj do 7.12.1998 ter po pogojih, kot jih bo določilo sodišče v nepravdnem postopku; zemljiški knjigi Temeljnega sodišča ..., se odreja, da po pravnomočnosti prvostopne odločbe izvrši naslednje vpise: pri vl. št. 540 odpis parc. št. 267, 227, 197 in 193/2 in vpis na novo vložno številko; pri vl. št. 410 , odpis parc. št. 268 in vpis na novo št. v k.o. ... ter pri teh vl. št. vpis lastninske pravice za osebi z imenom: M.A. do 1/2, M.M. do 1/2 (1/2 po stanju dne 14.10.1953); morebitne služnosti na navedenih zemljiščih, izbrisane s podržavljenjem, oživijo (1. - 4. točka izreka).

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je prvostopna odločba pravilna in da temelji na zakonu ter da niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka. Ker so bila vsa zemljišča, katerih vrnitev se zahteva v tem postopku, podržavljena na podlagi navedene odločbe Komisije za kmetijski zemljiški sklad okrajnega ljudskega odbora ... z dne 14.10.1953, izdane na podlagi zakona o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam (Uradni list FLRJ, št. 22/53), je po 3. členu zakona o denacionalizaciji podana pravna podlaga za vrnitev podržavljenega premoženja po določbah 20. in 22. člena tega zakona, ki jih tožena stranka citira. Ker bi bila v tej zadevi z vrnitvijo nepremičnin upravičencema v last in posest bistveno okrnjena ekonomska oziroma tehnološka funkcionalnost kompleksa, je prvostopni organ priznal upravičencema le lastninsko pravico. Nepremičnina pa je najdalj do 7.12.1998 (to je 7 let od dneva uveljavitve zakona o denacionalizaciji) še v posesti zavezanca. V tem času pa bo zavezanec lahko prilagodil svoje poslovanje spremenjenim razmeram. Navedbe tožeče stranke, da bo po vzpostavitvi solastnine na kompleksu upravičenec slej ko prej hotel posest svojega deleža, torej fizično delitev kompleksa, po mnenju tožene stranke niso utemeljene, ker v tem primeru ne gre za kompleks v smislu 27. člena navedenega zakona. Iz priložene mapne kopije je razvidno, da se parcelne meje od podržavljenja naprej do danes niso bistveno spremenile. Ker ima lahko zavezanec te parcele v posesti še do 7.12.1998, se s tem lahko izogne morebitni škodi, ki naj bi nastala zaradi vrnitve zemljišča upravičencema v posest. Tožeča stranka v tožbi navaja, da ne soglaša z izpodbijano odločbo. Že v pritožbi je predlagala, da naj tožena stranka spremeni prvostopno odločbo tako, da se upravičencema določi ustrezna odškodnina. Zakon o denacionalizaciji in izpodbijana odločba potrjujeta dejstvo, da bodo navedena zemljišča najkasneje do 7.12.1998 prešla v posest upravičencu. S tem bo okrnjena funkcionalnost s težavo vzpostavljenega kompleksa, ki omogoča najcenejšo pridelavo hrane. Spreminja se namreč možnost obdelave glede na nove služnosti (predvsem poti), zmanjšuje pa se tudi ekonomičnost glede na obstoječi površini zemljišč prilagojeno mehanizacijo in ostale kapacitete (silosi, hlevi, stavbe za mehanizacijo, skladišča in podobno). Ker so dosedanje kapacitete prilagojene obstoječim zemljiščem, bo vračanje zemljišč v posest prizadelo tožečo stranko kot proizvajalko, ki v nasprotju s kmetom razpolaga s potrebno opremo, znanjem, tehnologijo in ki plačuje davščine državi, ob tem pa še vedno ostaja konkurenčna individualnim proizvajalcem. Tudi krivično je, da je zemljišče odvzeto kljub odškodnini, ki je bila plačana, ne da bi se ta valorizirala in upoštevala pri vrednosti po "normalni" valorizaciji, ne pa po predpisani v zvezi z navedenim zakonom, ki izrazito favorizira upravičence. Meni, da je izpodbijana odločba takšna, da povzroča škodo družbi kot celoti, saj se bodo povečani stroški porazdelili na vse prebivalstvo prav zaradi vsega navedenega, da ne omenja vseh upravnih in sodnih postopkov, ki bodo sledili zaradi razdelitve kompleksov. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Po določbi 2. odstavka 19. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91) se določba 4. točke prejšnjega odstavka (nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin) in 20. člen tega zakona (nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest, če bi bila z vrnitvijo nepremičnine bistveno okrnjena ekonomska oziroma tehnološka funkcionalnost kompleksov) ne uporabljata za gozdove, za vračanje kmetijskih zemljišč iz funkcionalnih kompleksov pa se uporabljajo določbe 27. člena tega zakona.

To pomeni, da se v primeru, če bi vrnitev v last in posest okrnila funkcionalnost kompleksov kmetijskih zemljišč, uporabijo določbe 27. člena citiranega zakona in ne določba 1. odstavka 22. člena v povezavi z 20. členom tega zakona. V tem primeru se prizna upravičencu solastninska pravica na kompleksu kmetijskih zemljišč. Ta kompleks pa si solastniki kasneje razdelijo ali pa predlagajo občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za kmetijstvo, uvedbo komasacijskega postopka (2.in 3. odstavek 27. člena).

Ker je torej tožena stranka v izpodbijani odločbi napačno uporabila materialni predpis, je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (uradni list RS, št. 1/91-I). Na pravno mnenje, dano v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).