Jedro

Pritožbeni očitek tožnikov, da sodišče sploh ni odločilo o podrednem zahtevku (na izstavitev ZK listine), je treba šteti kot njun (konkludenten) predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Po pravilih gradnje na tujem svetu ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice, če je šlo za zemljišče v družbeni lastnini.Te določbe ne pridejo v pošev, kadar je med lastnikom zemljišča in graditeljem obstajal dogovor o uporabi zemljišča.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, odločitev v stroškovnem delu (II. točka izreka) se razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta tožnika vsak do ½ solastnika nepremičnine parc. št. 1381/41 k.o. X., ter za povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). Tožnikoma je prvo sodišče naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v znesku 897,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnika, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Tožnika navajata, da je prvo sodišče odločilo le o primarnem tožbenem zahtevku, ne pa tudi o podrejenem tožbenem zahtevku. S primarnim tožbenim zahtevkom sta tožnika zahtevala ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ali gradnje na tujem svetu, s podrejenim tožbenim zahtevkom pa sta tožnika zahtevala izdajo zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na parc. št. 1381/41 k.o. X. Sodba glede podrejenega tožbenega zahtevka nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti. Ugotovitev prvega sodišča, da ni izkazana dobra vera priposestvovalca, je v nasprotju z dejanskim stanjem pridobitve nepremičnine tožnikov in njunega pravnega prednika in v nasprotju z načinom gradnje na podlagi pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča v uporabo. Iz te pogodbe izhaja, da je predmet oddaje stavbno zemljišče s parc. št. 993/7 k.o. X., parc. št. 1451/6 kot bodoča nova parcelna številka pa v času gradnje še ni obstajala, zato tožena stranka ni mogla dopustiti posegov v to zemljišče, saj je v času gradnje obstajalo le zemljišče s parc. št. 993/7. Pravni prednik toženke je opravil vknjižbo pravice uporabe v skladu z 9. točko navedene pogodbe šele po zaključku gradnje objektov in komunalne ureditve celotnega območja. Stališče sodišča, da je bila gradnja na tujem zemljišču celo predvidena in dovoljena, je v nasprotju s temeljno logiko gradnje nepremičnin v tistem času in namenom ureditve razmerij po navedeni pogodbi. V njej je določeno, na katerem zemljišču je dopustna gradnja, izven obsega zemljišča, določenega s pogodbo, pa gradnja ni bila dopustna. Pravni prednik tožene stranke je bil dolžan urediti zemljiškoknjižno stanje po zaključku gradnje objektov in po ureditvi komunalne infrastrukture, vendar pa te obveznosti ni izpolnil tako, da bi ustrezalo dejanskemu stanju glede zemljišča in zgrajenega objekta. Tožnika sta izpovedala, da sta bila prepričana, da je obravnavana nepremičnina last njunih pravnih prednikov in zato njuna last, ter da tožena stranka ni nikoli nasprotovala izvrševanju posesti. Sodišče zmotno šteje, da je bilo potrebno dovoljenje za poseg v parc. št. 1451/6. Posegi v zemljišče so bili dovoljeni v skladu s pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča v uporabo.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnika sta s tožbo najprej uveljavljala zahtevek za ugotovitev njune lastninske pravice (za vsakega do ½) na nepremičnini parc. št. 1381/41 k.o. X., na naroku 1.12.2011 pa sta postavila še podrejeni tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na navedeni nepremičnini. Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče odločilo le o primarnem, ne pa tudi o podrejenem tožbenem zahtevku. Razloge za takšno odločitev je prvo sodišče navedlo v 7. točki obrazložitve, ki je v tem delu sicer nerodna, vendar je po oceni pritožbenega sodišča iz nje kljub temu smiselno mogoče izluščiti, da se je prvo sodišče odločilo, da bo najprej obravnavalo samo primarni tožbeni zahtevek. To je sicer mogoče (običajno se o podrejenem tožbenem zahtevku odloči hkrati z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka), kar pa pomeni, da bo prvo sodišče moralo odločiti tudi o podrejenem tožbenem zahtevku (ne glede na to, da naj bi tožnika vložila še eno tožbo zaradi izstavitve zemljiškoknjižne listine). Takšno procesno situacijo je treba obravnavati v skladu z določili 189. člena ZPP. Ker tožnika v pritožbi očitata prvemu sodišču, da ni odločilo o podrejenem tožbenem zahtevku (ne gre za očitano bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o podrejenem tožbenem zahtevku sploh ni odločeno), sta s tem po oceni pritožbenega sodišča konkludentno podala tudi predlog za izdajo dopolnilne sodbe (325. člen ZPP).

6. Ker o podrejenem tožbenem zahtevku prvo sodišče še ni odločilo, je odločitev v stroškovnem delu preuranjena, saj do odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku še ni znano, katera stranka je uspela v pravdi, od tega pa je odvisna tudi odločitev o pravdnih stroških (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi, sodbo prvega sodišča razveljavilo v stroškovnem delu ter mu v tem obsegu vrnilo zadevo v novo odločanje. V novem postopku bo prvo sodišče moralo odločiti še o podrejenem tožbenem zahtevku.

7. Primarni tožbeni zahtevek je slonel na trditvah tožnikov o pridobitvi lastninske pravice na originaren način. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je pravni prednik toženke oddal v uporabo pravnemu predniku tožnikov le tisto zemljišče, ki je navedeno v pogodbi z dne 6.1.1969 (parc. št. 993/7 oziroma po novi izmeri parc. št. 1451/6 v izmeri 400 m2). S pogodbo ni bilo zajeto še kakšno drugo zemljišče, tako tudi ne sporna parc. št. 1381/41, ki je bila tedaj še del parc. št. 1381/31. Ker je pravni prednik toženke po ugotovitvah prvega sodišča pravnemu predniku tožnikov z navedeno pogodbo tudi dovolil posege v okolico oddanega zemljišča (zaradi dovoza, dostopa in ureditve po ureditvenem načrtu), s čemer je bila zajeta (tudi) danes sporna nepremičnina parc. št. 1381/41, pravni prednik tožnikov ni mogel biti njen dobroverni posestnik. Enako velja za tožnika, saj jima oče ni podaril sporne nepremičnine (tega tudi ni mogel storiti). Pridobitev parc. št. 1451/6 v last (prej pravica uporabe) tožnikov (prej njunega očeta) in posegi vanjo na podlagi pogodbe z dne 6.1.1969 nimajo nobene zveze s posegi v parc. št. 1381/41. Tožnika oziroma njun oče zato niso mogli pridobiti lastninske pravice na sporni nepremičnini s priposestvovanjem.

8. Iz trditvene podlage tožbe med drugim izhaja, da naj bi bil pravni prednik toženke dolžan izposlovati vpis pravice uporabe v korist očeta tožnikov tudi na sporni nepremičnini (tedaj del parc. št. 1381/31) na podlagi 9. točke pogodbe z dne 6.1.1969, ker se je tudi na njej izvajala gradnja, te pogodbene obveznosti pa naj ne bi izpolnil. Gradnja na tujem svetu je bila po določbah ZTLR eden od načinov pridobitve lastninske pravice na nepremičnini na originaren način, vendar pa je to veljalo le za zemljišča, na katerih je obstajala lastninska pravica nekoga drugega (členi 24-26 ZTLR), ne pa tudi za zemljišča, ki so bila v družbeni lastnini (kar je bila po dejanskih ugotovitvah prvega sodišča tedaj tudi parc. št. 1381/31). Razen tega pridobitev lastninske pravice po pravilih gradnje na tujem svetu ni prišla v poštev v primerih, ko je med graditeljem in lastnikom zemljišča (prej imetnikom pravice uporabe) obstajalo pravno (pogodbeno) razmerje o uporabi nepremičnine, za takšen primer pa je šlo tudi v obravnavani zadevi. Prvo sodišče je zato pravilno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek.

9. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvega sodišča v odločitvi o primarnem tožbenem zahtevku (353. člen ZPP).