Jedro

Ko se ugotovi, da pri starših ni pogojev, ki bi zagotavljali normalni fizični in psihični razvoj otroka, center za socialno delo sme otroka odvzeti in oddati v vzgojo in oskrbo drugi osebi. S tem ni kršena pravica do družinskega življenja, ki jo vsakomur zagotavlja konvencija o varstvu človekovih pravic in svoboščin, saj se v to pravico sme poseči, če tako določa zakon.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Centra za socialno delo z dne 6.5.1993, s katero je odločeno, da se tožnici odvzame ml. hčerka in se odda v varstvo in vzgojo drugi osebi (stari materi). Obenem so tožnici prepovedani stiki z ml. hčerko za čas od 5.5.1993 do 5.6.1993. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je neprimerno vedenje tožničinega partnerja do ml. hčerke trajalo dalj časa, tožnica pa je takšno ravnanje dopuščala, zato je po mnenju strokovne komisije nujen ukrep odvzema ml. hčerke in oddaje v varstvo in vzgojo drugi osebi. Enako mnenje je v pritožbenem postopku podal tudi Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše, po katerem bi bil ogrožen psihosocialni razvoj ml. hčerke, če bi ostala v dosedanjem okolju. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sta pravilno uporabljeni določbi 119. in 120. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, p.b. Ur. l. SRS, št. 14/89), po katerih center za socialno delo lahko ukrepa in tudi odvzame otroka staršem, če so starši zanemarili vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. Pritožbo zoper odločbo istega organa prve stopnje z dne 21.4.1993 je zavrgla, ker navedena odločba ne obstoja več, saj je bila nadomeščena z odločbo z dne 6.5.1993. Tožnica v tožbi in njeni dopolnitvi izrecno uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava in smiselno nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi poudarja, da določbe 120. člena ZZZDR ni mogoče poljubno širiti, saj se sicer nedopustno posega v 8. člen konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin t.j. v pravico do spoštovanja družinskega življenja in zasebnosti. Organ prve stopnje je presegel zakonsko pooblastilo že s tem, ker ni raziskal vseh pomembnih okoliščin, saj samo zatrjevano neprimerno vedenje tožničinega partnerja in nekakšne bolezni tožnice ne zadošča za zaključek, da so podani razlogi za odvzem otroka. Samo izvid in mnenje svetovalnega centra pa tudi ne zadošča, saj mnenje ni celovito. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 120. člena ZZZDR, na katero se sklicuje tudi tožnica, center za socialno delo sme odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo ali varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. Ta določba je bila podlaga za odločbo prve stopnje in izpodbijano odločbo. Tožnica sicer zatrjuje, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, vendar v zvezi s tem ne navaja ničesar konkretnega. Ob tem ugovoru pa ni mogoče prezreti, da so tožnici na ustni obravnavi bile predočene ugotovitve UNZ z dne 13.4.1993 o sumu, da se s strani tožničinega izvenzakonskega partnerja nadaljuje grdo ravnanje in spolno nadlegovanje ml. hčerke, vendar tožnica na vprašanja v zvezi s tem niti ni želela odgovarjati. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da je ml. hčerka (ki je po podatkih spisov za svojo starost zelo zrela osebnost) potrdila ugotovitve UNZ in izrecno izrazila željo, da bi živela pri starih starših, dokler se razmere doma ne uredijo, navedeni pavšalni ugovor sodišču ne vzbuja dvomov v ugotovljeno dejansko stanje. V navedenih odločilnih dejanskih okoliščinah, mnenju strokovne komisije in mnenju svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše, po katerem je v sedanjem okolju ogrožen psihosocialni razvoj ml. hčerke, je podana zadostna podlaga za sprejeti zaključek, da zaradi neurejenih razmer pri tožnici, pri njej ni pogojev za normalno rast, fizični in psihični razvoj ml. hčerke. Tožnica sicer zatrjuje, da mnenje svetovalnega centra ni celovito, ne da bi povedala, zakaj meni tako. Zato tudi tega ugovora ni mogoče upoštevati, saj je mnenje obširno obrazloženo in iz njega je razvidno, da je bilo podano na podlagi pisne dokumentacije in opravljenih razgovorov s tožnico, ml. hčerko in babico, torej kompleksne obravnave zadeve.

Glede na navedeno, da pri tožnici trenutno ni pogojev, ki bi zagotavljali normalni fizični in psihični razvoj ml. hčerke, je po presoji sodišča pravilno uporabljena določba 1. odstavka 120. člena ZZZDR. S sporno odločbo tudi ni bila kršena določba 8. člena konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS, št. 7/94 - mednarodne pogodbe), po kateri ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, v izvrševanje katere se javna oblast res ne sme vmešavati, razen če je to določeno z zakonom in je to nujno med drugim tudi v primeru, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. V obravnavanem primeru zakon določa, kdaj center za socialno delo lahko odvzame staršem otroka, in po presoji sodišča tega pooblastila center ni prekoračil. Uveljavljena tožbena razloga torej nista podana, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.