Jedro

Če je pogodbi zvesta stranka pogodbene obresti v tožbi opredelila kot škodo, potem mora v tej višini obresti plačati stranka, ki je pogodbo kršila.

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi, zato se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki znesek 426.209,30 SIT z dogovorjenimi zamudnimi obrestmi in sicer R + 10 % (višina drobno prodajnih cen se poveča za 10 %) od posameznega zneska in sicer od zneska 52.988,80 SIT od 19.7.1993 do plačila, od zneska 74.642,70 SIT od 24.7.1993 dalje do plačila, od zneska 53.431,60 SIT od 24.1.1993 do plačila in od zneska 85.850,00 SIT od 25.12.1993 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 211.500,00 SIT.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki in sicer tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Bistveno kršitev določb ZPP je po mnenju pritožbe sodišče zagrešilo, ker je ponovno priznalo poleg primarnega zahtevka, ki je že pravnomočen tudi podrejeni zahtevek, kateri ne more samostojno obstajati, če je glavni zahtevek postal pravnomočen.

Tudi po materialnem pravu tožbeni zahtevek ni utemeljen, predmetni zahtevek je odškodninski, zato gredo lahko le zakonite zamudne obresti nikakor pa ne pogodbene obresti. Kar se dosojenih obresti tiče pa je tudi napačna ugotovitev, da obresti tečejo od leta 1993 dalje, saj je tožeča stranka opredelila svoj odškodninski zahtevek od 10.11.1997. Ni jasno zakaj sodba priznava tožeči stranki posamezne zneske od leta 1993, to pa kaže na dejstvo, da tožeča stranka ne vtožuje odškodnine, ampak plačilo posameznih faktur. Izrek sodbe je tako v nasprotju z obrazložitvijo. Sodba tudi ni obrazložila samega pravnega temelja dosojenega odškodninskega zahtevka, čeprav navaja, da bi tožena stranka morala ravnati kot dober gospodar. Tožena stranka je vložila izvršilne predloge v posameznih zadevah, kot na primer v zadevi K. d.d., vendar je dolžnik ugovarjal, zato se postopek nadaljuje v pravdi. Tožena stranka ni odgovorna, če je postopek za izterjavo dolgotrajen.

Tožeča stranka v svoji pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede deljene odgovornosti. Tožena stranka ne vidi razlogov, ki bi pogojevali njeno soodgovornost. Vse elemente iz navedene pogodbe je tožeča stranka izpolnila, kaj pa ni izpolnila in kaj bi bila njena kršitev pa sodišče prve stopnje ne pove. Tožeča stranka je v tožbi napisala in spremenila dikcijo obrestne mere izključno zaradi jasnosti pri kasnejšem izračunu obresti, to je naredila, ker je opisana dikcija v aneksu k pogodbi nekoliko neobičajna in nerazumljiva. Nadalje trdi, da je sodišče tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, kajti izrek je v nasprotju z obrazložitvijo in v nasprotju sam s sabo. Pritožuje se tudi glede pravdnih stroškov, ker tožeči stranki sodišče ni priznalo vseh stroškov za pripravljalne vloge.

Pritožbi sta utemeljeni.

Ni sicer mogoče slediti pritožbi tožene stranke, da je sodišče prve stopnje s to sodbo odločalo o podrejenem tožbenem zahtevku s tem, da je primarni tožbeni zahtevek že postal pravnomočen. Sodišče prve stopnje je jasno opredelilo, da gre za odškodninski zahtevek, katerega je tožeča stranka uveljavljala poleg primarnega zahtevka, torej gre za samostojni in ne za podrejeni zahtevek. Res pa je, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, ker je izrek sodbe v nasprotju sam s seboj in tudi v nasprotju z razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo znesek glavnice 426.209,30 SIT. Seštevek posameznih zneskov glavnice, od katerih se obračunavajo zamudne obresti pa znaša le 266.913,10 SIT. Izrek pa je tudi v nasprotju z obrazložitvijo, kajti sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo tožeči stranki v razmerju 70 %, priznalo pa je škodo v razmerju 100 % odgovornosti. Že zaradi teh kršitev je pritožbeno sodišče moralo izpodbijano sodbo na podlagi 1. odst. 369. čl. ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V ponovnem postopku mora sodišče najprej paziti, da ne bo kršilo postopka, paziti pa mora tudi na pravilno uporabo materialnega prava.

V določenem primeru gre za odškodnino zaradi kršitve pogodbe, torej za poslovno odškodninsko odgovornost. Odškodninsko je odgovorna tista stranka, ki je pogodbo kršila. Če pogodbene obresti opredeli kot škodo in če sodišče ugotovi odškodninsko odgovornost, je tožena stranka odgovorna tudi za plačilo pogodbenih obresti, nikakor pa te obresti ne morejo teči od zapadlosti posameznih računov, kajti tožeča stranka ne uveljavlja plačilo računov ampak odškodnino, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 3. odst. 166. čl. ZPP.