Jedro

Tožena stranka je pravilno ustavila azilni postopek, ker se tožnik ni odzval na zaslišanje, čeprav je bil nanj pravilno vabljen. Vročevalec je ravnal v skladu s 87. členom ZUP, ko je tožniku na naslovu, kjer je po lastnih navedbah prebival, pustil obvestilo o prispeli pisemski pošiljki. Ker te tožnik v 15. dneh ni dvignil na pošti, jo je pošta pravilno vrnila organu, ki je pravilno štel vročitev za opravljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 21.4.2005, in sicer na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00); s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. alinee 1. odstavka 42. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03) ustavila postopek za priznanje azila tožniku v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da mora tožnik v enem dnevu po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo. Tožena stranka je namreč tožnika z dopisom z dne 14.5. (pravilno: 14.3.) 2005 povabila na zaslišanje, ki naj bi potekalo 7.4.2005 ob 9. uri v prostorih azilnega doma. Tožnik pa na zaslišanje ni prišel in svoje odsotnosti tudi ni opravičil. Pri tem je tožena stranka štela, da je bil o vabilu pravilno obveščen na podlagi 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v obravnavanem primeru tožena stranka navedla v izpodbijanem sklepu. Menilo je, da je bilo vabilo pravilno vročeno v skladu z določbami 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB1 Uradni list RS, št. 22/05). Ker osebna vročitev tožniku s strani poštarja ni bila možna, je ta na podlagi 1. odstavka 87. člena ZUP tožniku pustil obvestilo o prispeli pisemski pošiljki. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da je bilo vabilo poslano tožniku v ovojnici, določeni v Navodilu o obliki ovojnice za obvezno osebno vročanje v splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 11/2002, v nadaljevanju Navodilo), s sporočilom o prispelem pismu, pa je bil naslovnik - tožnik obveščen o posledicah vročitve v smislu 3. in 4. odstavka 87. člena ZUP. Ker lastnik stanovanja, v katerem ima tožnik prijavljeno prebivališče, nima hišnega predalčnika, kar je razvidno tudi iz pripombe vročevalca, je bilo vabilo v skladu s 4. odstavkom 87. člena ZUP vrnjeno toženi stranki. Ta je v skladu s pravili vročanja štela, da je bilo vabilo vročeno tožniku v roku 15 dni po obvestilu, torej z dnem 1.4.2005, vsled česar je izdala izpodbijani sklep v skladu z določbo 2. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil. Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. Odrezka spodnjega desnega dela predpisane ovojnice, ki naj bi ga poštar pustil na naslovu, na katerem je bil prijavljen, nikdar ni našel in zato tudi ni vedel, da mora prevzeti pošiljko. Ugotoviti bi bilo treba dejansko stanje v zvezi s tem, ali je bila pošiljka poslana na njegovo ime, ali pa na ime F.E., pri katerem je stanoval. Pošta verjetno sploh ni vedela, da začasno prebiva na naslovu C., S.K. V primeru večstanovanjske hiše poštarji prav gotovo ne morejo vedeti za vse osebe, ki v določenem trenutku prebivajo na določenem naslovu. Ker bi mu moral pošiljko vročiti, je poštar menil, da nima poštnega predalčnika, zato je obvestilo o priporočeni pošiljki, ki je majhen kos papirja, zataknil na neko mesto v hiši, ki se mu je v tistem trenutku zdelo najprimernejše. To pa je bilo očitno takšno mesto, na katerem obvestila ni opazil niti sam niti F.E. Če bi poštar opazil, da je pismo sicer naslovljeno nanj, da pa stanuje pri F.E., bi obvestilo pustil v nabiralniku F.E., kjer bi ga ta našel in ga obvestil o tem, da mora dvigniti pošiljko in bi jo tudi prevzel. Glede na takšno situacijo meni, da zanj ne bi smele nastopiti tako hude posledice. Zato meni, da ga bo treba še enkrat pravilno povabiti na zaslišanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da je na pisemski pošiljki z vabilom na zaslišanje za tožnika pravilno navedeno, da je sicer naslovljeno na tožnika, da pa ta stanuje pri F.E., C. cesta, S.K. Ta naslov je tako na vročilnici kot na sporočilu o prispelem pismu, ki sta v upravnih spisih. V upravnih spisih pa manjka spodnji desni del obvestila, kar tudi po presoji pritožbenega sodišča izkazuje, da je poštar ta del obvestila pustil na naslovu C. cesta, S.K. Iz dela sporočila, ki ostane v spisu, je tudi razvidno, da je bilo osebno vročanje poskušano 17.3.2005 in ker to ni uspelo, je bilo tožniku puščeno obvestilo o prispelem pismu, ki ga lahko dvigne isti dan od 15. do 19. ure oziroma v 15 dneh na pošti.

Pritožbeno sodišče ne vidi razloga za dvom v postopanje poštarja po 87. členu ZUP in da je bilo obvestilo puščeno na vidnem kraju na naslovu, na katerem je bil tožnik prijavljen. Pritožbeno sodišče šteje takšen način obveščanja za pravilen in v skladu s 87. členom ZUP ter v skladu z Navodilom. Zato je tudi po presoji pritožbena sodišča tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ko je tožnikov azilni postopek zaradi njegove neudeležbe na zaslišanju v skladu z določbo 2. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil ustavila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano prvostopno sodbo in to sodbo potrdilo.