Jedro

Materialno-pravni pogoj za plačilo obresti po čl. 26 ZBP je le v tem, da je prodajalec terjal predplačilo in da kupec ni mogel drugače kupiti stvari, kot da je izpolnil pogoj prodajalca. Druge materialne določbe se ne upoštevajo.

Zamudne obresti tečejo od vložitve tožbe dalje.

Izrek

Obe pritožbi tožene stranke in pritožba stranskega intervenienta se z a v r n e j o kot neutemeljene in se potrdi t a sodba in sklep sodišča prve stopnje. Tožena stranka in stranski intervenient sama trpita vsak svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče dosodilo vpogledne obresti po čl. 26 Zakona o blagovnem prometu v znesku 30.589,12 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe to je od 26. 11. 1993 dalje.

Sodišče je tudi ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v višini 131.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je bila tudi obvezana k plačilu pravdnih stroškov v višini 26.092,00 SIT za zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 1994 dalje. Sodišče je takšno odločitev sprejelo na osnovi ugotovitve, da je tožeča stranka lahko kupila avtomobil le pod pogojem, da je avtomobil predhodno vplačala, avtomobil pa je dobila kasneje in še to po izteku dobavnega roka. Sodišče je torej ugotovilo, da so podani vsi elementi za dosojo vpoglednih obresti po čl. 26 Zakona o blagovnem prometu.

Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da so kupci imeli vedno dve možnosti glede načina plačila, vendar so se vsi odločili za takojšnje plačilo, da so imeli ob inflaciji garantirano ceno. Po potrebi se naj znova zasliši referentka .... Ni šlo za izigravanje ali špekulacijo, kar je pogoj za obresti po Zakonu o blagovnem prometu. Takojšnje plačilo je bil le prodajni predlog, ki so ga vsi kupci takoj sprejeli. Tudi ob vnaprejšnjem plačilu pa bi bile obresti utemeljene le, če bi bili podani tudi elementi nedovoljenosti - naprimer izkoriščanje nereda na trgu. V času sklenitve pogodbe pa je bil trg urejen, uvoz pa je bil sproščen in se je trgovalo tudi iz Hrvaške.

Ekonomski položaj kupca je bil zaščiten, tudi če se ne priznajo obresti zaradi predplačila, saj je bila cena garantirana. Kupci se z obrestmi okoristijo na račun še vedno družbene lastnine. Vsako stališče višjih sodišč je treba preverjati in tudi spreminjati. Vrhovno sodišče Republike Slovenije bi moralo sprejeti načelno mnenje, potrebna pa bi bila tudi intervencija republiškega javnega tožilca. Čl. 26 Zakona o blagovnem prometu je treba obvezno razlagati z nedovoljeno špekulacijo. Pobotna terjatev je utemeljena. Saj mora prodajalec plačati obresti, kljub drugačni klavzuli v pogodbi, zato je tudi upravičen zahtevati razliko zaradi podražitve avtomobila. V predračunu je navedena klavzula ..... in kraj izpolnitve ni Celje. Čl. 26 ZBP ni kogentna norma. Kupec bo tako dobil zastonj 1/3 avtomobila.

Zoper sodbo se je pritožil tudi stranski intervenient v istem smislu kot tožena stranka. V pritožbi še navaja, da je tožeča stranka odstopila od fiksne cene, ker sedaj zahteva obresti, tožena stranka pa zato lahko zahteva razliko v ceni zaradi podražitve avta. Tožeča stranka je porušila načelo ekvivalentnosti dajatev. Število obrestovanih dni je preveliko. Obrestna mera je zaokrožena navzgor.

Procesne obresti bi šle od vložitve tožbe dalje.

Zoper sklep o popravi sodbe pa se je pritožila tožena stranka zaradi kršitve določb postopka. V pritožbi navaja, da ni šlo za očitno pomoto po čl. 342 ZPP. Popravke je lahko izdati samo v okviru zapisnika o razsodbi, oziroma sodnega stavka na koncu sojenja. V vseh treh pritožbah je predlog za razveljavitev izpodbijanih odločb oziroma za ustrezno spremembo.

Vse tri pritožbe so neutemeljene.

Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo določbe čl. 26 Zakona o blagovnem prometu in je pravilno dosodilo vpogledne obresti od zahtevanega zneska predplačila v višini 799.000,00 SIT. Sodišče je namreč pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva iz citirane norme.Tožnik je namreč izpovedal, da je lahko kupil avto le tako, da je ugodil zahtevi prodajalca po predplačilu. Sodišče je takšno dokazno oceno oprlo tudi na izpovedbo priče....., ki je potrdila opisan način prodaje že v zadevi opr.št..... Tožena stranka se ni protivila uporabi in oceni te izpovedbe. Opisan način prodaje, torej le po predhodnem predplačilu, izhaja tudi iz dopisa republiškega inšpektorata v spisu opr. št...... Tudi tega dopisa tožena stranka vsebinsko ni izpodbijala in ni predlagala nasprotnih dokazov.

Dikcija 26. člena Zakona o blagovnem prometu je jasna in obveznost plačila najmanj vpoglednih obresti ne veže na špekulacijo v blagovnem prometu, ali na nered na trgu, oziroma na druge zatrjevane nedovoljene elemente, kot so navedeni in opisani v pritožbi. Ni se mogoče strinjati s trditvijo, da je bil trg urejen, saj na urejenem trgu kupec avto plača in ga takoj odpelje, če pa zaželjenega avta ni na zalogi, kupec avto plača ob izročitvi vozila.

Ni mogoče sprejeti trditve, da je bil kupec zaščiten že z garantirano ceno. Upoštevati je treba, da sta bili stranki v neenakopravnem pogodbenem položaju in da se je tožena stranka svobodno odločila za garantirano ceno, tožeča stranka pa je bila prisiljena k predplačilu, če je hotela kupiti avto. Riziko garantirane cene je stvar tožene stranke, ki je ravnala z zahtevanim predplačilom v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji (čl. 21 ZOR) in ni spoštovala enakopravnosti udeležencev obligacijskega razmerja (čl. 11 ZOR); ni pa bilo tudi spoštovano načelo vestnosti in poštenja po čl. 12 ZOR. Iz teh razlogov tudi eventualni odrek obrestim ni pravno veljaven. Tožena stranka namreč ne upošteva,da je svobodno uporabljala denar tožeče stranke, saj ga je lahko plasirala na denarnem trgu, oziroma ji ni bilo treba najeti dragih kreditov za obratna sredstva. Tožeča stranka takega razpolaganja ni mogla preprečiti, saj je bila prisiljena k predplačilu. Tožena stranka je z opisano uporabo denarja dolžna plačati le minimalno ceno, to je vpogledne obresti. Če bi tožena stranka namesto predplačila najela kredit, bi plačala občutno višje obresti, ki jih je zaračunaval denarni trg, iste občutno višje obresti pa bi iztržila pri plasmaju denarja. Tožena stranka tudi ne upošteva, da je bila delno v zamudi z izročitvijo vozila (glej rok dobave). Toženi stranki se je kljub garantirani ceni ekonomsko izplačalo sprejemati predujme, sicer ne bi tako ravnala. Garantirana cena ne pomeni nikakršne ugodnosti za tožečo stranko, saj na drugi strani ni mogla razpolagati s svojim denarjem, hkrati pa tudi ni imela že plačanega avta. Če tožeča stranka ne bi vplačala avta vnaprej, bi lahko za svoj denar iztržila (naprimer vezava, devizno varčevanje) toliko, da bi plačala tudi podražen avto. Zato garantirana cena ne pomeni kršitve načela enake vrednosti dajatev. Iz navedenih razlogov ni utemeljena v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke.

Glede kraja izpolnitve je treba upoštevati, da je tožeča stranka sklenila pogodbo s toženo stranko in ne s tovarno v Kopru. Tudi če se je cena obračunala....., je bilo treba še plačati prevozne stroške do Celja. Tožeča stranka ni nikoli podala odstopne izjave od fiksne cene, ampak le zahteva vpogledne obresti po zakonu, to pa ne pomeni spremenjene pogodbe, ali odstopa od pogodbe.

Število obrestovanih dni ni preveliko, kot trdi pritožnik. Vpogled v izračun obresti je celo pokazal, da je tožeča stranka obračunala celo 26 dni premalo, saj je obrestno obdobje v junijo znašalo 29 dni, obračunani pa so bili le trije dnevi (očitno priložena fotokopija pritožbe iz prejšnjih zadev ni prilagojena sedanji zadevi).

V pritožbi ni obrazložitve glede zaokrožitve obrestne mere. Iz obračuna obresti je razviden upoštevan veliki R in upoštevan mali r, vse za vpogledne obresti, tožena stranka pa ne pove, v čem so obrestne mere previsoke. Sicer pa bi tožeča stranka lahko imela svoje sredstva naložena pri katerikoli banki v državi.

Zamudne obresti so dosojene pravilno po čl. 279/2 Zakona o obligacijskih razmerjih od vložitve tožbe dalje, to je od 26. 11. 1993 dalje.

Tudi sklep o popravi sodbe je pravilen in zakonit (čl. 342 ZPP). Že iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je šlo za očitno pisno pomoto, saj je pri izdelavi pisnega odpravka sodbe iz izreka pomotoma izpadla odločitev o pobotnem ugovoru. Na strani 4 še ne popravljenega pisnega odpravka sodbe je razvidno, da je prvostopno sodišče odločilo o pobotnem ugovoru, saj je ugotovilo, da pobotna terjatev ne obstoji, ker ni utemeljena. Sklep o popravi sodbe pa je res izdala druga sodnica, kar pa je posledica splošno znane reforme sodstva in je bila zato zadeva prenešena v pristojnost okrajnega sodišča. Enako bi bilo treba ravnati tudi, če bi se naprimer prejšnja sodnica upokojila, ali bi bila dalj časa odsotna.

Oba pritožnika trpita vsak svoje pritožbene stroške, saj nista uspela s pritožbami.