Jedro

Čeprav sodnici, ki je sodila v zadevi, umik predloga, vložen pred začetkom glavne obravnave, ni bil posredovan ne pred pričetkom glavne obravnave in ne na glavni obravnavi, je potrebno šteti, da je do umika prišlo tedaj, ko je vloga prispela na sodišče. V takšni procesni situaciji bi bilo treba v skladu z določbo 1. odstavka 437. člena v zvezi z 2. odstavkom 277. člena ZKP obtožni predlog zavreči.

Izrek

1. Zahtevi obsojenega S.Š. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba glede dejanja, opisanega v točki II. razveljavi.

2. Obtožni predlog, da je obdolženi S.Š.

drugemu vzel tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti, pri čemer je bila vrednost odvzete stvari majhna in mu je tudi šlo za to, da si prilasti take vrednosti s tem, da je dne 1.6.2002 okoli 12.00 ure v trgovini S.S. na Š. vzel ščipalne klešče na škodo te trgovine ter odšel mimo blagajne, ne da bi vzete klešče plačal, z dejanjem pa je trgovino S.S. oškodoval za 3.590 SIT, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po 2. in 1. odstavku 211. člena KZ se iz razloga po 1. odstavku 437. člena v zvezi z 2. odstavkom 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrže.

Po členu 98.a v zvezi s členom 96/1 ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obsojenca v delu, ki se nanaša na postopek, končan z zavrženjem obtožnega predloga, proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo iz razloga po 2. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za eno kaznivo dejanje tatvine po 2. in 1. odstavku 211. člena KZ, za istovrstno kaznivo dejanje pa ga je spoznalo za krivega ter mu izreklo kazen tri mesece zapora.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo, in sicer zoper obsodilni del, je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da je oškodovanec pred obravnavo umaknil predlog za pregon.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva utemeljena. Res je sodišče v trenutku, ko je odločalo, razpolagalo le s podatkom, da predlog ni bil umaknjen. Če pa upoštevamo, da je potrebno obravnavati sodišče kot celoto (tudi z administracijo, ki ni dostavila umika predloga razpravljajoči sodnici), potem je očitno, da je sodišče odločilo v položaju, ko ni bilo predloga oškodovanca v zvezi s kaznivim dejanjem, ki se preganja na predlog.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po 3. odstavku 211. člena KZ se pregon za dejanje iz prejšnjega odstavka tega člena, torej za kaznivo dejanje tatvine po 2. in 1. odstavku 211. člena KZ, začne na predlog. V takšnem primeru je od upravičenca (oškodovanca) odvisno, ali bo kaznovalna pravica države uveljavljena ali ne. Za razliko od načela oficialnosti, ki pomeni, da javni tožilec začne in nadaljuje kazenski pregon po uradni dolžnosti ne glede na voljo osebe, ki je bila oškodovana s kaznivim dejanjem, je pregon pri kaznivih dejanjih na predlog odvisen od volje oškodovanca. Gre za procesni predpogoj, brez katerega ni sojenja. Vsi takoimenovani predlagalni delikti so sicer uradno pregonljivi, vendar državni tožilec lahko zahteva uvedbo postopka le, če je upravičenec podal predlog. Kazenski postopek se tudi glede teh kaznivih dejanj torej začne (ali ne začne) in nadaljuje na zahtevo državnega tožilca (člen 136. ZKP), pri čemer ima upravičenec do konca glavne obravnave pravico predlog umakniti. V takem primeru izgubi pravico vnovič podati predlog. Če pride do umika predloga, sodišče glede na procesno situacijo bodisi zavrže obtožnico ali obtožni predlog (2. točka 352. člena, 2. odstavek 277. člena ZKP in 1. odstavek 437. člena ZKP) ali izda zavrnilno sodbo (2. točka 357. člena ZKP).

V obravnavani kazenski zadevi je oškodovana trgovina S.S. d.o.o. umaknila predlog za kazenski pregon. Umik predloga je prejela kazenska pisarna sodišča dne 14.7.2003 ob 11.05 uri. Glavna obravnava je bila opravljena istega dne in se je pričela ob 14.15 uri. Ne glede na to, da sodnici, ki je sodila v zadevi, umik predloga ni bil posredovan ne pred pričetkom glavne obravnave in ne na glavni obravnavi, je potrebno šteti, da je do umika prišlo tedaj, ko je vloga prispela na sodišče. V takšni procesni situaciji bi bilo treba v skladu z določbo 1. odstavka 437. člena v zvezi z 2. odstavkom 277. člena ZKP obtožni predlog zavreči. Ker pa tega sodišče ni storilo (ne glede na to, da sodnica, ki je odločala v tej zadevi, za umik ni vedela), temveč je obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po 2. in 1. odstavku 211. člena ZKP, je bila s takšnim ravnanjem prekršena določba kazenskega postopka o vprašanju, ali je podan predlog oškodovanca (5. točka 1. odstavka 371. člena ZKP). Vrhovno sodišče je zato zahtevi obsojenca za varstvo zakonitosti ugodilo in v skladu s 1. odstavkom 426. člena izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavilo ter z analogno uporabo 393. člena ZKP obtožni predlog zoper obsojenca zaradi tega kaznivega dejanja zavrglo.

Odločitev o stroških postopka temelji na določilih ZKP, citiranih v izreku te odločbe.