Jedro

Ugotovitev, da se bo bolezen (paranoidna shizofrenija) brez ustreznega zdravljenja le še poglabljala, kar vodi v rezidualno obliko bolezni, ko kljub ustreznim zdravilom pacient ne doseže več remisij, kar ima za posledico hudo invalidiziranje osebe, pri čemer odločitev o zavrnitvi zdravljenja ni plod svobodne volje in razumne presoje, ustreza standardu hudega ogrožanja lastnega zdravja v smislu 39. člena ZDZdr.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v postopku po Zakonu o duševnem zdravju (ZDZdr) odločilo, da se A. A. omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov in da se imenovana oseba zadrži na zdravljenju na zaprtem oddelku bolnišnice v B. najdlje do vključno 20. 7. 2025.

2.Zoper sklep se pritožuje pridržana oseba po odvetniku in med drugim navaja, da iz sklepa ne izhajajo jasne in konkretne okoliščine, da bi bilo huje ogroženo zdravje ali življenje drugih ali pridržane osebe. Gre za tipičen spor med družinskimi člani zaradi nakupa kosilnice. Pridržani je prišel v sobo bos zaradi vročine; ravnanje, ko nekdo sedi gol na balkonu svojega stanovanja, ni prepovedano ali bi huje ogrožalo zdravje ali življenje kogarkoli. Sodišče ni opravilo zaslišanja matere ali polbrata ali kogarkoli drugega, ki bi potrdil zgodbo o grožnjah. Opuščanje jemanja zdravil v konkretnem primeru ne zadosti standardu hujšega ogrožanja lastnega zdravja in ne zadošča za poseg v osebno svobodo. Sodišče prve stopnje ni presojalo možnosti zdravljenja na prostosti ali na odprtem oddelku. Sodišče ni zadostilo načelu kontradiktornosti, saj nasprotnemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o izvedenskem mnenju. Sodišče ni zaslišalo prič, ki bi potrdile navedbe v izpodbijanem sklepu. V skladu s 17. členom ZDZdr je treba pri obravnavi osebe upoštevati njeno voljo, če je ta v njeno korist. Sodišče je storilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je v sklepu z dne 19. 6. 2025 ugotovilo, da gre pri zadržani osebi za demenco in da je situacijsko neorientirana, kar pa ne izhaja iz nobene druge dokumentacije.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.ZDZdr v 39. členu določa pogoje za zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice brez privolitve. Pogoji so trije in morajo biti izpolnjeni kumulativno, kot pravilno navaja tudi pritožba: 1) da oseba ogroža svoje ali tuje življenje ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo; 2) da je to ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; 3) da navedenih vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči kot s prisilnim zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici.

5.Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenke psihiatrične stroke ugotovilo, da pridržana oseba boleha za paranoidno shizofrenijo, ki je v fazi akutnega poslabšanja zaradi opustitve jemanja zdravil. Ob pogovoru s pridržanim je ugotovilo, da je povsem nekritičen do svojega stanja, saj je povedal, da zdravil ne potrebuje in da pri zdravljenju ne bi sodeloval, ker ni bolan, poleg tega pa se je zapletal v različne paralogične razlage o gravitaciji in matematiki (med drugim, da bi moral dobiti prestižno matematično nagrado Fields Medals "zaradi gravitacije," čeprav "še ni spisal"), vmes pa spraševal odvetnika, ali bi lahko kontaktiral novinarko C. C.

6.Izvedenka je kot bistveno ogrožanje ugotovila, da je pri pridržani osebi, ki boleha za paranoidno shizofrenijo in je popolnoma opustil jemanje zdravil, velika nevarnost, da se bo bolezen ob njegovi nekritičnosti in stalnem opuščanju jemanja zdravil poglabljala in kronificirala; že sedaj je prisoten hud funkcionalni upad, brez ustreznih zdravil in zazdravitve akutne psihotične simptomatike pa se bo bolezen še dodatno poglabljala, nastajajo nepovratne strukturne spremembe možganov, kar vodi v rezidualno obliko bolezni, ko kljub ustreznim zdravilom pacient ne doseže več remisij, kar ima za posledico hudo invalidiziranje osebe. Glede na to, da je pridržani med prejšnjo hospitalizacijo (od decembra 2024 do februarja 2025) in ob rednem jemanju zdravil pod nadzorom dosegel zadovoljivo remisijo, je izvedenka zaključila, da je potrebno in vredno (smiselno) ponovno zdravljenje, da bi pridržani na dolgi rok dosegel kritičnost do svoje bolezni, da ne bo prihajalo do stalnih poslabšanj (11. in 17. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Zgornje strokovne ugotovitve, tudi ob upoštevanju, da je pridržani star 53 let, tudi pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne.

7.Te ugotovitve tudi po oceni pritožbenega sodišča zadostijo standardu hudega ogrožanja lastnega zdravja, prav tako iz teh ugotovitev jasno izhaja, da je ogroženost posledica duševne bolezni (paranoidne shizofrenije), zaradi katere ima pridržani hudo moteno presojo realnosti, v posledici česar njegova "odločitev," da ne želi zdravljenja, ni plod svobodne volje in razumne presoje, temveč plod bolezenskega doživljanja. Zato ni bilo prekomerno poseženo v ustavno in konvencijsko pravico pridržane osebe do osebne svobode, saj je poseg v svobodo utemeljen v zakonu, o njem pa je bilo odločeno po zakonito izvedenem sodnem postopku, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je omejitev pridržančeve svobode nujna zaradi varovanja njegovega zdravja.

8.S strokovnimi ugotovitvami izvedenke glede nevarnosti kronifikacije bolezni, nepovratnih strukturnih sprememb na možganih in posledične invalidizacije, ki jih je povzelo sodišče prve stopnje, se pritožba konkretizirano ne sooči, temveč le posplošeno zatrjuje, da nejemanje zdravil v konkretnem primeru ne zadosti standardu hujšega ogrožanja lastnega zdravja. Odločba VSC II Cp 353/2020, na katero se sklicuje pritožba, ni primerljiva, saj je v citirani zadevi bilo ugotovljeno le, da je oseba z manijo nekritična do svojega zdravja in da bi brez zdravljenja motnja lahko še napredovala, ni pa bilo ugotovljeno, da lahko pride do tako resnih poslabšanj, kronificiranja in naposled rezistence bolezni na zdravila, ki vodi v hudo invalidnost, kot je bilo ugotovljeno v tem primeru.

9.Ker že iz zgornjih strokovnih ugotovitev izvedenke izhaja, da je brez zdravljenja pod posebnim nadzorom hudo ogroženo zdravje pridržane osebe, niti ni bistveno, ali je pridržani svoje domače ogrožal tudi s heteroagresijo, ki v izpodbijanem sklepu res ni podrobneje opredeljena, kot izpostavlja pritožba. Dogodka s kosilnico, bose hoje in golega sedenja na balkonu sodišče prve stopnje ni navedlo kot razlog za pridržanje.

10.Pritožbene navedbe, da sodišče ni presojalo možnosti zdravljenja na prostosti ali na odprtem oddelku, so očitno neresnične, saj je sodišče s pomočjo izvedenke ugotovilo, da druge, milejše oblike zdravljenja ob prisotni akutni psihotični simptomatiki in bolezenski nekritičnosti ne pridejo v poštev, saj pridržani sam izjavlja, da pri zdravljenju ne želi sodelovati in da zdravil ne potrebuje, ker da ni bolan (12. in 18. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

11.Enako neutemeljene in deplasirane so pritožbene navedbe, da sodišče ni zadostilo kontradiktornosti in nasprotnemu udeležencu ni dalo možnosti, da se izjavi o izvedenskem mnenju. Prav zaradi zagotovitve kontradiktornosti in varstva procesnih pravic pridržane osebe je v postopkih po ZDZdr pridržani osebi imenovan odvetnik po uradni dolžnosti. Odvetnik (sestavljalec pritožbe) je bil na naroku prisoten pri pogovoru s pridržano osebo in pri podajanju izvedenskega mnenja. Iz zapisnika z dne 20. 6. 2025 (list. št. 5-6) je razvidno, da je pregledal zdravstveno dokumentacijo, vendar v zvezi z njo ni podal nobenih pripomb, izjav ali vprašanj, prav tako ni nasprotoval sklepu na podlagi tretjega odstavka 47. člena ZDZdr, da se zadržani osebi omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (razloge v zvezi s to odločitvijo je sodišče prve stopnje zapisalo v 5. točki obrazložitve, s katero se pritožba argumentirano ne sooči) niti ni imel nobenih pripomb na izvedensko mnenje.

12.Pooblaščenec pridržane osebe na naroku ni podal nobenih navedb ali predlogov za zaslišanje prič, ki jih (neimenovane) omenja v pritožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje želelo poklicati bližnjo osebo, vendar ni bilo v zdravstveni dokumentaciji nobenih kontaktnih podatkov (6. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Predvsem pa bi te priče - sorodniki lahko izpovedali glede domnevnega nasilja in konfliktov, kar pa, kot je bilo že pojasnjeno, ni bil niti edini niti odločilni razlog za pridržanje; odločilni razlog (nevarnost trajnega poslabšanja zdravstvenega stanja in posledične invalidizacije pridržane osebe) je strokovno vprašanje, o katerem priče ne bi mogle izpovedati, temveč je o tem podala mnenje izvedenka.

13.Točne so pritožbene navedbe, da je v skladu z drugim odstavkom 17. člena ZDZdr pri obravnavi osebe potrebno upoštevati njeno voljo, če je ta v njeno korist. Vendar je sodišče prve stopnje v tej zadevi ugotovilo in prepričljivo obrazložilo, da volja pridržane osebe (ki odklanja zdravljenje) objektivno ni v njeno korist, zato je ni mogoče upoštevati.

14.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res je v sklepu z dne 19. 6. 2025 očitno napačno (morda iz kakšne druge zadeve prepisano) navedeno, da ima pridržana oseba demenco in je situacijsko neorientirana, vendar to ne pomeni zatrjevane kršitve, saj razlogi izpodbijanega sklepa niso v nasprotju z dokaznimi listinami (sklep sodišča ni dokazna listina, zapisnik o izvedbi dokazov ali prepis posnetka).

15.Ker niso podani niti izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1), je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Zveza:

Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 17, 17/2, 39, 47, 47/3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-15

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.