Jedro

Revizija se ne dovoli, če je o pravnem vprašanju, ki je bistveno za odločitev, Vrhovno sodišče že odločalo, izpodbijana sodba pa od te odločitve ne odstopa.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti navaja, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27. 12. 2005, s katero je bilo delno ugodeno revidentovi pritožbi zoper odločbo Davčnega urada K. z dne 21. 3. 2001. S prvostopno davčno odločbo je bilo revidentu naloženo plačilo davka na dodano vrednost za mesec avgust 2000 v znesku 687.014,95 SIT ter zamudnih obresti od prvega dne zamude do dneva plačila. Z omenjeno odločbo tožene stranke pa je bila spremenjena odločitev v delu, ki se nanaša na začetek teka zamudnih obresti, tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti odločbe do dneva plačila, v preostalem delu pa je bila pritožba zavrnjena.

4. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Po ustaljeni upravnosodni praksi je dovoljenost revizije iz tega razloga podana, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Po ustaljeni sodni praksi pa mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

5. V obravnavani zadevi je bistveno za odločitev stališče sodišča prve stopnje, da se oprostitev plačila davka na dodano vrednost – dalje DDV po določbi 2. točke drugega odstavka 31. člena Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV lahko nanaša le na tiste primere, ko zakupnik plovilo za plovbo na odprtem morju uporablja za prevoz potnikov za plačilo oziroma za opravljanje komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti, kar mora izhajati že iz zakupnih pogodb. Če pa zakupnik organizira, kot v obravnavanem primeru, booking in sklepa potrebne agencijske, posredniške ali druge pogodbe (dajanje v podnajem), potem oprostitev plačila DDV niti na tej pravni podlagi niti na podlagi drugih določb ZDDV ni možna. Takšno stališče je v svoji upravnosodni praksi že potrdilo Vrhovno sodišče s sodbo X Ips 465/2005 z dne 7. maja 2009. Sprejelo je stališče, da gre lahko za oprostitev obračunavanja in plačevanja DDV na podlagi določbe 2. točke drugega odstavka 31. člena v zvezi z določbo 1. a točke drugega odstavka 31. člena ZDDV samo v primeru, kadar je najemnik pomorskega plovila neposredni uporabnik tega plovila za plovbo na odprtem morju, ki opravlja prevoz potnikov za plačilo, oziroma je najemnik ali zakupnik neposredni izvajalec komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti.

6. Vrhovno sodišče je o pravnem vprašanju, ki je v obravnavanem primeru po vsebini zadeve bistveno oziroma pomembno za odločitev, že odločalo (sodba X Ips 456/2005 z dne 7. maja 2009). Z revizijo izpodbijana sodba od odločitve oziroma sodne prakse Vrhovnega sodišča ne odstopa. Zato revident, na katerem je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije (sklepi Ustavnega sodišča Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009), zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije ni izkazal. Zatrjevane neenotnosti v sodni praksi upravnega sodišča pa revident tudi ni izkazal. Zato po presoji Vrhovnega sodišča pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki ga uveljavlja revident, ni izpolnjen. Revizije pa po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, ki ji je pritrdilo Ustavno sodišče RS v že citiranih sklepih, po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti.

7. Glede na to, da revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 8. Ker z revizijo ni uspel, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 155. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).