Jedro

Izplačilo plače kot tudi avtorskega honorarja z davčnega vidika samo po sebi ni sporno, je pa ta okoliščina tista, ki narekuje pozorno preučitev pogojev za izplačilo avtorskega honorarja, saj ostaja verjetnost prikritega izplačila plač preko avtorskih honorarjev, ki so davčno gledano za delodajalca in delavca bolj ugodna. Navedeno terja hkrati posebno skrbnost izplačevalca pri dokazovanju utemeljenosti opredelitve izplačil kot avtorskih honorarjev. V obravnavani zadevi davčni organ utemeljeno ugotavlja, da vsaka posamezna ugotovitev sama zase še ne pomeni, da posamezno delo ni avtorsko delo oziroma, da posamezni avtor ni bil upravičen do avtorskega honorarja, vendar pa celota posameznih ugotovitev kaže na to, da je tožeča stranka preprosto izbirala in določala, kaj bo v okviru opravljenega dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi izplačala kot avtorski honorar in v ta namen sklenila avtorsko pogodbo in da je torej pri sklepanju avtorskih pogodb zasledovala zgolj davčni prihranek.

Breme dokazovanja pogojev za opredelitev izplačil kot davčno ugodnejših avtorskih honorarjev in resnične vsebine zatrjevanih poslovnih dogodkov, je skladno z določbami ZDavP-2 na tožeči stranki. V postopku davčnega nadzora mora tako zavezanec dokazati pravilnost predloženih poslovnih knjig in davčnega obračuna, s katerimi zatrjuje podlago za davčno ugodnejše izplačilo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčni urad Ljubljana je tožeči stranki v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1.1.2006 do 31. 12. 2007 ter davka in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2008 z izpodbijanim delom odločbe za leta 2006, 2007 in 2008 odmeril: v točki I.3 davek od osebnih prejemkov v višini 12.844,12 EUR; v točki I.4 prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz plač v višini 20.149,63 EUR; v točki I.5 prispevek za zdravstveno zavarovanje iz plač v višini 8.267,84 EUR; v točki I.6 prispevek za zaposlovanje iz plač v višini 181,99 EUR; v točki I.7 prispevek za starševsko varstvo iz plač v višini 129,99 EUR; v točki I.8 prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na plače v višini 11.504,79 EUR; v točki I.9 prispevek za zdravstveno zavarovanje na plače v višini 8.527,84 EUR; v točki I.10 prispevek za poškodbe pri delu v višini 688,98 EUR; v točki I.11 prispevek za starševsko varstvo na plače v višini 129,99 EUR in v točki I.12 prispevek za zaposlovanje na plače v višini 77,99 EUR, vse z obrestmi, obračunanimi od poteka roka za plačilo do vključno 21. 12. 2010. V II. točki izreka ji je naložil, da navedene obveznosti plača v 30 dneh po vročitvi te odločbe; po poteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe.

Iz obrazložitve sledi, da tožeča stranka s sklicevanjem na tajnost podatkov davčnemu organu tudi v ponovnem postopku ni predložila vseh pogodb o avtorskem delu, ki so bile podlaga za knjiženje in izplačilo avtorskih honorarjev, oziroma da s sklicevanjem na tajnost podatkov ni predložila vseh pogodbeno dogovorjenih avtorskih del. Na podlagi dokumentacije, ki mu je bila predložena, pa davčni organ ugotavlja, da gre za pogodbe, sklenjene z zaposlenci, da izvršitev dela po osebah, navedenih v pogodbah o avtorskem delu, ni izkazana in da dela, ki so bila predložena, ne izpolnjujejo kriterija individualnosti oziroma izvirnosti iz 5. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Tožeča stranka je po presoji davčnega organa za izplačilo prejemkov svojim zaposlencem uporabila pravni režim izplačila avtorskih honorarjev, ker je le-ta davčno ugodnejši od izplačila plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Avtorske pogodbe za dela, ki ne izpolnjujejo pogojev za opredelitev in določitev avtorskega dela, se zato kot navidezne v skladu s 74. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ne upoštevajo, izplačila na njihovi podlagi pa obdavčijo kot drugi prejemki iz delovnega razmerja.

Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-14-47/2012-6 z dne 6. 9. 2013 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani del odločbe kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo tako razlogom odločitve kot tudi razlogom za zavrnitev pripomb na zapisnik, ki so vsebinsko enake pritožbi.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Toži iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) in predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi oziroma razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini z zamudnimi obrestmi.

V zvezi z vprašanjem obstoja avtorskih del meni, da bi moral biti izveden dokaz z izvedencem, ki bi potrdil trdite tožeče stranke o izpolnjenosti predpostavk za to, da se dela opredelijo kot avtorska. Navedeno potrjujejo tudi v postopku predloženi izvedenski mnenji in izjave posameznikov, avtorjev in oseb, ki so pripravljale dokumente, v katerih je posamezno avtorsko delo opredeljeno. Zaključek tožene stranke, da delo ne izpolnjuje predpostavke „individualnosti“, je nepravilen in pravno zmoten. Predpostavka individualnosti se namreč v skladu s teorijo in sodno prakso ne nanaša na individualnega avtorja, razmejitev, kdo je v zvezi z določenim avtorskim delom nekaj ustvaril, pač pa na avtorsko delo (predmet ustvarjanja). Tožena stranka se je zadovoljila s pavšalno ugotovitvijo, da je pri delu sodelovalo več oseb; z drugimi relevantnimi dejstvi za opredelitev obstoja predpostavk avtorskega dela pa se ni ukvarjala. Kot glavni razlog je tako navedla neizpolnjenost predpostavke stvaritve avtorskega dela in individualnosti. Navedba davčnega organa o individualnosti oziroma izvirnosti, ki jo ponavlja na mestih, kjer se opredeljuje do posameznega avtorskega dela, pa ne more pomeniti zadostne obrazložitve.

Tožeča stranka dalje meni, da je na strani tožene stranke breme dokazovanja, da ne gre za avtorsko varovana dela, saj zaščita avtorstva po ZASP nastane ex lege, takoj ko je delo izraženo (14. člen). Poleg tega ZASP v 11. členu vzpostavlja domnevo, da se za avtorja šteje tisti, čigar psevdonim ali znak je na običajen način naveden na delu ali pri objavi dela. Navedeno pomeni, da je na strani tistega, ki zanika obstoj avtorske pravice, da navedeno dokaže, in ne obratno.

Navedba tožene stranke, da ni mogoče brez dvoma ugotoviti, ali so dela, ki so podlaga za izplačilo avtorskih honorarjev zaposlenim pri davčnem zavezancu, res avtorska in sklep, da gre zato za dela, opravljena v okviru delovnega razmerja, je v nasprotju z načelom materialne resnice in načelom sorazmernosti iz 5. in 6. člena ZDavP-2. Takšen zaključek davčnega organa je po mnenju tožeče stranke možen le ob ugotovitvi, da je šlo v konkretnih primerih za izplačila za dela, ki nedvomno niso opredeljena kot avtorska. Prav to vprašanje pa je tožeča stranka želela rešiti z izvedenskim mnenjem, ki je v celoti pritrdilo njenim argumentom. Vsa sporna dela so torej avtorska in zato sklicevanje na navideznost poslov zakonsko ni ustrezno.

Tožeča stranka nadalje poudarja, da v veljavni zakonodaji in sodni praksi ni ovir za to, da delodajalec posamezniku kumulativno izplačuje tako plačo kot tudi avtorski honorar za opravljeno avtorsko delo. Zato tožeča stranka meni, da bi moral davčni organ ugotoviti natančen opis del in nalog na podlagi pogodb o zaposlitvi in na primeru g. A.A. konkretno opiše naloge po pogodbi o zaposlitvi in delo, ki ga je opravil na podlagi pogodbe o avtorskem delu, ki ne sodi v okvir obveznosti po pogodbi o zaposlitvi. Pavšalne navedbe tožene stranke o tem, da je posameznik delo opravil v okviru delovnih nalog, zato ne vzdržijo, saj primerjava vsebine pogodb o zaposlitvi in avtorskih pogodb ni opravljena in obrazložena. Samo sklicevanje na to, da je posameznik avtorsko delo opravil v okviru delovne obveznosti „ostale naloge po navodilih delodajalca“ je po mnenju tožeče stranke neustrezno. Ne strinja se tudi z navedbo, da izvajanje dela na sredstvih tožeče stranke (npr. na službenem računalniku) nakazuje na opravljanje dela v okviru pogodbe o zaposlitvi.

Izpodbijana odločba je poleg tega obremenjena s pomanjkljivostmi, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Še več - odločba je deloma notranje neskladna, saj davčni organ najprej navaja, da je preizkusil predpostavke avtorskega dela (kar, kot že navedeno, ne drži), v nadaljevanju pa priznava, da zaradi oznake tajnosti ni mogel pregledati vseh del. Navedba, da nobeno od del ni podprto z izvedenskim mnenjem, je neskladna z določbami ZUP, tožeča stranka pa v postopku tudi ni bila pozvana k predložitvi izvedenskih mnenj. V postopku je predložila več dokazov, ki potrjujejo, da je oseba, ki ji je bil avtorski honorar izplačan, tudi dejanski avtor dela. V zvezi s tem je predložila dve izvedenski mnenji, strokovno mnenje inštituta ter izjave, toženi stranki pa je ponudila razgovor s posamezniki – avtorji po sklenjenih pogodbah, ki bi lahko pojasnili, kakšno delo in v kakšnem obsegu so opravili, vendar tožena stranka razgovorov ni opravila.

Glede avtorskih del z oznako tajnosti tožeča stranka navaja, da je bil davčnemu organu vpogled omogočen, kolikor bi za to imel interes in pridobil potrdilo pristojnega organa po določbah Zakona o tajnih podatkih (v nadaljevanju ZTP), brez katerega mu tožeča stranka vpogleda ne sme omogočiti. V zvezi s tem je v spis predložila dopis Urada Vlade RS za varovanje tajnih podatkov z dne 12. 11. 2010. Pri tem je treba upoštevati, da je tožeča stranka sodelovala tudi na javnih razpisih Ministrstva za obrambo z oznako zaupnosti ter da je Ministrstvo za obrambo samo pred tem te podatke določilo za tajne. Tožeča stranka je postopala skladno z namenom zakona, ki je v tem, da se tajni podatek ohrani kot tak in zavaruje. Ali je bila taka oznaka podeljena upravičeno, pa ni predmet tega postopka.

Navedba tožene stranke, da dela niso podpisana s strani avtorjev, ne vpliva na opredelitev dela kot avtorskega, temveč je le eden od pokazateljev, kdo je avtor dela. Skladno z ZASP za ugotavljanje avtorstva podpis ni nujno potreben, saj se avtorstvo lahko dokazuje tudi drugače, še zlasti pa podpis ne more biti izključni kriterij za presojo ali je posamezno delo dejansko avtorsko delo. Tako se npr. članki v reviji Obramba, ki niso strokovne temveč zgolj informativne narave, ne podpisujejo, avtorsko delo, ki sta ga g. B.B. in A.A. ustvarila v sodelovanju z Univerzo v Mariboru, Fakulteto za strojništvo, pa potrjuje in dokazuje tudi v postopku predložena izjava Univerze, ki priznava njun avtorski prispevek pri izdelavi računalniškega programa.

V nadaljevanju tožbe se tožeča stranka izreče do ugotovitev davčnega organa glede posameznih avtorskih pogodb in meni, da iz razlogov, ki jih navaja, zaključki niso pravilni in kot taki ne morejo biti podlaga odločitve.

Podrejeno tožeča stranka ugovarja višini naloženih prispevkov za socialno varnost. Iz veljavne zakonodaje in Pojasnila MF, št. 428-01-7/2004 z dne 4. 11. 2004 – članek Obračunavanje prispevkov za socialno varnost (Davčni bilten, št. 8-9,2004, str. 17-18) namreč izhaja, da v primeru, ko je avtorsko delo ustvarjeno v okviru delovnega razmerja in je torej rezultat dela posameznika po pogodbi o zaposlitvi, pri čemer je to delo še dodatno urejeno z drugo – avtorsko pogodbo med delavcem in delodajalcem, podlaga za plačilo ni pogodba o zaposlitvi, temveč gre za dodaten dohodek, ki presega dogovorjeno plačilo po pogodbi o zaposlitvi, zato se od teh dohodkov prispevki za socialno varnost ne obračunajo in ne plačajo.

Podrejeno tožeča stranka ugovarja tudi obračunu obveznosti, v katerem davčni organ ne upošteva povprečne stopnje posameznika, kot to določa peti odstavek 127. člena ZDoh-2. Ker so se izplačani honorarji vedno nanašali na dela, ki so bila ustvarjena v daljšem časovnem obdobju, bi navedena določba morala biti uporabljena. Nepravilnost obračuna ponazarja s kalkulacijami obveznosti za vsa tri davčna obdobja. Nadalje meni, da bi moral davčni organ v skladu z načelom sorazmernosti izplačila družbenikoma opredeliti kot prikrito izplačilo dobička na podlagi 1. točke četrtega odstavka 90. člena Zakona o dohodnini in 74. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb in da bi moral dodatno odmerjeno obveznost iz naslova davkov in prispevkov upoštevati kot davčno priznane odhodke ter posledično zmanjšati obveznost tožeče stranke za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb po posameznih obdobjih, saj se skladno s 35. členom ZDDPO-2 plače in druga izplačila v zvezi z zaposlitvijo priznajo kot odhodek v obračunanem znesku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in pri razlogih.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu vseh listin, ki se nahajajo v upravnih spisih, sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji davčni organ in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne tožena stranka. Tožbene navedbe in ugovori so vsebinsko enaki tistim, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v pritožbi in v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Sodišče se zato po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge obeh odločb in jih v celoti ponovno ne navaja.

V zadevi ni spora o tem, da so bile podlaga za knjiženje in opravljena izplačila pogodbe o avtorskem delu. Spora tudi ni, da gre za pogodbe, ki jih je tožeča stranka sklenila s svojimi zaposlenci. Sporno je najprej vprašanje, ali gre za izplačilo dohodkov iz naslova delovnega razmerja, kot izplačilo opredeli tožena stranka, ali za dohodek iz drugega pogodbenega razmerja, kot zatrjuje tožeča stranka in nadalje vprašanje, ali gre za izplačilo dohodkov, ki izhajajo iz avtorskega dela.

Skladno z določbami Zakona o dohodnini (ZDoh-1 in ZDoh-2) se v dohodek iz zaposlitve uvrščata dohodek iz delovnega razmerja in dohodek iz drugega pogodbenega razmerja. Za dohodek iz delovnega razmerja štejejo tudi dohodki, ki izhajajo iz avtorskega dela, ustvarjenega iz delovnega razmerja, ne glede na obliko pogodbe, ki je podlaga za izplačilo navedenih dohodkov. Za dohodek iz drugega pogodbenega razmerja pa šteje tudi dohodek, prejet za stvaritev avtorskega dela, ne glede na vrsto pogodbe, ki je podlaga za izplačilo navedenih dohodkov, če ni prejet iz naslova delovnega razmerja ali iz naslova opravljanja dejavnosti.

Dohodek iz delovnega razmerja tako vključuje vsako izplačilo, ki je povezano z delovnim razmerjem, vanj pa se vključujejo tudi dohodki, ki izhajajo iz avtorskega dela, ustvarjenega iz delovnega razmerja.

Avtorsko delo je opredeljeno v 5. členu Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), avtorsko delo iz delovnega razmerja pa v 101. členu istega zakona. Po 5. členu ZASP so avtorska dela individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene, če ni s tem zakonom drugače določeno. V drugem odstavku tega člena so primeroma našteta dela, ki (ob izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka) še zlasti veljajo za avtorska. Avtorsko delo iz delovnega razmerja je v 101. členu ZASP opredeljeno kot tisto, ki ga ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca.

Breme dokazovanja pogojev za opredelitev izplačil kot davčno ugodnejših avtorskih honorarjev in resnične vsebine zatrjevanih poslovnih dogodkov, je skladno z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) na tožeči stranki. Po prvem odstavku 76. člena ZDavP-2 mora zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze, po tretjem odstavku istega člena pa mora zavezanec za davek dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša, če zakon o obdavčenju ne določa drugače. V postopku davčnega nadzora mora tako zavezanec dokazati pravilnost predloženih poslovnih knjig in davčnega obračuna, s katerimi zatrjuje podlago za davčno ugodnejše izplačilo. Takšno razumevanje pravil o dokaznem bremenu potrjujejo tudi določbe ZDavP-2, ki zavezancem nalagajo dolžnost dajanja resničnih, pravilnih in popolnih podatkov, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davka (10. člen). Za postopke davčnega inšpekcijskega nadzora je sodelovalna dolžnost konkretizirana v 138. členu ZDavP-2, ki določa da mora zavezanec za davek sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki je pomembno za obdavčenje ter da je zlasti dolžan dajati podatke, predložiti poslovne knjige in evidence, poslovno dokumentacijo in druge dokumente ter dajati pojasnila, ki so potrebna za njihovo razumevanje. Navedeno stališče je skladno z ustaljeno upravnosodno prakso tako naslovnega kot tudi revizijskega sodišča (npr. sodba X Ips 37/2014 z dne 23. 4. 2015). Ko gre za vprašanje obdavčevanja so torej relevantna pravila o dokaznem bremenu po določbah ZDavP-2 in ne določbe ZASP, na katere se sklicuje tožeča stranka.

V obravnavani zadevi tožeča stranka v nasprotju z navedenim davčnemu organu ni predložila vseh pogodb o avtorskem delu in dokazov o njihovi izpolnitvi. Da je obstoj avtorskih del in s tem podlaga za izplačilo avtorskih honorarjev v tem delu nedokazan, ni sporno. Sporno tudi v upravnem sporu ostaja vprašanje utemeljenosti pogojevanja predložitve dokumentacije s potrdilom po določbah ZTP. V tej zvezi iz predloženih upravnih spisov kot nesporno sledi, da je dokumentom oznako tajnosti dodelila tožeča stranka sama, ne da bi izdelala oceno možnih škodljivih posledic ob morebitnem razkritju tajnega podatka nepoklicanim osebam, ki je po 2. členu Pravilnika o načinu in postopku določanja tajnih podatkov s področja obrambe v gospodarskih družbah, zavodih in organizacijah (v nadaljevanju Pravilnik) ob predhodni odobritvi ministrstva, pristojnega za obrambo, podlaga za določitev tajnosti podatkov. Navedbe tožeče stranke, da je podatke kot tajne določilo že Ministrstvo za obrambo, pa so enako kot pred tem pritožbene navedbe, povsem nekonkretizirane, saj tožeča stranka ne navede niti javnih razpisov Ministrstva za obrambo, ki bi, brez razkritja njihove vsebine, omogočali identifikacijo podatkov, na katere se trditev nanaša. Razlogov, ki bi opravičevali odklonitev predložitve dokumentacije, tožeča stranka po navedenem v davčnem postopku ni izkazala, v celoti neizkazani pa ostajajo tudi v upravnem sporu. Sicer pa tožeča stranka dokazov tudi ne predloži sodišču, ki lahko v zvezi z opravljanjem svoje funkcije do tajnih podatkov dostopa brez posebnega dovoljenja (3. člen ZTP).

V ostalem iz spisov sledi, da je davčni organ dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka, vpogledal in iz razlogov, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, tudi po presoji sodišča na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj utemeljeno podvomil v obstoj podlage za izplačilo avtorskih honorarjev. Kot v svoji odločbi pravilno poudari pritožbeni organ izplačilo plače kot tudi avtorskega honorarja tudi z davčnega vidika samo po sebi ni sporno, je pa ta okoliščina tista, ki narekuje pozorno preučitev pogojev za izplačilo avtorskega honorarja, saj ostaja verjetnost prikritega izplačila plač preko avtorskih honorarjev, ki so davčno gledano za delodajalca in delavca bolj ugodna. Navedeno terja hkrati posebno skrbnost izplačevalca pri dokazovanju utemeljenosti opredelitve izplačil kot avtorskih honorarjev. V obravnavani zadevi davčni organ po presoji sodišča utemeljeno ugotavlja, da vsaka posamezna ugotovitev sama zase še ne pomeni, da posamezno delo ni avtorsko delo oziroma, da posamezni avtor ni bil upravičen do avtorskega honorarja, vendar pa celota posameznih ugotovitev kaže na to, da je tožeča stranka preprosto izbirala in določala, kaj bo v okviru opravljenega dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi izplačala kot avtorski honorar in v ta namen sklenila avtorsko pogodbo in da je torej pri sklepanju avtorskih pogodb zasledovala zgolj davčni prihranek. Iz predloženih del ni mogoče brez dvoma ugotoviti, da gre za ustvarjalno dejavnost prejemnikov avtorskih honorarjev, dela, ki jih je tožeča stranka predložila kot avtorska, pa predstavljajo pretežno poslovno dokumentacijo (pogodbe, poslovna poročila, interni akti, akcijski listi, preglednice, predstavitve družbe, vnosi podatkov v preglednice ipd.), kar tudi po presoji sodišča utemeljuje ugotovljeno neselektivnost pri sklepanju avtorskih pogodb, podvom v individualnost (izvirnost) predloženih del kot predpostavke avtorskega dela ter hkrati oceno, da gre za dela v zvezi s siceršnjimi delovnimi obveznostmi zaposlenih.

Dokazno breme je, kot že navedeno, na tožeči stranki, ki mora s predloženimi oziroma predlaganimi dokazi prepričati v resničnost trditve o obstoju zatrjevanega dejstva. Skladno s pravilom o dokaznem bremenu je tveganje nedokazanosti zatrjevanih dejstev na davčnem zavezancu. Dvom o obstoju s strani tožnice zatrjevanih dejstev zato narekuje presojo, da dejstvo ni dokazano in ne predstavlja podlage za odločanje v korist zavezanca za davek. Neizkazanost pogojev za izplačilo avtorskih honorarjev je namreč ob ugotovljenem dejanskem stanju zadostna podlaga za to, da se izplačila z davčnega vidika obravnavajo kot drugi prejemki iz delovnega razmerja. Dokazovanja z izvedencem, ki bi po navedbah v tožbi moralo biti opravljeno, tožeča stranka v postopku ni predlagala. Strokovnih mnenj, ki jih je v postopku predložila, pa ni mogoče obravnavati in upoštevati kot dokazno sredstvo, temveč le kot del strankinih navedb, ki predstavljajo dodatno strokovno utemeljitev zatrjevanih dejstev. V prvotnem postopku predložene pisne izjave prejemnikov avtorskih honorarjev so bile v postopku vpogledane in ocenjene. Predlogu tožeče stranke za dodaten razgovor z avtorji po sklenjenih pogodbah pa davčni organ po presoji sodišča utemeljeno ni sledil. Dokaz je za odločitev v zadevi nepotreben ob dejstvu, da tožeča stranka z njimi narave dela kot avtorskega ne dokazuje, temveč dokazuje le navedbe o dejanskih avtorjih obravnavanih del. Do podrednih ugovorov, ki se nanašajo na višino naloženih prispevkov za socialno varnost, obračun akontacije dohodnine, na davčno opredelitev izplačila družbenikom tožeče stranke ter zmanjšanje davčne osnove za davek od dohodkov pravnih oseb v celoti in pravilno odgovorita že davčni organ prve stopnje (stran 48 izpodbijane odločbe) in tožena stranka. Sodišče se zato tudi v tem delu sklicuje na razloge obeh davčnih organov in jih ne ponavlja.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker so bili vsi dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).