Jedro

Tožnica ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, saj ji ni uspelo dokazati izrecne, jasne in nedvoumne izjave toženke, da se pogodbeno zavezuje izpolniti tožničino terjatev do K. K., kar je bistvena sestavina pogodbe o pristopu k dolgu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 639,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 157776/2012 z dne 22. 10. 2012 v delu, v katerem je bilo toženki naloženo v plačilo 20,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih v izreku navedenih zneskov ter plačilo izvršilnih stroškov v višini 67,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v znesku 1.672,53 EUR.

2. Tožnica se pritožuje zoper drugo in tretjo točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sta se pravdni stranki ustno dogovorili, da bo toženka tožnici poravnala pretekle obveznosti za plin, dobavljen v objektu na naslovu B. (v nadaljevanju objekt), še pred sklenitvijo Pogodbe o dobavi zemeljskega plina na geografskem območju O. in Pogodbe o dostopu do distribucijskega omrežja zemeljskega plina. Z ugotovitvijo, da tožnica ni uspela dokazati dogovora za plačilo terjatve po računu št. 32166791 z dne 31. 1. 2012, je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Obstoj dogovora o plačilu pretekle porabe po starem merilnem mestu med pravdnima strankam je tožnica dokazala s prepričljivo izpovedbo priče P. K. in z elektronsko korespondenco med M. P. in J. L., iz katere je razvidno, da je M. P. izrecno zahteval prefakturiranje računa št. 31630723 za ocenjeno porabo zemeljskega plina po starem merilnem mestu v višini 8.231,16 EUR s K. K. na toženko. Plačilo računa št. 31630723 presega povprečno porabo enega leta. Ne glede na to je sodišče dokazno oceno oprlo na nedokazane trditve, in sicer da naj bi toženka na plačilo računa št. 31630723 pristala zaradi groženj z odklopom plina. Izpovedba toženkine zakonite zastopnice ni verodostojna, saj je izpovedala, da je predlagala poravnavo obveznosti le za eno leto nazaj in jo je sodišče brez razumnih razlogov ocenilo za bolj verodostojno od P. K. Iz predloženih izjav družbe H. d.o.o. in J. A. izhaja, da toženkina zakonita zastopnica kljub večkratnemu obveščanju nikdar ni omogočila vstopa v objekt ter menjave merilnega mesta in ni sporočala stanja merilnega mesta. Toženkina zakonita zastopnica je izpovedala, da ni nikoli prejela nobenih obvestil glede popisa in menjave merilnega mesta in ima izrazito osebni interes za uspeh v postopku v primerjavi s pričo P. K., družbo H. d.o.o., in J. A.. Sodišče ni navedlo, po kateri materialni podlagi je presojalo zatrjevani dogovor o plačilu pretekle porabe zemeljskega plina med pravdnima strankama. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) za pristop k dolgu ne predpisuje nobene obličnosti in ni jasno, zakaj sodišče zatrjevanega dogovora ni presojalo kot ustne pogodbe o pristopu k dolgu. Toženkin ugovor zastaranja nasprotuje javni morali in ni dopusten. Sodišče ni upoštevalo 5. in 7. člena OZ, obravnavni primer pa je v bistvenem podoben zadevi Cp 209/2003. Ker se sodišče do tožničinih navedb o nepoštenem ravnanju toženkine zakonite zastopnice ni opredelilo, je zagrešilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je tudi neutemeljeno in brez ustrezne obrazložitve zavrnilo tožničin dokazni predlog za zaslišanje priče E. G. v dokaz navedb o toženkinem izogibanju plačila zapadlih obveznosti in protipravnem onemogočanju popisa ter menjave merilnih naprav. Odločitev o stroških postopka ni pravilna. Sodišče bi moralo tožnici priznati celotne odmerjene izvršilne stroške in ji je neutemeljeno naložilo toženkine pritožbene stroške v zadevi I Cpg 1321/2014 z dne 12. 11. 2014. Pritožnica predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve drugemu sodniku posamezniku v ponovno odločanje.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica vtožuje znesek, ki se nanaša na dobavo plina K. K. preden sta pravdni stranki sklenili Pogodbo o dostopu do distribucijskega omrežja zemeljskega plina na geografskem območju O. z dne 1. 11. 2011 in Pogodbo o dobavi zemeljskega plina na geografskem območju O. z dne 1. 11. 2011 (priloga A1 in A2, v nadaljevanju Pogodbi). Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je do 1. 11. 2011 obstajalo poslovno razmerje med tožnico in K. K. in da se v pritožbenem postopku sporna terjatev v višini 9.077,05 EUR (račun št. 32166791, priloga A7) nanaša na to razmerje. Pritožba izpodbija ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje, in sicer da tožnica ni uspela dokazati, da sta pravdni stranki sklenili dogovor, da bo toženka poravnala obveznosti za dobavljen plina pred sklenitvijo Pogodb.

6. Sodišče prve stopnje je metodološko ustrezno obrazložilo, zakaj tožnica ni uspela dokazati obstoja ustnega dogovora, s katerim bi se toženka zavezala plačati račun št. 32166791 v znesku 9.077,05 EUR, takšna zaveza pa ne izhaja niti iz vsebine izjave z dne 1. 11. 2011 (priloga A3). Tudi toženkino plačilo računa št. 31630723 po oceni pritožbenega sodišča ne more vplivati na drugačen zaključek in torej niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče dokazno oceno oprlo na toženkine nedokazane trditve, da je račun št. 31630723 plačala zaradi groženj z odklopom plina. Tožnica namreč ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu (7. in 212. člen ZPP), saj ji ni uspelo dokazati izrecne, jasno in nedvoumne izjave toženke, da se pogodbeno zavezuje izpolniti tožničino terjatev do K. K., kar je bistvena sestavina pogodbe o pristopu k dolgu po 432. členu OZ.(1) Tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje brez razumnih razlogov ocenilo pričanje zakonite zastopnice toženke za verodostojno in da ni jasno, zakaj ni presojalo njunega dogovora kot ustne pogodbe o pristopu k dolgu. Ravno tako ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na elektronsko korespondenco med M. P. in J. L., saj M. P. ni zakoniti zastopnik tožene stranke. Dokazna ocena sodišče prve stopnje je skrbna, natančna, prepričljiva in skladna z določilom 8. člena ZPP in jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Zato pritožbeni očitek o napačni ugotovitvi dejanskega stanja ni utemeljen.

7. V pritožbi izpostavljeno vprašanje nedopustnosti zastaranja tožničine terjatve do K. K. v okoliščinah konkretnega primera ne predstavlja pravno relevantnega dejstva, saj toženka ni dolžna plačati stroškov dobave plina za obdobje pred sklenitvijo Pogodb zaradi odsotnosti pravnega temelja. Iz enakega razloga so nerelevantne pritožbene navedbe v zvezi z vprašanjem toženkinega ne-omogočanja vstopa v objekt in menjave merilne naprave ter ne-sporočanja stanja števca in izogibanja plačilu zapadlih obveznosti. Sodišče se ni dolžno opredeljevati do tistih strankinih navedb, ki po razumni oceni sodišča za odločitev niso bistvene.(2) Zato ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do tožničinih navedb o nedopustnosti ugovora zastaranja in nepoštenem ravnanju toženkine zakonite zastopnice. Sodišče pa tudi ni dolžno izvesti dokazov, ki za odločitev o zadevi ne morejo biti relevantni.(3) Sodišče je torej utemeljeno zavrnilo tožničin dokazni predlog za zaslišanje priče E. G. kot nepotrebnega, saj tožnica tudi v pritožbi navaja, da bi omenjena priča izpovedala v zvezi s toženkinim izogibanjem plačila in onemogočanja popisa ter menjave merilne naprave.

8. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pravilno navedlo pravno podlago (tretji odstavek 154. člena in 155. členom ZPP) za odločitev o stroških postopka. Tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov postopka in neutemeljeno graja način odmere izvršilnih stroškov. Toženkin odgovor na pritožbo z dne 10. 6. 2014 predstavlja v skladu s 155. členom ZPP toženkin potreben strošek in ni utemeljena nasprotna pritožbena navedba.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Toženka je na pritožbo odgovorila in ji je tožnica dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 639,28 EUR, in sicer stroški sestave odgovora na pritožbo znašajo 504,00 EUR (tar. št. 3210 ZOdvt), stroški za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar povečano za 22 % DDV znaša 639,28 EUR.

Op. št. (1): Sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 2. 4. 2014, opr. št. I Cp 3425/2013. Op. št. (2): Sklep Ustavnega sodišča RS z dne 25. 3. 1999, opr. št. Up 199/98. Op. št. (3): Sklep Ustavnega sodišča RS z dne 25. 3. 1999, opr. št. Up 12/97.