Jedro

Čeprav obtoženka ni vedela za natančno količino mamila v avtomobilu, ki ga je skupaj z možem prevažala, je pomembno, da je skupaj z možem hotela mamilo prodati in izkupiček porabiti za potrebe družine skupaj z možem, prevažanje mamila pa je bilo tudi lažje in manj sumljivo, ko je celotna družina v avtomobilu vzbujala manj pozornosti pri prečkanju državne meje. S tem je obtoženka uresničila v sostorilstvu vse znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ.

Izrek

Pritožba zagovornika obtožene Z.Č. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Obtoženko se oprosti plačila stroškov tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 6.1.2006 obtoženega M.Č. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ ter mu izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora, z isto sodbo pa je obtoženo Z.Č. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo deloma ugodilo pritožbi državne tožilke in prvostopenjsko sodbo v oprostilnem delu glede Z.Č. spremenilo tako, da jo je spoznalo za krivo kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Po 50. in 51. členu KZ je obtoženki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo treh let. V ostalem je pritožbo državne tožilke, v celoti pa pritožbo zagovornika obtoženega M.Č. zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obtožene Z.Č. je dne 23.1.2007 vložil pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje. V pritožbi je uveljavil bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka zagovornik obrazlaga s tem, da je protispisna trditev, da je obtožena Z.Č. priznala storitev kaznivega dejanja. Ostalo je nejasno, ali sodba očita obtoženki navzočnost pri dejanju, ali pa izvršitev znakov kaznivega dejanja. Po mnenju zagovorniku vedenje ali celo odobravanje navzoče osebe ne more pomeniti, da je ta oseba izvršila kaznivo dejanje kot sostorilec. Navzočnost obtoženke tudi ne bi mogla pomeniti kakšne druge oblike soudeležbe pri obravnavanem kaznivem dejanju, obtoženki bi lahko očitali kvečjemu opustitev ovadbe, da se pripravlja kaznivo dejanje po 285. členu KZ, vendar je zanjo kaznivost izključena po 3. odstavku navedenega člena. Zagovornik ocenjuje, da se ob tem jasno pokaže utemeljen dvom, da bi lahko subjektivno dojemanje dejanja, ki je bilo dejanje njenega moža M., karkoli pomenilo, da je karkoli oziroma katerikoli znak kaznivega dejanja izvršila tudi obtoženka. Iz teh razlogov je zagovornik predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila obtoženka oproščena obtožbe, oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo obravnavo in odločitev.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v pismenem odgovoru predlagal, da Vrhovno sodišče pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrne. Po njegovem mnenju je sodišče obdolženkin zagovor pravilno štelo kot priznanje dejanja.

Seje senata se je udeležil vrhovni državni tožilec H.J., ki k omenjenem mnenju državnega tožilca ni ničesar dodal. Pismeni odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obtoženki in njenemu zagovorniku, prav tako pa sta bila oba tudi obveščena o pritožbeni seji, vendar se je nista udeležila.

Pritožba zagovornika obtožene Z.Č. ni utemeljena.

Iz zapisnika o zaslišanju tedaj osumljene Z.Č. pred dežurnim preiskovalnim sodnikom na Okrožnem sodišču v Krškem je razvidno, da je natančno opisala dejanje. Povedala je, da se je skupaj z možem M.Č. in hčerko peljala iz Bosne v Slovenijo, ko je policist na mejnem prehodu B. našel mamila. Pri tem je vedela, da bodo pred odhodom naložili mamila v avto, čeprav ni vedela za količino mamil, naložili pa so jih v Bosni v vasi Š. Pojasnila je tudi, da je bil ta prevoz mamil že tretji. Za točen zaslužek ni vedela, povedala pa je, da sta prej dobila od 450 do 500 EUR. Na glavni obravnavi pri Okrožnem sodišču v Krškem dne 6.1.2006 je povedala, kot izhaja iz zapisnika s te glavne obravnave, da ostaja pri tistem, kar je že povedala v preiskavi. Dodala je, da je šla z možem na pot zato, da ne bi bila doma sama z otrokom. Posebej je pojasnila, da je vse skupaj jemala, kot da z možem to delata skupaj, denar, ki bi ga zaslužila s prodajo, pa bi porabila za potrebe družine.

Višje sodišče v Ljubljani je v izpodbijani sodbi takšen zagovor ocenilo, da obtoženka storitev kaznivega dejanja priznava, potrjen pa je tudi z zagovorom njenega moža. Iz razlogov drugostopenjske sodbe izhaja, da sodišče ugotavlja, da se je obdolženka kaznivega dejanja zavedala in ga je hotela storiti zaradi želje po zaslužku. Glede na njen zagovor je jemala kaznivo dejanje kot svoje ter ga je hotela storiti. Iz razlogov izpodbijane sodbe sledi tudi ugotovitev, da je prav z obtoženkino navzočnostjo in navzočnostjo otroka storila vse, da bi bilo kaznivo dejanje uspešno realizirano, ker vožnja celotne družine vzbuja manj pozornosti pri prečkanju državne meje.

S takšnimi razlogi za krivdorek se strinja tudi Vrhovno sodišče. Zagovornik zmotno ocenjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, saj naj bi bila gornja trditev v obrazložitvi izpodbijane sodbe protispisna, ker naj bi obtoženka kaznivega dejanja ne priznala. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo le tisto, kar je obtoženka sama povedala v zagovoru. Iz obtoženkinega zagovora lahko torej sklepamo, kakšno dejanje je tako pred preiskovalnih sodnikom kot na glavni obravnavi priznala. Šele nato je možno dejanje, ki je bilo priznano, oceniti, ali predstavlja kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ, ki je bilo storjeno v sostorilstvu z njenim možem, obsojenim M.Č. Kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ je bilo nedvomno storjeno, zanj je pravnomočno obsojen M.Č., obtoženkino dejanje pa prav tako predstavlja sostorilstvo pri tem kaznivem dejanju, kot je opredeljeno v 25. členu KZ. Obtoženka je namreč dejanje storila skupno z možem in ni bila le naključna sopotnica v avtomobilu, v katerem je bilo skrito mamilo. Pravilna je ocena, da je obtoženka dejanje vzela kot svoje oziroma je skupaj z možem prevažala mamilo. Pri tem ni pomembno, da bi vedela za natančno količino konoplje, pomembno pa je, da je skupaj z možem hotela mamilo prodati in izkupiček porabiti za potrebe družine skupaj z možem. Prav tako je pravilna ocena sodišča druge stopnje, da je bilo prevažanje mamila lažje in manj sumljivo, ko je celotna družina v avtomobilu vzbujala manj pozornosti pri prečkanju državne meje.

Vrhovno sodišče je na tej podlagi pritrdilo dokazni oceni sodišča druge stopnje. Obtoženka je z dejanjem, ki ga je priznala, uresničila v sostorilstvu vse znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Njeno dejanje predstavlja skupno storitev navedenega kaznivega dejanja z obsojenim možem M.Č.

Pritožba obtoženkinega zagovornika glede na določbo 386. člena ZKP obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o izrečeni pogojni obsodbi. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo treh let primerna teži kaznivega dejanja ter obtoženkini vlogi pri storitvi kaznivega dejanja. Kot olajševalno okoliščino je treba šteti tudi skrb za tri otroke. Prav te olajševalne okoliščine potrjujejo primernost izrečene kazenske sankcije.

Vrhovno sodišče ob uradnem preizkusu sodbe sodišča druge stopnje ni ugotovilo kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, ki jih je preizkusilo v skladu z določbo 383. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je obtoženko oprostilo stroškov pritožbenega postopka. Upoštevalo je, da je obtoženka brez zaposlitve, mati treh otrok, da do sedaj še ni bila obsojena in da njen mož prestaja zaporno kazen. Iz teh razlogov je odločilo, da se obtoženka oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka na Vrhovnem sodišču iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.