Jedro

Toženka svojo odločitev utemeljuje s tem, da je prošnjo vložila neupravičena oseba, kot pravno podlago za odločitev pa navaja 24. člen ZBPP, ki se ne nanaša na presojo, kdo je lahko stranka postopka ampak na presojo možnosti za uspeh. Iz navedenega razloga se odločbe ne da preizkusiti.

Tožnikova prošnja je nejasna, saj je tožnik kot prosilca navedel sebe, iz priloženih listin pa izhaja, da je stranka postopka, v zvezi s katerim prosi za BPP, njegov mladoletni sin. Iz prošnje torej ni razvidno, ali tožnik prosi za BPP v svojem imenu ali v imenu in za račun svojega sina. Toženka bi morala tožnika v pozivu poučiti, zakaj je njegova vloga nejasna oziroma pomanjkljiva in navesti, kako in na kakšen način naj pomanjkljivosti odpravi, ter mu določiti rok, v katerem lahko to stori.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Krškem Bpp 390/2025 z dne 3. 6. 2025 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za zastopanje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Krškem II K 69461/2020 in za oprostitev plačila stroškov tega postopka.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je toženka vpogledala v priložen sklep in kazenski spis ter ugotovila, da tožnik v navedenem kazenskem postopku ni niti obdolženec niti oškodovanec, temveč zakoniti zastopnik mladoletnega oškodovanca - subsidiarnega tožilca (tožnikovega sina), pri čemer je prošnjo za dodelitev BPP vložil v lastnem imenu. Takšna prošnja pa je očitno nerazumna v smislu 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), saj oseba, ki je na prošnji navedena kot prosilec, ni upravičena do BPP. Na podlagi navedenih ugotovitev je toženka s pozivom z dne 26. 5. 2025 tožnika po pooblaščencu pozvala, naj v roku treh dni prošnjo dopolni z navedbo in obrazložitvijo družinske situacije prosilca (kje trenutno živijo njegovi otroci ter kdo komu plačuje preživnino in v kakšnem obsegu), sicer bo prošnjo zavrgla. Tožnik je bil v pozivu tudi seznanjen, da iz priloženega sklepa ne izhaja, da bi bil tožnik v predmetnem kazenskem postopku obdolženec oziroma oškodovanec, zato bo prošnja za BPP zavrnjena kot očitno nerazumna. Dodatno je pojasnila, da oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka ureja Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in je zato ni mogoče uveljavljati v postopku dodelitve BPP. Ker se tožnik v odgovoru na poziv z dne 30. 5. 2025 o navedenem ni izjavil, je toženka njegovo prošnjo skladno s opozorilom iz poziva zavrnila kot očitno nerazumno na podlagi 24. člena ZBPP. Toženka je tožnika v izpodbijani odločbi še seznanila z možnostjo vložitve nove prošnje za BPP v imenu upravičene osebe.

3.Tožnik v tožbi navaja, da ima njegov mladoletni sin v kazenskem postopku svojega pooblaščenca, v skladu z določbami ZKP. Vendar pa je v predmetnem postopku tožnik kot zakoniti zastopnik mladoletnega sina vložil obtožnico in v postopku nastopa kot subsidiarni tožilec - oškodovanec kot tožilec, zato ima v kazenskem postopku procesni položaj stranke. Meni, da bi toženka to morala ugotoviti že z vpogledom v kazenski spis, na katerega se sama sklicuje, odločitev pa ga je zato utemeljeno presenetila. Toženka ga pred izdajo odločbe tudi ni obvestila o tem, da je vpogledala v kazenski spis, da bi se lahko do tega dodatno opredelil. Nadalje zatrjuje, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, zakaj naj bi bila njegova prošnja očitno nerazumna po 24. členu ZBPP. Toženka namreč zgolj povzema zakonsko določbo, ne da bi jo konkretizirala glede na okoliščine primera. Opozarja, da ima oškodovanec kot tožilec v kazenskem postopku po določbah ZKP enake pravice kot državni tožilec, razen tistih, ki pripadajo izključno državnemu tožilcu, ter da se kot stranka postopka ne more učinkovito zastopati sam, zato potrebuje pravno pomoč odvetnika. Tožnik še navaja, da toženka sploh ni presojala materialnega pogoja za dodelitev BPP, čeprav so se njegove premoženjske razmere spremenile. Namreč od 27. 3. 2025 dalje oba sinova živita pri njem, on pa ju tudi preživlja, kar je vplivalo na njegovo finančno stanje. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter povrnitev stroškov postopka s pripadki.

4.Toženka vsebinskega odgovora na tožbo ni vložila, sodišču je le predložila upravni spis.

5.Tožba je utemeljena.

6.V obravnavani zadevi je sporno, ali je zakonita odločitev toženke, ki je zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev BPP za zastopanje v kazenskem postopku, ki se pred Okrožnim sodiščem v Krškem vodi pod opr. št. I K 69461/2020. Tožnik meni, da je toženka nepravilno ugotovila, da tožnik ni stranka navedenega kazenskega postopka in da posledično tudi ni upravičen do BPP v tej zadevi. Po mnenju tožnika tudi ni obrazloženo, zakaj je prošnja nerazumna po 24. členu ZBPP.

7.Sodišče pritrjuje toženki, da tožnik ni stranka kazenskega postopka IK69461/2020. Ne drži, kot zatrjuje tožnik, da ima kot zakoniti zastopnik oškodovanca tudi položaj subsidiarnega tožilca in s tem stranke v predmetnem kazenskem postopku. Subsidiarni tožilec je namreč lahko le oškodovanec, ki prevzame kazenski pregon zoper obdolženca in s tem vlogo tožilca v kazenskem postopku (drugi odstavek 60. člena ZKP). Tožnik je sicer v obtožnici (A3) kot subsidiarnega tožilca - tožilca oškodovanca navedel sebe, vendar pa iz nadaljnjega besedila obtožnice jasno izhaja, da je oškodovanec njegov mladoletni sin in da je tožnik vložil obtožnico v svojstvu zakonitega zastopnika.

8.Tožnik torej ni legitimiran za vložitev prošnje za BPP za ta postopek v svojem imenu, temveč v imenu in za račun svojega mladoletnega sina.

9.Sodišče pa pritrjuje tožniku, da iz obrazložitve odločbe ne izhaja, zakaj naj bi bila njegova prošnja nerazumna po 24. členu ZBPP. V 24. členu ZBPP določa, da organ prošnjo zavrne, če je ta očitno nerazumna oziroma prosilec v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh, tako da bi bilo razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, oziroma če zadeva ni pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino ni življenjskega pomena (prvi odstavek 24. člena ZBPP). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

10.Toženka v obrazložitvi svojo odločitev utemeljuje s tem, da je prošnjo vložila neupravičena oseba. Toženka je namreč štela, da je tožnik vložil prošnjo za BPP v svojem imenu, čeprav v postopku, v zvezi s katerim prosi za BPP, ne nastopa kot stranka, temveč kot zakoniti zastopnik mladoletnega oškodovanca. Sodišče pritrjuje tožniku, da odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Po eni strani toženka trdi, da tožnik nima aktivne legitimacije za vložitev prošnje, po drugi strani pa se sklicuje na 24. člen ZBPP, ki se nanaša na izglede za uspeh. Glede na obrazložitev izpodbijane odločbe bi morala toženka ugotavljati, ali so sploh podane procesne predpostavke za odločanje o prošnji za dodelitev BPP, predvsem v smislu 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da upravni organ vlogo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. Toženka pa je kot pravno podlago za odločitev vzela 24. člen ZBPP, ki se ne nanaša na presojo, kdo je lahko stranka postopka, ampak na presojo možnosti za uspeh.

11.Odločitev toženke pa je tudi preuranjena. Po presoji sodišča je tožnikova prošnja nejasna, saj je tožnik kot prosilca navedel sebe, iz priloženih listin pa jasno izhaja, da je stranka postopka, v zvezi s katerim prosi za BPP, njegov mladoletni sin. Po presoji sodišča iz prošnje torej ni jasno razvidno, ali tožnik prosi za BPP v svojem imenu ali v imenu in za račun svojega sina. Toženka bi morala zato, ob upoštevanju določbe 7. člena ZUP (načelo varstva pravic strank) v povezavi s 67. členom ZUP tožnika v pozivu natančno poučiti, zakaj je njegova vloga nejasna oziroma pomanjkljiva in natančno navesti, kako in na kakšen način naj pomanjkljivosti odpravi ter mu določiti rok, v katerem lahko to stori. Po presoji sodišča dopis toženke z dne z dne 26. 5. 2025 nima navedene vsebine. Toženka je v omenjenem dopisu tožnika pozvala, naj v roku treh dni obrazloži svojo družinsko situacijo, hkrati pa ga (zgolj) seznanila, da šteje, da ni stranka postopka, v zvezi s katerim prosi za BPP, zaradi česar bo njegova prošnja kot nerazumna zavrnjena. Iz poziva ni razvidno, da je imel tožnik možnost odpraviti ugotovljeno pomanjkljivost prošnje, niti mu ni bil določen rok za odpravo pomanjkljivosti, ampak je bil zgolj seznanjen z toženkinim stališčem in obveščen, da bo njegova prošnja zavrnjena.

12.Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba nezakonita, jo je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek, v katerem naj toženka očitane kršitve določb postopka odpravi.

13.Kot izhaja iz gornje obrazložitve, je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

14.Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik, ki s tožbo uspe, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (vnadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v upravnem sporu zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), vse povečano za 22%DDV (odvetnica je zavezanka za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Kar tožnik zahteva drugače, ni utemeljeno in se zavrne. Priznane stroške mora toženka plačati tožniku v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa gredo tožniku od izteka tega roka še zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 34339/2011-125 z dne 3. 3. 2016, 8. točka obrazložitve.

2 Prim. sodbo tega sodišča IV U 22/2020-12 z dne 14. 5. 2020, 8. in 9. točka obrazložitve.