Jedro

Tožnik je v lastnoročno sestavljeni pisni izjavi o razlogih za mednarodno zaščito navedel, da je prišla v njegovo državo informacija, da je tožnik proti revoluciji in bi zaradi tega bil izdajalec ter bi ga lahko zaprli, če bi se tja vrnil. Te navedbe je povzela tudi tožena stranka v svoji obrazložitvi ne da bi se do njih opredelila, (zlasti ne) v tem smislu, ali jih je mogoče šteti kot relevantne z vidika politične opredelitve oziroma pripisanega političnega prepričanja (in če ne, iz katerih razlogov).

Tožena stranka med razlogi za priznanje mednarodne zaščite ni upoštevala tožnikovih navedb o percepciji tožnika kot izdajalca s strani organov oblasti v njegovi izvorni državi, Republiki Kubi, kot relevantnih v smislu ogroženosti tožnika ter v tej zvezi priznanjem statusa begunca sur place. V primeru, ko prosilec svojo prošnjo opira na trditve, s katerimi utemeljuje status zatečenega begunca, okoliščine, zakaj je prosilec zapustil izvorno državo, za presojo izpolnjenosti pogojev za priznanje statusa begunca niso pomembne. Pri priznanju statusa zatečenega begunca gre namreč prav za to, da utemeljen strah pred preganjanjem oziroma utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, temeljita bodisi na novih okoliščinah, ki so nastale po zapustitvi izvorne države, bodisi po pomembni zaostritvi že obstoječega stanja v izvorni državi, do katerega je prišlo v času, ko je bil prosilec že v tujini. V primeru uveljavljanja statusa zatečenega begunca zato zgolj razlogi, iz katerih je prosilec zapustil izvorno državo, ne morejo biti podlaga za zavrnitev prošnje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 2142-294/2012/3 (1312-15) z dne 10. 12. 2012 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2., 3., 5. in 10. točke 1. odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) in 3. alinee 52. v povezavi s 54. členom ZMZ zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

V obrazložitvi navaja, da je tožnik 22. 1. 2012 v prošnji med drugim navedel, da je po poklicu profesor športne vzgoje z odsluženim vojaškim rokom v času od 1993 do 1995, da ni bil nikoli včlanjen v kakšno politično stranko ali organizacijo in da ni še nikjer zaprosil za mednarodno zaščito niti ni prestajal zaporne kazni, v Republiki Sloveniji pa ima hčerko, rojeno ... 9. 2012, in partnerko A.A. ter bratranca, ki tu živi z družino. Izvorno državo je zapustil legalno z letalom dne 29. 5. 2008 in preko Francije prispel istega dne v Republiko Slovenijo kot turist, potovanje pa sta mu organizirala bratranec in njegova žena, ki tu živita in imata dve hčerki, katerima je tožnik tudi boter. Leta 2008 je odpotoval iz Kube po tem, ko je po enoletnem postopku prejel dovoljenje za izhod, ki stane približno 130,00 EUR, vendar to ni razvidno iz njegovega potnega lista. Tožena stranka je ugotovila, da so mu bila izdana tri dovoljenja za zaposlitev in delo s strani Republike Slovenije. Na podlagi podatkov uradnih evidenc je tožena stranka ugotovila, da se je tožnik 28. 7. 2012 Republiki Sloveniji poročil z A.A. Tožnik je pojasnil, da si je dokumentacijo za poroko pridobil iz Kube, in sicer rojstni list, potni list, potrdilo o nekaznovanju in dokument, da država nima zadržkov proti poroki. Navedene dokumente je pridobil po številnih zapletih, medtem ko se je njegova diploma izgubila in je niso našli. Vse to je zapletlo njegovo življenje v Sloveniji. Pojasnil je, da si vse od poroke dalje ni poskušal urediti začasnega bivanja, ker mu to zaradi številnih opravkov v zvezi s poroko ni prišlo na misel. Na posebno vprašanje, zakaj šele po večletnem bivanju v Republiki Sloveniji zaproša za mednarodno zaščito, je pojasnil, da vsakdo, ki zapusti Kubo, postane takoj sumljiv, tožnik pa se boji vrniti na Kubo, ker njegova država sedaj vidi v njem emigranta, izseljenca, ki je izgubil vse pravice kot kubanski državljan in nima možnosti, da bi te pravice v določenem obdobju po vrnitvi na Kubo dobil nazaj, pač pa bi ga tam preiskovali in zasliševali, svojega poklica pa ne bi mogel več opravljati, ker je nekoč na nekem sestanku s predstavniki kubanskega veleposlaništva izrazil svoje politično prepričanje, saj je komentiral kubanski sistem, kar pa ni v skladu s političnim prepričanjem kubanskih oblasti. Zato bi mu najbrž sodili in ga zaprli, v kolikor bi se moral vrniti na Kubo. Tja se tožnik boji vrniti tudi zato, ker oblasti njegove starše večkrat v zadnjem času sprašujejo, kje je in kaj počne, saj vedo, da je tožnik spremenil pogled na kubanski sistem in se z njim ne strinja, odkar je v tujini. Ker ima otroka s tujo državljanko in živi v tujini ne velja več za zanesljivega. Težave so se pokazale že pri pridobivanju njegovih dokumentov oziroma izgubi diplome. Na posebno vprašanje, ali je bil kdaj v izvorni državi preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in če je sam osebno doživel kakšno preganjanje, je pojasnil, da so ga zasliševali, ker ni hotel vstopiti v komunistično stranko, niti v katerokoli drugo državno organizacijo, saj je običajno, da se tisti, ki na Kubi študirajo, vključijo v Komunistično stranko mladih. Ker je tožnik med študijem to zavračal, ga je zasliševala Študentska komunistična organizacija, ki ima določena pooblastila. Ker se ni hotel vključiti v komunistično stranko, je na področju športa lahko delal samo eno leto. Nečlani komunistične stranke namreč ne morejo napredovati. Tožnik na Kubi velja za izseljenca in nima več pravic kubanskih državljanov, tako da nima več pravice do svoje hiše, niti živeti s svojimi starši doma ter tam delati. Tožnik pozna številne tovrstne primere ljudi, ki so bili vrnjeni na Kubo in jih v matično državo ne spustijo oziroma lahko vstopijo na Kubo s statusom izseljenca le za en mesec, ta doba pa se lahko še za en mesec podaljša. Na Kubi velja prepričanje, da kdor ni za revolucijo, je izdajalec, kar enako velja za tožnika, ki ga njegova država ne priznava za svojega državljana, zaradi česar je izgubil svoj univerzitetni naslov in državljanske pravice, strah ga je vrnitve, saj se boji ukrepov oblasti in tega, da bi ga zaprli.

Tožena stranka še navaja, da je o prošnji odločala izključno na podlagi 1., 4. in 7. alinee 23. člena ZMZ v pospešenem postopku po določbi 54. člena ZMZ, ker je na podlagi dokumentacije v spisu in navedb tožnika ob vložitvi prošnje ugotovila, da je navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite; v zvezi z razlogi zapustitve izvorne države je navedel, da se boji vrnitve na Kubo, ker ga njegova država sedaj vidi kot emigranta, izseljenca in oblasti o tožniku sprašujejo njegove starše, kje je in kaj počne; počuti se degradiranega, ker nima niti dokumentov o svoji izobrazbi, oblasti pa vedo, da je spremenil pogled na kubanski sistem in da se z njim ne strinja, odkar je v tujini. Posledice tega bi bile lahko zelo hude, lahko ga zaprejo, zaradi tega strahu in negotovosti pa zaproša za azil v Sloveniji. Ti razlogi so po presoji tožene stranke popolnoma nepomembni, zanemarljivi, brez vsake teže, zato jih tožena stranka ne more sprejeti kot verodostojne. Navedbe, da bi naj kubanske oblasti tožnikove starše spraševale po njem in kje se nahaja ter kaj počne, so zgolj posplošene in se tožena stranka z njimi ne strinja ob tem, da je sam tožnik navedel, da je po enoletni prošnji pridobil dovoljenje za izhod iz države. Zato je po presoji tožene stranke bilo kubanskim oblastem o njegovem gibanju v tujini to znano, saj so mu same izdale dovoljenje za izhod iz države. V zvezi z njegovimi navedbami, da država v njem sedaj vidi emigranta, izseljenca in da se čuti degradiranega, ker nima niti dokumentov o svoji izobrazbi, jih tožena stranka ocenjuje kot neverodostojne ob dejstvu, da si je tožnik za poroko dne 28. 7. 2012 uredil vso potrebno dokumentacijo, ki so mu jo priskrbeli starši iz Kube, in sicer rojstni list, potrdilo o nekaznovanju in dokument, da država nima zadržkov proti njegovi poroki, iz česar za toženo stranko nesporno izhaja, da so mu kubanske oblasti celo pomagale, da si lahko ustvari življenje v tujini. V nasprotnem primeru, če bi kubanske oblasti obhajali dvomi, da je kaj narobe, tožnikovi starši zagotovo ne bi mogli pridobiti navedenih dokumentov. Tudi njegove navedbe, da je več kot eno leto čakal na odgovor glede dokumentov in o izginotju njegove univerzitetne diplome, ocenjuje kot nepomembne za predmetni postopek. Nadalje tožena stranka kot posplošene in nepomembne označuje tožnikove navedbe, da je na Kubi znano, da je tožnik spremenil pogled na kubanski sistem in se z njim ne strinja odkar je v tujini, zaradi česar bi lahko bile hude posledice in bi ga lahko zaprli ter v tej zvezi zaradi tega strahu in negotovosti zaproša za azil v Republiki Sloveniji. Teh navedb po oceni tožene stranke ni z ničemer konkretiziral, niti pojasnil, tako da bi jim bilo pripisati kakšno težo, saj ni pojasnil, zakaj in na podlagi česa naj bi se spremenil njegov pogled na kubanski sistem, niti zakaj se z njim ne strinja. Pri tem tožena stranka poudarja, da nestrinjanje s sistemom, ki ni z ničemer konkretizirano, ne more predstavljati razloga za podelitev mednarodne zaščite po določilih ZMZ. Nadalje meni, da so brez vsake podlage tožnikove navedbe, da bi bile posledice zaradi tega lahko zelo hude in da ga lahko zaprejo, saj gre zgolj za trditve, s katerimi se tožena stranka ne strinja, še zlasti ne, ker v tej zvezi tožnik ni ničesar več pojasnil, niti ni navedel razlogov, zakaj bi bil zaprt, koliko časa bi prestajal zaporno kazen, kako bi prestana kazen vplivala na nadaljnje življenje v izvorni državi in ali bi imel zaradi tega kakšne hujše posledice, še posebej ob predpostavki, da mora v skladu z 21. členom ZMZ prosilec vse podatke in izjave, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, navesti samostojno, prepričljivo, natančno in po pravici ter da je dolžan navesti vsa dejstva in okoliščine sam. Po oceni tožene stranke je tožnik pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in v nobenem primeru ne morejo pomeniti razlogov za podelitev mednarodne zaščite. Nadalje ugotavlja, da tožnik ni uveljavljal razlogov iz Ženevske konvencije (27. člen ZMZ). Na posebno vprašanje, če je bil v izvorni državi preganjan zaradi omenjenih razlogov, pa je odgovoril, da so ga zasliševali na Kubi, ker ni hotel vstopiti v komunistično stranko niti katerokoli drugo državno organizacijo. Po oceni tožene stranke razlogov, ki jih je za zapustitev matične države tožnik navedel v svoji prošnji, ni mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu 26. člena ZMZ, saj je v tej zvezi samo navedel, da se ni hotel vključiti v Komunistično stranko mladih ali katerokoli drugo državno organizacijo in je edina posledica zanj bila, da si ni mogel pridobiti boljšega delovnega mesta. Navedene razmere, ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega v Republiki Sloveniji prosi za mednarodno zaščito, po oceni tožene stranke ni mogoče šteti za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic in ne morejo predstavljati preganjanja, kot je uveljavljeno v azilnem pravu in azilni praksi na podlagi določil 24., 25. in 26. člena ZMZ, zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Prav tako ni mogoče zaključiti, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, saj so zgolj posplošene in brez vsake podlage njegove navedbe, da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo lahko sodili ali ga zaprli samo zaradi tega, ker je nekoč na sestanku v Sloveniji izrazil svoje mnenje. Tožnik namreč ni pojasnil, ali je to ustaljena praksa ob vrnitvi v izvorno državo, oziroma, ali se navedeno nanaša zgolj nanj in kakšne negativne posledice bi imel zaradi tega. Tako je glede dogodkov, ki jih tožnik navaja, umestna ugotovitev, da jih v nobenem primeru ni mogoče šteti za preganjanje, upoštevajoč sodbo I U 1580/2012 z dne 21. 11. 2012, iz katere izhaja, da mora prosilec priložiti ustrezne informacije o tem, da osebam v primerljivih okoliščinah na Kubi zaradi pobega iz države kot oblike političnega prepričanja grozi tako strog zapor ali preganjanje, da ta dejanja dosegajo naravo in stopnjo iz 26. člena ZMZ. Tožniku ob vrnitvi v izvorno državo tudi ne bi grozila resna škoda iz 3. alinee 28. člena ZMZ.

Nadalje tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je imel za to možnost, ob dejstvu, da je v Republiko Slovenijo vstopil 29. 5. 2008. Iz njegovega potnega lista tudi izhaja, da je dne 27. 2. 2009 zopet vstopil v Republiko Slovenijo, po tožnikovih navedbah gre za njegov povratek iz Srbije; med drugim pa se je nahajal tudi na Hrvaškem na krajših počitnicah, sicer pa je v Sloveniji prebival vse od leta 2008 in ves čas opravljal različna dela, ne da bi zaprosil za mednarodno zaščito. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je namerno uničil dovoljenje za izhod iz države, ki se je nahajalo v njegovem potnem listu, iz katerega je na strani 6 razviden delni obris žiga (rdeče barve), kot da je bil tam nalepljen vizum ali dovoljenje, oziroma, da je bilo nekaj nalepljeno in odstranjeno, tožnik pa je odgovoril, da se ne spominja, kaj bi to bilo. Te navedbe so po oceni tožene stranke neprepričljive. Iz številnih drugih obravnavanih zadev prosilcev za mednarodno zaščito iz Kube pa je toženi stranki znano, da kubanske oblasti dovoljenje za izhod neposredno nalepijo v potni list, saj morajo kubanski državljani, ki želijo potovati v tujino, imeti poleg vizuma za ciljno državo tudi izhodno dovoljenje, ki ga je tožnik po presoji tožene stranke namerno uničil, s čimer je podan pogoj iz 10. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Čeprav je tožniku naložila 30-dnevni rok za predložitev navedenih dokumentov, ki je začel teči 23. 11. 2012, pa je tožena stranka o njegovi prošnji odločila še pred potekom 30-dnevnega roka za predložitev dokumentov, saj tožnik ni v svoji prošnji navedel, da bi imel kakršnekoli dokumente, s katerimi bi lahko potrdil svoje razloge o postopku pridobitve mednarodne zaščite. Ker je navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, poleg tega ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ki jih določata 26. in 28. člen ZMZ in tudi ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času brez utemeljenega razloga ter je namerno uničil ali odsvojil druge dokumente (listine, vozovnice, potrdila), ki bi lahko bili pomembni za ugotavljanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite, kot je opredeljena v ZMZ, tožniku pa tudi ne grozi resna škoda iz 2. alinee 28. člena ZMZ, je tožena stranka njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno.

Tožnik v tožbi ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-1187/06 uveljavlja, da bi morala na podlagi 22. člena ZMZ tožena stranka po uradni dolžnosti pridobiti informacijo o izvorni državi in jo predložiti tožniku v izjavo, oziroma, če le-te ne more pridobiti, pa mora odločiti v korist prosilca. Poleg tega preganjanje po Ženevski konvenciji ne pomeni zgolj preganjanja, ki se je zgodilo v preteklosti, ampak je predvsem pomembno, kaj prosilcu grozi ob morebitni vrnitvi v matično državo. V tej zvezi se sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča U-I-238/06, Up 763/09, U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011 ter Up-897/11 z dne 19. 1. 2012. Nadalje opozarja, da iz policijske depeše z dne 21. 11. 2012 izhaja, da tožnik prosi za mednarodno zaščito, ker je v Republiki Kubi prišlo do informacije, da deluje proti revoluciji, kar v njegovi državi pomeni, da je izdajalec in bi ga lahko zaprli, torej tožnik pripada določeni družbeni skupini, ki je proti vladajočemu režimu v njegovi matični državi in so zato podani pogoji za utemeljen strah pred preganjanjem. Ker tožena stranka ni izpolnila pogojev v skladu z določilom 22. člena ZMZ in ni pridobila informacij iz izvorne države ter jih dala v izjavo tožniku, je s tem kršila načelo nevračanja. Navaja še, da sodna odločba I U 1580/2012 z dne 21. 11. 2012, na katero se sklicuje izpodbijana odločba, še ni pravnomočna. Sodišču tožnik predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da v konkretnem primeru ni odločala na podlagi druge odločbe, temveč na podlagi dejanskega stanja, ki ga je tožnik navedel 22. 11. 2012 v prošnji za mednarodno zaščito. V zvezi s tožbeno navedbo, da četudi je sodba I U 1580/2012 z dne 21. 11. 2012 pravnomočna, le-ta ni v skladu z ZMZ in prakso slovenskega Ustavnega sodišča. Takšno trditev označuje za nedopustno. Dodaja še, da tožena stranka lahko odloči v pospešenem postopku brez informacij o izvorni državi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih je navedla tožeča stranka v prošnji za mednarodno zaščito, saj mora v skladu z 21. členom ZMZ prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik pa v postopku ni navedel nič takega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bila ogrožena njegova prihodnost v izvorni državi. Glede postopkov odstranitve tujcev iz države pa še dodaja, da to ni v pristojnosti tožene stranke, pač pa policije. Na podlagi navedenega meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter se v celoti sklicuje na njeno obrazložitev in prereka vse tožbene navedbe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Predmet spora v obravnavanem primeru je uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka na podlagi 3. alinee 52. člena v povezavi s 54. členom ZMZ zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku.

Sodišče po vpogledu izpodbijane odločbe in predloženih upravnih spisov ugotavlja, da je tožnik v lastnoročno sestavljeni pisni izjavi po 2. odstavku 36. člena ZMZ o razlogih za mednarodno zaščito navedel, da je prišla v njegovo državo informacija, da je tožnik proti revoluciji in bi zaradi tega bil izdajalec ter bi ga lahko zaprli, če bi se tja vrnil. Te navedbe je povzela tudi tožena stranka v svoji obrazložitvi (2. in 3. odstavek na strani 4 izpodbijane odločbe) ne da bi se do njih opredelila (zlasti ne) v tem smislu, ali jih je mogoče šteti kot relevantne z vidika politične opredelitve oziroma pripisanega političnega prepričanja (in če ne, iz katerih razlogov). Vendar pa je kljub temu svojo odločitev, po presoji sodišča preuranjeno, oprla na stališče, da je tožnik v svoji prošnji navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite v smislu 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ in da tožnik v postopku ni uveljavljal razlogov iz Ženevske konvencije (27. člen ZMZ), in sicer preganjanja zaradi pripadnosti določeni rasi, etnični skupini, veroizpovedi, narodnostne pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, zaradi česar razlogov za zapustitev matične države, ki jih je tožnik navedel v svoji prošnji, ni mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu 26. člena ZMZ, niti ni mogoče zaključiti, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, kot tudi, da poleg tega tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel možnost ter da je namerno uničil dovoljenje za izhod iz države, s čimer so podani tudi pogoji iz 3., 5. in 10. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

Takšni zaključki tožene stranke pa so po oceni sodišča (vsaj) preuranjeni. Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka med razlogi za priznanje mednarodne zaščite ni upoštevala kot ključnih tožnikovih navedb v lastnoročni pisni vlogi – izjavi o razlogih za mednarodno zaščito po določbi 36. člena ZMZ, to je glede njegovih navedb o percepciji tožnika kot izdajalca s strani organov oblasti v njegovi izvorni državi, Republiki Kubi, kot relevantnih v smislu ogroženosti tožnika ter v tej zvezi priznanjem statusa begunca sur place, pač pa se je pri svoji odločitvi omejila zgolj na stališče, da iz razlogov za zapustitev matične države, ki jih je navedel v svoji prošnji za priznanje mednarodne zaščite, med drugim izhaja, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje ter resna škoda v smislu 26. in 28. člena ZMZ, ker da je pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, prav tako pa ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ki jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Tožnik namreč v tožbi utemeljeno uveljavlja, da preganjanje po Ženevski konvenciji ne pomeni zgolj preganjanja, ki se je zgodilo v preteklosti oziroma pred odhodom iz izvorne države, ampak je predvsem pomembno, kaj prosilcu grozi ob morebitni vrnitvi v matično državo. V tej zvezi sodišče posebej opozarja na stališče, ki ga je v primerljivi zadevi izoblikovalo Ustavno sodišče v svoji odločbi št. Up-1067/11-16 z dne 19. 1. 2012, v kateri med drugim navaja: // … v primeru, ko prosilec svojo prošnjo opira na trditve, s katerimi utemeljuje status zatečenega begunca (po 1. odstavku 69. člena ZMZ), okoliščine, zakaj je prosilec zapustil izvorno državo, za presojo izpolnjenosti pogojev za priznanje statusa begunca niso pomembne. Pri priznanju statusa zatečenega begunca gre namreč prav za to, da utemeljen strah pred preganjanjem oziroma utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, temeljita bodisi na novih okoliščinah, ki so nastale po zapustitvi izvorne države, bodisi po pomembni zaostritvi že obstoječega stanja v izvorni državi, do katerega je prišlo v času, ko je bil prosilec že v tujini. V primeru uveljavljanja statusa zatečenega begunca zato zgolj razlogi, iz katerih je prosilec zapustil izvorno državo, ne morejo biti podlaga za zavrnitev prošnje. V obravnavani zadevi so zato po presoji Ustavnega sodišča navedbe pritožnika o uveljavljanju statusa zatečenega begunca bistvene za odločitev“ //.

Za vsebinsko obravnavanje in meritorno odločitev o tožnikovi prošnji so relevantna določila 1. in 2. odstavka 69. člena ZMZ (ki jih je tožena stranka očitno pomotoma prezrla pri svoji odločitvi) v povezavi z 2. in 3. odstavkom 2. člena ZMZ, pri čemer gre po mnenju sodišča za vprašanje (nepravilne) uporabe materialnega prava v smislu 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, kar je posledično vplivalo na nepopolno zbrano procesno gradivo. Le-to je po presoji sodišča pomanjkljivo, ker ne vključuje niti splošnih informacij v smislu 8. alinee 23. člena ZMZ, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbenopolitični situaciji in sprejeti zakonodaji. Čeprav tožena stranka v izpodbijani odločbi (2. odstavek na strani 8 obrazložitve) sicer navaja, da je na podlagi splošnih informacij o izvorni državi ugotovila določena dejstva (da v izvorni državi prosilca ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi zaradi samovoljnega nasilja predstavljal resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost prav vsakega civilista ter je na tej podlagi zaključila, da tožniku ob vrnitvi v izvorno državo ne bi grozila resna škoda iz 3. alinee 28. člena ZMZ), vendar med listinami predloženega upravnega spisa ni nikakršnih splošnih informacij o izvorni državi tožnika, zato ni mogoče izključiti, da se je tožena stranka v tem pogledu oprla na splošno znana dejstva, ki jih ni treba dokazovati (2. odstavek 165. člena ZUP). Zakonodajalec je z določili 1. in 2. odstavka 22. člena ZMZ, na katerega se utemeljeno sklicuje tožnik v tožbi, in 5. do 9. alinee 1. odstavka 23. člena ZMZ naložil tožeči stranki posebno skrbnost pri zbiranju procesnega gradiva, vendar v konkretnem primeru le-to pred izdajo izpodbijane odločbe ni vsebovalo niti specifičnih informacij o izvorni državi v smislu 9. alinee 23. člena ZMZ, ki bi vključevale način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države niti kakršnihkoli relevantnih informacij (UNHCR ali drugih) o stanju v tožnikovi izvorni državi.

Glede na navedeno je sodišče ob presoji zakonitosti izpodbijane odločbe v skladu s 1. odstavkom 2. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 v povezavi s 1. in 2. odstavkom 69. člena ZMZ. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji senata, ker je že na podlagi 1. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 ugotovilo, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti, saj se dejanskega stanja, ki je relevantno v konkretnem primeru, ne da v celoti ugotoviti zgolj na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih je navedla tožeča stranka v prošnji za mednarodno zaščito, zato niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje tožene stranke o prošnji v pospešenem postopku brez informacij o izvorni državi. Zadeva se s tem vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo uvodoma navedene odločbe (3. odstavek 64. člena ZUS-1).