Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča revident neutemeljeno primerja inštitut zastaranja pregona v kazenskem pravu z inštitutom zastaranja v postopku odmere davka. Gre za različna pravna postopka, urejena v različnih zakonih, v katerih je inštitut zastaranja urejen različno.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Davčnega urada Kranj z dne 10. 10. 2002 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance z dne 28. 2. 2007. Z odločbo davčnega organa prve stopnje je bil revidentu naložen v plačilo davek od dobička pravnih oseb za leto 1995 v znesku 15,922.950,60 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka I. izreka), ter ugotovljeno, da je revident davek od dobička pravnih oseb v višini 16,196.539,10 SIT z zamudnimi obrestmi v višini 8,285.811,80 SIT poravnal po delno odpravljeni odločbi z dne 28. 3. 1997 (II. točka izreka) ter da je revident plačal za 274.288,50 SIT preveč davka od dobička pravnih oseb za navedeno leto ter pripadajoče obresti in se mu oboje vrne v roku 30 dni po prejemu odločbe (III. točka izreka). Davčni organ druge stopnje je revidentovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnil. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, pri tem pa tudi samo pojasnjuje pravilnost odločitve upravnih organov in utemeljuje zavrnitev tožbenih ugovorov glede zastaranja davčne obveznosti.

3. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 1. in 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Vlaga jo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Uveljavlja ugovor absolutnega zastaranja pravice do odmere davka. Zatrjuje, da je absolutno bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu podana iz razloga, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do relevantnih določb o zastaranju, zato njegove sodbe ni mogoče preizkusiti. Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da odloči o vračilu plačanega davka, ki ga revident ni bil dolžan plačati.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta v reviziji sicer ni navedena, toda Vrhovno sodišče ugotavlja, da znaša, kot izhaja iz tožbenih navedb, vrednost glavnice izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta 15,922.250,60 SIT (66.442,37 EUR), gre pa za obveznost, izraženo v denarni vrednosti.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentovo zatrjevanje, da je pravica do odmere davka zastarala med upravnim in sodnim postopkom presoje zakonitosti in pravilnosti prvostopenjske odmerne odločbe, ni utemeljeno. V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča se je namreč ustalilo stališče, (na primer I Up 765/2004 z dne 26. 10. 2004, X Ips 1191/2005 z dne 23. 4. 2009, X Ips 799/2005 z dne 21. 5. 2009)da je odmera opravljena z izdajo in vročitvijo izvršljive odločbe.

9. V prvem odstavku 103. člena v zvezi z 2. členom Zakona o davčnem postopku – ZDavP je določeno, da odločbo o odmeri davka izda prvostopenjski davčni organ. Prvi odstavek 96. člena ZDavP pa določa, da pravica do odmere zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi bilo treba davek odmeriti. Kadar gre za odmero na podlagi nadzora in preveritve preverjanja pravilnosti davčnega obračuna, kot v obravnavanem primeru, davčni organ lahko izda odločbo v roku 10 let od roka za predložitev davčnega obračuna (112. člen ZDavP). Nikjer ni določeno, da bi morala biti odmerna odločba dokončna ali pravnomočna pred potekom relativnega oziroma absolutnega zastaralnega roka za odmero, kar enako velja tudi za rok iz 112. člena ZDavP. Zato po presoji Vrhovnega sodišča zadostuje, da je odmerna odločba izdana in vročena stranki pred potekom navedenih rokov. S tem trenutkom začne pravno učinkovati, saj pritožba nima suspenzivnega učinka (prvi odstavek 20. člena ZDavP). To pa hkrati pomeni, da zastaranje odmere ne more nastopiti med upravnim postopkom na drugi stopnji oziroma med sodnim postopkom, zato je odločitev sodišča prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča zakonita.

10. Neutemeljene so revizijske navedbe, da v slovenski sodni praksi ni povsem enotnega stališča o pravni naravi inštituta zastaranja v smislu, ali gre za materijo materialnega ali procesnega prava. Ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča je namreč, da gre za materialnopravni inštitut (na primer sodba in sklep X Ips 173/2005 z dne 3. 7. 2008).

11. Po presoji Vrhovnega sodišča revident neutemeljeno primerja inštitut zastaranja pregona v kazenskem pravu z inštitutom zastaranja v postopku odmere davka. Gre za različna pravna postopka, urejena v različnih zakonih, v katerih je inštitut zastaranja urejen različno. Zato je sklicevanje revidenta na primerljivo podobnost zastaranja odmere davka z zastaranjem pregona v kazenskem pravu ter na zapoved poštenega postopka v smislu preprečevanja neutemeljenih posegov države v pravice posameznika, kar naj bi zakonodajalec zasledoval z uvedbo inštituta absolutnega zastaranja v davčno pravo, neutemeljeno.

12. Neutemeljen je tudi revizijski ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. V obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje so presojeni vsi tožbeni ugovori, pri čemer sodišče prve stopnje razloge za njihovo zavrnitev navaja bodisi izrecno, bodisi s sklicevanjem na razloge odločbe Ministrstva za finance o zavrnitvi pritožbe, kar je dopustno na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Sodba prve stopnje se v pogledu materialnopravnega ugovora, ki ga revident ponavlja v reviziji, torej absolutnega zastaranja odmere spornega davka, opira na razloge na 17. in 18. strani odločbe ministrstva, torej na mesto, na katerem organ druge stopnje (tudi po mnenju Vrhovnega sodišča pravilno) pojasnjuje, zakaj je bilo treba v obravnavani davčni zadevi uporabiti ZDavP in kako je treba njegove določbe o rokih za odmero davka razlagati.

13. Po 1. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1 za razliko od 2. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1 v reviziji ni mogoče uveljavljati nepravilnosti v postopku izdaje upravnega akta, zato Vrhovno sodišče ne odgovarja na revizijske navedbe, ki se nanašajo na zatrjevanje kršitev določb upravnega postopka pred izdajo upravnega akta.

14. Ker je presodilo, da niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in tudi ne v reviziji uveljavljani razlogi, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

15. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).