Jedro

Izhodišče za oceno izpolnjevanja pogoja, to je skladnosti s prevladujočim morfološkim vzorcem naselja, mora temeljiti na opredelitvi področja, ki ga organ šteje za naselje, saj je le na ta način mogoče ugotoviti prevladujoč morfološki vzorec. Morfološke značilnosti naselja so namreč predvsem tiste, ki se nanašajo na naselje kot celoto in pomenijo zgradbo in obliko naselja, torej vrsto elementov, razmestitev in prostorska razmerja med njimi.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 351-1209/2010-22 z dne 25. 8. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil zahtevo tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjskega kompleksa v ... na zemljišču parc. št. 191, 192/4, 194 in 193/3, vse k.o. ... V obrazložitvi med drugim navaja, da se objekti nahajajo na območjih urejanja ŠS 5/1-1 P. in ŠS 5/1-2 P., in sicer južni del obravnavanega zemljišča v območju urejanja ŠS 5/1-1 v morfološki enoti 2A/3, severni del, ki se nahaja v območju urejanja ŠS 5/1-2 pa v morfološki enoti 2A/1, ki je v skladu z Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih za plansko celoto Š5 – Stegne (Uradni list SRS, št. 20/89 in Uradni list RS, št. 58/92 in 63/99, v nadaljevanju PUP) namenjeno gradnji enodružinskih prostostoječih stanovanjskih stavb.

V morfološki enoti 2 je izjemoma dopustna tudi gradnja večstanovanjskih objektov, ki morajo biti po velikosti in obliki skladni s predpisano gradbeno strukturo v morfološki enoti ter s prevladujočim morfološkim vzorcem naselja in pod nadaljnjim pogojem, da je gradbena parcela dovolj velika, da zagotavlja ostale lokacijske pogoje: število parkirnih mest, zelene površine, otroška igrišča, svetlobnotehnične pogoje in podobno.

Iz obrazložitve izhaja, da južni del predlaganega stanovanjskega kompleksa, ki bi segal v morfološko enoto 2A, ne izpolnjuje predpisanih pogojev, ker ne gre za prosto stoječe objekte, ki bi bili podobni individualnim objektom, saj bi bila oba nadzemna dela kompleksa povezana s skupno kletno etažo z enim uvozom, z enim samim otroškim igriščem, vsak od njiju pa bi imel po 9 stanovanj in kot tak po svoji gradbeni strukturi ne bi bil videti kot individualni objekt. Skladal naj se ne bi tudi s prevladujočim morfološkim vzorcem naselja P., ki zajema območje morfoloških enot ŠS5/1-1 P. in ŠS5/1-2 P. Prevladujoč morfološki vzorec naselja P. niso večstanovanjski kompleksi, ampak individualne stanovanjske hiše z gospodarskimi poslopji in pomožnimi objekti. Severno od obravnavanega zemljišča se sicer nahajata dva enonadstropna štiristanovanjska objekta, ki pa sta po svoji tlorisni površini in stavbni masi bistveno manjša od predlaganih objektov, imata pa tudi bistveno večje funkcionalno zemljišče. Predvideni objekti kompleksa se tudi ne bi prilagajali okoliškim objektom po sestavi osnovnih stavbnih mas, saj imajo okoliški objekti manjše stavbne mase, kot bi jih imeli predlagani objekti. Poleg tega so obstoječi okoliški objekti pretežno podolgovate tlorisne oblike, obravnavani pa bi bili skoraj kvadratne tlorisne oblike, noben obstoječ objekt pa nima tako velike širine, kot bi bila širina predlaganih objektov. Tudi strehe, ki bi jih imeli obravnavani objekti, bi bile drugačne od streh obstoječih objektov. Poleg tega tudi ne bi bil izpolnjen pogoj, da objekti ne smejo motiti sosednjih parcel, saj je iz analize osončenja razvidno zmanjšanje osončenja na obstoječih stanovanjskih objektih.

Drugostopenjski upravni organ je z v uvodu navedeno odločbo zavrnil tožnikovo pritožbo. Meni, da glede na nezakonitost ureditve, ki izjemoma dovoljuje gradnjo večstanovanjskih objektov pod pogojem, da ureditev potrdi občinski upravni organ, na območju nameravane gradnje gradnja večstanovanjskih objektov ni več dopustna. Pritrjuje stališču prvostopenjskega upravnega organa, da nameravana gradnja ni skladna s predpisano gradbeno strukturo v morfološki enoti ter ne sledi prevladujočemu morfološkemu vzorcu naselja. Ugotavlja, da so okoliški objekti večinoma etažnosti P+M oziroma P+1, samo eden je etažnosti P+2+M. Predvideni objekti naj bi imeli kapi višje, kot obstoječi. Poleg tega bi bili tudi večji od obstoječih.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da so na parceli št. 189/1, ki meji na parcelo št. 194, večstanovanjski objekti. Zato tožnik s svojim projektom ne spreminja gradbene strukture predmetnih morfoloških enot, temveč sledi že obstoječemu vzorcu tega območja. Meni, da je lahko nezakonito samo tisto besedilo PUP, ki nalaga investitorju, da pridobi od pristojnega občinskega organa soglasje k urbanistični arhitektonski zasnovi, ne pa, da na predvidenem območju ni več dopustna gradnja večstanovanjskih objektov, kot to zatrjuje drugostopenjski upravni organ.

Zatrjuje, da je predvidena gradnja v skladu z lokacijskimi pogoji, določenimi v tretjem odstavku 7. člena PUP, kakor tudi z ostalimi materialni določili PUP in da je toženka svojo odločitev oprla na nepravilno razlago določil PUP glede gradbene strukture, morfološkega vzorca in ostalih lokacijskih pogojev iz 7. člena ter ostalih materialnih določb PUP.

Ne strinja se z ugotovitvijo toženke, da predvideni objekti ne ustrezajo kriteriju prosto stoječih objektov, ker so povezani s skupno kletno etažo, saj gradbena struktura kletne etaže ne vpliva na gradbeno strukturo nadzemnega dela, katerega tvorijo štirje prosto stoječi objekti. Meni, da se v obravnavanem primeru okoliškim objektom ni možno prilagoditi, ker je vsak drugačen po zasnovi izrabe funkcionalnega zemljišča, po odmiku od sosednjih objektov, višini, gradbeni črti, naklonu streh, smereh slemen in drugih oblikovnih in funkcionalnih posebnosti. Zato bi morala toženka najprej presoditi, katero od splošnih usmeritev PUP je smiselno uporabiti pri svoji odločitvi.

Meni, da predvideno zazidavo tvorijo štirje prosto stoječi večstanovanjski objekti, ki so po tlorisni velikosti, širini in etažnosti podobni vsem objektom v območju in se zato s predpisanim morfološkim vzorcem skladajo. Navedeno izhaja tudi iz fotografij in aero foto posnetka. Že objekta na parcelah št. 195/3 in 193/1, ki mejita na dve parceli predvidene gradnje, sta večjega tlorisa in enake višine, kot predvideni objekti ter sta večstanovanjska. Iz pregleda obstoječih objektov v obeh morfoloških enotah, ki ga je izdelal B. d.o.o. izhaja, da ima večina v pregledu navedenih objektov večji tloris od predvidenih, cca. polovica objektov iz pregleda je višjih od predvidenih, večina objektov iz pregleda pa je tudi večjega volumna. Navedeno kaže na to, da upravna organa pri odločanju nista upoštevala morfološkega vzorca.

Opozarja še, da je morfološki vzorec urbanistični kriterij, ki na splošno opredeljuje tipologijo gradnje: prosto stoječi objekti, objekti v nizu, vaška jedra, območja večjih objektov kot so stanovanjski bloki ali stolpnice, kompleksi s svojstveno zasnovo. Pri takšni delitvi morfoloških enot ne gre za ozka določila glede dimenzij, temveč za opredelitev tipične urbane slike posameznega območja, kar večinoma zadošča. Če oblikovanje specifičnega prostora to zahteva, potem so za oblikovanje in dimenzionirane objekte v PUP dodani pogoji, kar morfološki vzorec lahko dodatno opredeli. V obravnavanem primeru takšnih usmeritev v PUP ni, saj je obstoječa gradnja tako heterogena, da dodatne oblikovalske usmeritve ne bi prispevale k enotnejšemu oblikovanju območja. Za pogojevanje toženke glede velikosti objektov, višine kapi in slemena ter volumna objektov v PUP ni podlage.

Meni, da je zaključek toženke, da bodo motene sosednje parcele, ker iz svetlobnotehničnega elaborata izhaja zmanjšanje osončenja obstoječih stanovanjskih objektov, brez kakršne koli pravne ali dejanske utemeljitve. Zmanjšanje osončenja samo po sebi še ne pomeni, da je nedopustno, temveč mora biti takšno, da ne zadošča več minimalnim kriterijem, ki jih določajo pravne norme. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, tožniku pa prizna povračilo stroškov sodnega postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da se predmetne parcele po Odloku nahajajo na območjih urejanja ŠS 5/1-1 P. in ŠS 5/1-2 P., in sicer južni del obravnavanega zemljišča v območju urejanja ŠS 5/1-1 v morfološki enoti 2A/3, severni del, ki se nahaja v območju urejanja ŠS 5/1-2 pa v morfološki enoti 2A/1. Sporno pa je, ali je predvidena gradnja skladna s PUP.

Sodišče uvodoma navaja, da stališče toženke, da zaradi domnevne nezakonitosti ureditve, ki investitorju v morfološki enoti 2 nalaga dolžnost, da pred izdelavo lokacijske dokumentacije izdela urbanistično arhitekturno zasnovo, ki jo potrdi pristojni organ občine, tudi izjemoma dopuščena gradnja večstanovanjskih objektov ni več možna, nima opore v določbah PUP. Navedeno izhaja že iz samega besedila drugega odstavka 7. člena PUP, po katerem je v morfološki enoti 2 izjemoma dopustna tudi gradnja večstanovanjskih objektov, če se objekti po velikosti in obliki skladajo s predpisano gradbeno strukturo v morfološki enoti, če se skladajo s prevladujočim morfološkim vzorcem naselja in če je gradbena parcela dovolj velika, da zagotavlja ostale lokacijske pogoje: število parkirnih mest, zelene površine, otroška igrišča, svetlobno-tehnične pogoje in podobno.

Pravilno je torej stališče prvostopenjskega upravnega organa, da je na območju nameravane gradnje, ki je praviloma namenjeno individualni stanovanjski gradnji, izjemoma dovoljena tudi večstanovanjska gradnja, vendar le, če se objekti po velikosti in obliki skladajo s predpisano gradbeno strukturo v morfološki enoti, če se skladajo s prevladujočim morfološkim vzorcem naselja in če je gradbena parcela dovolj velika, da zagotavlja ostale lokacijske pogoje: število parkirnih mest, zelene površine, otroška igrišča, svetlobno-tehnične pogoje in podobno. V 8.a členu PUP je za območje urejanja ŠS5/1-2, morfološko enoto 2A/1 gradnja vrstnih in večstanovanjskih objektov še izrecno dovoljena.

Predpisana gradbena struktura v morfološki enoti so torej individualne prostostoječe enodružinske hiše. Prvega od naštetih pogojev za gradnjo večstanovanjskih objektov je torej treba razumeti tako, da morajo biti ti objekti po velikosti in obliki podobni prostostoječim enodružinskim hišam. Pri tem je treba izhajati iz pogojev, ki jih PUP predpisuje za gradnjo enodružinskih hiš, kar posledično pomeni, da gradnje večstanovanjskih objektov ni mogoče omejevati s pogoji, ki jih PUP ne predpisuje za gradnjo enodružinskih hiš. Namen navedene določbe je namreč v tem, da se doseže skladnost velikosti in oblike stavb, ki naj bi jih predpisoval PUP.

Sporno je, ali je pravilna presoja toženke, da južni del predmetnega stanovanjskega kompleksa, ki naj bi segal v morfološko enoto 2A-3, ne izpolnjuje pogoja o skladnosti s prepisano gradbeno strukturo v morfološki enoti 2A, ker ne gre za prostostoječa objekta, ki bi bila podobna individualnim objektom.

PUP območja urejanja glede vrst posegov v drugem odstavku 4. člena razčlenjuje med območji za individualno stanovanjsko gradnjo, območji za inštitute, šolstvo zdravstvo in otroško varstvo in območji javnih in zelenih površin. Območja urejanja glede njihovega oblikovanja pa po tretjem odstavku 4. člena razčlenjuje med prostostoječo zazidavo, komplekse s svojstveno zazidalno strukturo in vaškimi jedri.

Glede na takšno razčlenitev območij ni mogoče govoriti, da predvidena objekta samo zato, ker sta povezana s skupno kletno etažo z enim uvozom in ker imata samo eno otroško igrišče, in imata vsak po devet stanovanj, po obliki in velikosti ne ustrezata opredelitvi prostostoječe, individualne stanovanjske gradnje in se zato ne skladata s predpisano gradbeno strukturo v morfološki enoti. Nesporno namreč je, da PUP predvideva tudi gradnjo večstanovanjskih objektov, toženka pa ne navede, v katero drugo predvideno območje glede vrste posega in oblikovanja bi morala biti uvrščena sporna gradnja.

Poleg tega dejstvo, da imajo objekti skupno kletno etažo z enim samim uvozom ne pomeni, da ne gre za prostostoječo zazidavo. Kletna povezava stavb, ki je v celoti pod nivojem terena, namreč na opisani namen izdajatelja PUP, ki je kot rečeno v ohranitvi gradbene strukture v območju, prav nič ne vpliva. Toženka pa tudi ne pojasni, kako naj bi na opisan namen vplivalo dejstvo, da naj bi imeli predvideni objekti skupno otroško igrišče. Prav tako zgolj dejstvo, da bo vsak od teh dveh objektov imel devet stanovanj, avtomatično ne izključuje izpolnitve tega pogoja, saj kot rečeno, PUP izjemoma dovoljuje gradnjo večstanovanjskih objektov in teh ne omejuje z maksimalnim številom stanovanj, ki so dopustni v njih. Toženka pa ni navedla razlogov, v čem naj bi bila zaradi tega dejstva podana neskladnost s predpisano gradbeno strukturo v morfološki enoti.

Izhodišče za oceno izpolnjevanja drugega pogoja, to je skladnosti s prevladujočim morfološkim vzorcem naselja, mora po mnenju sodišča temeljiti na opredelitvi področja, ki ga organ šteje za naselje, saj je le na ta način mogoče ugotoviti prevladujoč morfološki vzorec. Toženka je področje lokacijsko sicer opredelila, ni pa se argumentirano opredelila do tega, kakšen je na tem področju prevladujoč morfološki vzorec. Zgolj pavšalne navedbe, da so na tem področju prevladujoče individualne stanovanjske hiše z gospodarskimi poslopji in pomožnimi objekti in da imajo okoliški objekti manjše stavbne mase, drugačne tlorisne oblike, širine in strehe, ne predstavljajo ustrezne obrazložitve tega pogoja.

Morfološke značilnosti naselja so namreč predvsem tiste, ki se nanašajo na naselje kot celoto in pomenijo zgradbo in obliko naselja, torej vrsto elementov, razmestitev in prostorska razmerja med njimi. Razmestitev elementov in prostorska razmerja med njimi pomeni predvsem način zazidanosti (na primer sklenjena zazidava ali nesklenjena zazidava).

Zato toženka zgolj z razlogi, ki se nanašajo na posamezne objekte in ne na naselje kot celoto, pri katerih pa ne ugotavlja, da bi bila njihova gradnja v nasprotju s PUP (na primer da ne bi bila dopustna večstanovanjska stavba, da ne bi bila dopustna kvadratna tlorisna oblika, da ne bi bila dopustna gradnja objekta predvidene širine, da ne bi bila dopustna predvidena oblika strehe) ne more utemeljiti, da je gradnja v nasprotju z morfološkim vzorcem naselja. Kot rečeno, pa PUP ne daje podlage, da bi bili pogoji za gradnjo večstanovanjskih objektov strožji, kot jih določa za gradnjo enostanovanjskih.

Po 25. členu PUP mora biti v območjih brez izrazito gradbene črte pri obstoječih objektih in enotnega zazidalnega sistema odmik novozgrajenega objekta vsaj toliko od objekta na sosednji parceli, kot določa svetlobnotehnična ocena ali študija osvetlitve (druga alineja) in vsaj toliko od parcelne meje, da je možno vzdrževanje objekta in omogočena njegova uporaba. Pri tem objekt ne sme motiti sosednje posesti (3. alineja).

Ker PUP ne določa, da bi bila prepovedana vsaka gradnja, ki bi zmanjšala osončenje objekta na sosednji parceli, ampak da mora biti odmik novogradnje od objekta na sosednji parceli vsaj takšen, kot določa svetlobnotehnična ocena ali študija osvetlitve, toženka pa ne ugotavlja, da je v predmetni zadevi odmik manjši od predpisanega, tudi zavrnitev dovoljenja zaradi zmanjšanja osončenja sosednjega objekta ni v skladu s PUP. Ker druga alineja 25. člena PUP posebej ureja dopustne odmike od objektov na sosednji parceli glede na vplive osvetlitve, se določba tretje alineje 25. člena PUP, ki določa, da objekt ne sme motiti sosednje posesti, ne nanaša na osvetlitev. Ugotovitev toženke, da je zaradi zmanjšanja osončenja moten obstoječ stanovanjski objekt je zato v nasprotju s PUP.

Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala toženka materialno pravo pravilno uporabiti.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 20% DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).