Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V zvezi z dokaznim predlogom zagovornika, da se naj zaslišijo zgoraj navedeni kot priče, pa pritožba spregleda določbo prvega odstavka 18. člena ZKP. Ta določa, da sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. Do take situacije bo prišlo, če je zadeva jasna in je zato nadaljnje izvajanje dokazov odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali ni pomembno za zadevo, in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Obramba na glavni obravnavi 13. 7. 2017 (list. št. 43) sodišču ni predlagala, da zasliši omenjene priče. Na zadnji glavni obravnavi 10. 4. 2017 (list. št. 52 - 55), ko je bila zaslišana priča B.M., ki je tudi obširno odgovarjal na vprašanja obrambe, obramba ni predlagala zaslišanja prič M. in T.G. in ne D.K.. Je pa obramba predočila priči še vsebino uradnega zaznamka o razgovoru z M.G. (list. št. 10), kar pomeni, da sodišče prve stopnje, ko je ocenjevalo izpovedbo priče B.M., ni kršilo niti načela neposrednosti izvajanja dokazov na glavni obravnavi in ne načela kontradiktornosti. Zato pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da sodišču prve stopnje pač ni mogoče očitati, da je izpodbijano sodbo gradilo na uradnih zaznamkih o izjavah prej omenjenih prič.
I. Pritožba zagovornika obdolženega I.P. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Obdolženec je dolžan plačati na 144,00 EUR odmerjeno sodno takso.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega I.P. spoznalo za krivega, ker je storil kaznivo dejanje prikrivanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.
2. Proti taki sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodišču prve stopnje očita, da so razlogi sodbe nejasni, mestoma sami s sabo ali pa izrekom v nasprotju in se zato izpodbijana sodba ne da preizkusiti. V nadaljevanju obrazložitve pritožbe pa uveljavljani pritožbeni razlog obrazlaga z navedbami, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da naj bi obdolženec dne 2. 5. 2016 pridobil dve registrski tablici, last M.D., ki sta bili ukradeni leta 2015, pri čemer naj bi moral ali mogel vedeti, da sta bili tablici ukradeni. Sodišču prve stopnje nadalje obdolženec še očita, da bi naj tablice pridobil na natančno neugotovljen način in ko dokazni postopek ni potrdil, da je obdolženec vozil vozilo Ford, še manj, da je imel kakršnokoli vedenje o tem, da registrske tablice na vozilu niso pripadale temu vozilu in da bi to moral in mogel vedeti. Sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotovilo, kdo je ukradel tablice, kdo jih je namestil na vozilo Ford, kot tudi ne, ali je neznani voznik vedel, da so na Fordu neustrezne tablice. S takimi obširnimi pritožbenimi navedbami pa pritožba ne uveljavlja zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ampak obrazlaga in s tem tudi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga tudi sicer uveljavlja. Uveljavljanje tega pritožbenega razloga v pritožbi je zato brez temelja, kršitev na katere je dolžno paziti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.
5. Ko pritožba uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ne opredeli v katerem vprašanju iz 372. člena ZKP naj bi sodišče prve stopnje kazenski zakon prekršilo. Ko pa v pritožbi navaja, da je napačna uporaba določb KZ-1 posledica napačno oziroma pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja, pa ta pritožbeni razlog torej uveljavlja v posledici zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Taka kršitev pa ni mogoča, ker je kazenski zakon kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.
6. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa še dodaja:
7. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja in je delno navedena že v 4. točki te sodbe. Sodišču prve stopnje pa še očita, da ni navedlo na podlagi katerih dokazov je ugotovilo, da bi se naj obdolženec nahajal na domačem dvorišču in da naj bi se sledilo prav obdolženega in bi se ga nato pridržalo. V škodo obdolžencu je sodišče prve stopnje povzelo še zdravstveno dokumentacijo - izvid z dne 3. 5. 2016 v zvezi z njegovimi izjavami v zvezi s poškodbami, ki so mu jih povzročili "oškodovanci" (bratje G. in K.).
8. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam prič B.M. in M.D.. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Obdolženčev zagovor je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje in ga upravičeno štelo za način njegove obrambe. Z obširnimi in tehtnimi razlogi sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče povsem strinja in se nanje sklicuje in jim v izogib ponavljanju dodaja le še: Neutemeljeno se pritožba sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 440/2006 z dne 5. 4. 2007, saj izpovedba priče B.M. pač ne izhaja iz uradnih zaznamkov o izpovedbah prič, ampak njegovih lastnih zaznavanj. Pritožba spregleda, da je policist Policijske postaje B.M. bil tudi neposredno zaslišan na glavni obravnavi. Zato nista bili kršeni načeli neposrednosti in kontradiktornosti, saj je obdolženčev zagovornik imel možnost njegovo izpovedbo neposredno preizkusiti. Priča B.M. je izpovedal (kar je dokumentirano tudi v uradnih ugotovitvah policije), da je bilo na Policijsko postajo na št. 113 javljeno, da ljudje ob cesti zadržujejo osebo, ki je bila zalotena pri kaznivem dejanju tatvine, zaradi česar sta se s kolegom odpeljala v smeri proti O. in naletela v D.v. na skupino nekaj ljudi, ki je zadrževala neznanca, izven vozišča pa se je nahajalo osebno vozilo Ford Turneo z registrskimi tablicami MB. Ker se je neznanec nekako skrival in zavračal komunikacijo, je policija zoper njega odredila pridržanje na Policijski postaji. Na postaji je potem bilo ugotovljeno, da je neznanec I.P.. Priča B.M. je še nato izpovedal, da mu je T.G. pripovedoval, da je skozi okno videl obdolženca v bližini delavnic in nato obvestil brata M. in še soseda K.. Opisal mu je še kako so obdolžencu, ki je vozil osebni avto Ford, sledili, ga ujeli in do prihoda policistov zadržali. Zato tudi očitki sodišču prve stopnje, da ni zavarovalo bioloških sledi v osebnem avtomobilu Ford Turneo ter da ni moč zaključiti, da je obdolženec vedel oziroma bi moral vedeti, da so oškodovanki M.D. ukradene registrske tablice nameščene prav na osebnem avtomobilu, s katerim se je vozil v kritičnem času obdolženec, neutemeljene, saj drugačnim dokaznim zaključkom, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje, pač ni moč pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč povsem pravilno ugotovilo in zaključilo, da je kritično noč obdolženec upravljal osebni avto znamke Ford Turneo, na katerem so bile nameščene registrske tablice oškodovanke in je zato zagotovo vedel oziroma bi moral vedeti, da se ne nanašajo na osebni avto Ford Turneo, za katerega nenazadnje tudi ni bilo moč ugotoviti lastništva.
9. V zvezi z dokaznim predlogom zagovornika, da se naj zaslišijo zgoraj navedeni kot priče, pa pritožba spregleda določbo prvega odstavka 18. člena ZKP. Ta določa, da sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. Do take situacije bo prišlo, če je zadeva jasna in je zato nadaljnje izvajanje dokazov odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali ni pomembno za zadevo, in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Obramba na glavni obravnavi 13. 7. 2017 (list. št. 43) sodišču ni predlagala, da zasliši omenjene priče. Na zadnji glavni obravnavi 10. 4. 2017 (list. št. 52 - 55), ko je bila zaslišana priča B.M., ki je tudi obširno odgovarjal na vprašanja obrambe, obramba ni predlagala zaslišanja prič M. in T.G. in ne D.K.. Je pa obramba predočila priči še vsebino uradnega zaznamka o razgovoru z M.G. (list. št. 10), kar pomeni, da sodišče prve stopnje, ko je ocenjevalo izpovedbo priče B.M., ni kršilo niti načela neposrednosti izvajanja dokazov na glavni obravnavi in ne načela kontradiktornosti. Zato pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da sodišču prve stopnje pač ni mogoče očitati, da je izpodbijano sodbo gradilo na uradnih zaznamkih o izjavah prej omenjenih prič.
10. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.
11. Zoper odločbo o kazenski sankciji se obdolženčev zagovornik ni pritožil. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožba sicer ne napada. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje mu je namreč izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa mu določilo primerno dolgo kazen zapora in primerno dolgo preizkusno dobo.
12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).
13. Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica pritožbenega neuspeha ter temelji na določbi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa v znesku 144,00 EUR je bila odmerjena v skladu s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) po tar. št. 7111 (znesek takse 120,00 EUR), 71113 (izrek pogojne obsodbe - količnik 0,8) in 7122 (zavrnitev pritožbe - količnik 1,5) ter premoženjskimi razmerami obdolženca.