Jedro

Pravilno tožnik opozarja, da je toženka prišla v zamudo tedaj, ko je z začetkom predmetne pravde (z vložitvijo tožbe) od nje zahteval izpolnitev obveznosti (v točno določenem znesku) in ne šele z vročitvijo tožbe.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od priznanega zneska spremeni tako, da te obresti tečejo od 16. 3. 2011, kar se ustrezno upošteva tudi v delu glede zavrnitve obrestnega zahtevka od priznanih zneskov plač in regresa za posamezno leto (nepriznane so obresti od posameznih zneskov z različnimi zapadlostmi do vključno 15. 3. 2011). V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (zavrnilni del I. točke in II. točka izreka) potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede stroškov postopka (v III. točki izreka) spremeni tako, da se pravdni stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, znižajo na znesek 6.376,43 EUR. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (ugodilni del I. točke izreka, kjer je toženi stranki naloženo plačilo 31.624,81 EUR, ter preostali del odločitve o stroških postopka v III. točki izreka) potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - v I. točki izreka: toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati neto zneske dolgovanih plač in regresa v višini 48.823,23 EUR, od tega zneska pa obračunati in plačati 25 % akontacijo dohodnine FURS-u ter zakonske zamudne obresti od priznanega zneska od 15. 4. 2011 dalje do plačila, pri tem pa zavrnilo obrestni zahtevek od seštevka neto zneskov plač in regresa za posamezna leta od njihove zapadlosti 15. 1. po poteku vsakega leta do 14. 4. 2011, - v II. točki izreka: zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka v roku 15 dni tožeči stranki plačati neto zneske dolgovanih plač in regresa v višini 83.892,22 EUR, od tega zneska pa obračunati in plačati 25 % akontacijo dohodnine FURS-u ter zakonske zamudne obresti od seštevka neto zneskov plač in regresa za posamezna leta od njihove zapadlosti 15. 1. po poteku vsakega leta dalje, - v III. točki izreka: toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 6.762,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (to je zoper drugi del I. točke izreka (glede delne zavrnitve zahtevka v obrestnem delu) in zoper II. točko izreka), tožena stranka pa se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, in sicer za znesek 31.624,81 EUR (I. točka izreka), ter zoper odločitev o stroških (III. točka izreka). Obe stranki se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1. 3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) v pritožbi v zvezi z zaključki sodišča glede zavarovalnega kritja tožene stranke (v nadaljevanju: toženke) zlasti opozarja, da je bil odškodninski zahtevek vložen v letu 2010 in da je treba upoštevati tedaj veljavno zavarovalno polico, pogoje in zavarovalno vsoto. Kot čas nastanka zavarovalnega primera se upošteva čas vložitve odškodninskega zahtevka in ne čas nastanka škodnega dogodka (2000). Obnovitev zavarovanja ne pomeni sklenitve drugega zavarovanja, ne glede na to, ali se kasneje spremenijo splošni pogoji oziroma poveča zavarovalna vsota. Tudi sicer škoda po polici iz leta 2000 ni krita v celoti, zato bi bilo novo polico (iz 2010) z novo zavarovalno vsoto in nove pogoje treba upoštevati najmanj v navedenem delu. Ker bi bilo to nesmiselno, je za celotno škodo treba uporabiti novo polico, po kateri je zavarovalno kritje podano za celoten vtoževani znesek, saj je bila z ZOdv-C (pravilno: ZOdv-B) najnižja zavarovalna vsota določena na znesek 250.000 EUR. Takšno stališče je bilo izrecno zagovarjano tudi v zadevi VSC Cp 559/2011. Glede plačila zakonskih zamudnih obresti od priznanih zneskov meni, da bi bil do njih upravičen najmanj od poteka 14 dni od posredovanja odškodninskega zahtevka na zavarovalnico (14. 11. 2010), torej od 28. 11. 2010. Tudi če bi bil tek obresti vezan na tožbo, zamuda ne nastane z vročitvijo tožbe, temveč z njeno vložitvijo. Ne glede na navedeno ocenjuje, da je upravičen do zakonskih zamudnih obresti od zahtevanih datumov, saj je toženka zahtevku v tem delu ugovarjala zgolj pavšalno. Poleg tega se v obravnavanem primeru zahteva plačilo izgube zaslužka za nazaj. Gre za čisto denarno terjatev, od takšne pa tožniku pripadajo obresti od zapadlosti terjatve dalje in opomin za zamudo ni potreben. Glede akontacije dohodnine opozarja, da je zahtevek postavil v neto znesku in obračun akontacije dohodnine zahteval na ta znesek, torej poleg tega zneska in ne od neto zneskov. Zahtevek je bil na ta način postavljen le zaradi lažjega obračuna zamudnih obresti in dejstva, da se iz naslova odškodnine ne plačajo prispevki za socialno varnost. Nasprotuje zaključku sodišča, da obstaja le majhna verjetnost, da bi sam ostal na delu v R. (v nadaljevanju: R.) tudi po letu 2005. Meni, da ga je treba primerjati z delavcema D. D. in P. P., ki sta v R. ostala zaposlena vse do upokojitve (še posebej z D. D.). Ponovno pojasnjuje, da je R. predložene podatke in kriterije sproti prilagajal potrebam postopka, tako da bi sodišče dobilo vtis, da v nobenem primeru ne bi ostal zaposlen tam. Pavšalna, nezatrjevana in nedokazana je trditev, da naj bi se zahtevnost del za delovno mesto vzdrževalca po letu 2005 kakorkoli spremenila. Sodišče tega brez trditvene podlage toženke ne bi smelo ugotavljati. Tudi sicer je takšno zatrjevanje v nasprotju z ugotovitvijo dokaznega postopka, da za delo v jalovišču (odlagališču) ni bila potrebna posebna usposobljenost, temveč so bile zahteve po izobrazbi in usposobljenosti za to delo celo bistveno nižje kot na delovnem mestu rudar. Zgolj spremenjena sistematizacija v letu 2006 ne pomeni, da so se pogoji za opravljanje dela na delovnem mestu vzdrževalca spremenili. Opozarja na neutemeljenost in nerazumljivost zaključka, da sam ni opravljal del vzdrževalca odlagališča. Brez dvoma je ta dela opravljal v letih 1991 do 1994 in je bil torej očitno dovolj usposobljen zanje. Vsako delo na odlagališču (tudi izvajanje enostavnih del) pomeni določene izkušnje, D. D. pa za to delo v nasprotju z njim ni imel nobenih izkušenj. Zato bi sodišče moralo opraviti primerjavo med njim in D. D. Med vsemi tremi delavci je imel delovne izkušnje v odlagališču edino tožnik, kar je mogoče upoštevati le kot prednost. Poudarja, da je bilo bistvo programa prestrukturiranja in reševanja presežnih delavcev v zagotavljanju socialne varnosti delavcev. Pri ohranitvi zaposlitve sta bila bistvena kriterija: 1) socialne razmere in 2) starost delavcev. Prerazporeditev predstavlja obliko ohranitve zaposlitve, zato bi bilo treba upoštevati navedena kriterija. Šele na podlagi ocene vseh kriterijev in primerjave med tremi preostalimi delavci je mogoče odločiti, ali bi sam ohranil zaposlitev. Dodaja še, da so bile njegove socialne razmere v spornem obdobju bistveno slabše kot socialne razmere P. P. in D. D. Upoštevajoč njegov takratni socialni status in že pridobljene izkušnje za delo v jalovišču je torej z veliko verjetnostjo mogoče zaključiti, da bi bil prav on tisti, ki bi ohranil zaposlitev v R. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v pritožbi graja oceno sodišča, da bi tožnik pri R. ostal zaposlen do konca leta 2005. Sama ocenjuje, da bi tožniku delovno razmerje prenehalo bistveno prej. V danih okoliščinah bi tožnik postal tehnološki višek že v letu 2001, najkasneje pa konec leta 2003. Sodišče je nepravilno in nekritično presojalo kriterije, ki jih je R. upošteval pri odpuščanju delavcev. V Programu prestrukturiranja in reševanja presežnih delavcev iz leta 2001 ni bilo jasno določenih in ovrednotenih kriterijev, tega tudi ne izkazuje noben dopis R. Kriteriji za določanje presežnih delavcev niso bili absolutni, zaradi česar jih je treba upoštevati povezano, kot celoto. Glede na dopise R. in tudi druge izvedene dokaze je bil eden izmed odločilnih kriterijev višja predhodna izobrazba. V zvezi s tem kriterijem ni bilo upoštevano, da je bila potreba po delu delavca z osnovnošolsko izobrazbo (kakršen je bil tožnik) na delovnem mestu rudar II izjemno majhna. Predhodna izobrazba je bila bistvenega pomena, saj so delo na navedenem delovnem mestu obdržali tisti delavci, ki so imeli poleg kvalifikacije za rudarja tudi določeno poklicno izobrazbo. Vsi rudarji, ki so bili odpuščeni v obdobju od leta 2000 do 2006, so imeli višjo predhodno izobrazbo kot tožnik. Zmotno je sodišče kot nebistven presodilo tudi kriterij starosti. Iz več dokazov izhaja, da so se na seznamu presežnih delavcev najprej (pričakovano) znašli mlajši delavci. Tožnik je bil leta 2000 star 37 let in še ni mogel računati na upokojitev. Da je bil kriterij starosti pomemben, kaže število upokojenih med vsemi tistimi, ki so izgubili zaposlitev od začetka leta 2000 do konca 2005 (20 od 57). Sodišče je tudi nekritično in nepravilno ugotovilo, da bi tožnik imel v relevantnem obdobju z veliko verjetnostjo prednost pri ohranitvi zaposlitve zaradi družinskega socialnega položaja. V zvezi z zatrjevanimi socialnimi okoliščinami je zmotno ugotovilo dejansko stanje in storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz fotokopije predloženega zdravstvenega kartona ni razvidno, da je osebni zdravnik tožnikovi ženi pogosto odrejal daljše bolniške zaradi okrevanja po operacijah. Razvidno ni niti kdaj niti koliko operacij je imela tožnikova žena v relevantnem obdobju niti koliko časa naj bi bila zaradi tega v bolniškem staležu. Ocena sodišča, da je tožnik zaradi ženine bolniške odsotnosti dokazal poseben socialni status, je v nasprotju z listino, ki naj bi utemeljevala ta status, in nasploh nepravilna. Poleg tega je mimo trditvene podlage zaključek, da je bilo na tožniku tudi breme oskrbe in nege zakonca. Tožnik ni dokazal niti tega, da je imel dva mladoletna otroka, niti ženine bolniške odsotnosti. Samo dejstvo, da je oseba na bolniškem staležu, ne pomeni, da ne prispeva k preživljanju družine; da njegova žena v relevantnem obdobju ni imela dohodka, pa tožnik niti ni zatrjeval. Nepravilna je tudi odločitev sodišča, da kriterija složnosti in zanesljivosti ne bo presojalo in upoštevalo. Povzeti dokazi kažejo, da je navedeni kriterij obstajal. Ta kriterij ne more biti drugačen kot subjektiven, kar pa ne pomeni, da ni upošteven. Pri oblikovanju delovne ekipe (še posebej manjše) je ta kriterij zelo pomemben. Logično je, da bo delodajalec izbral tiste delavce, na katere se lahko zanese glede pripravljenosti za delo in nekonfliktnosti. Ravno zato, ker gre za subjektiven kriterij, ni pomembno, da domnevne kršitve delovnih obveznosti tožnika niso meritorno dokazane. Iz več dopisov izhaja, da je R. tožnika očitno štel za delovno in disciplinsko problematičnega in nezanesljivega, seznanjen je bil z njegovimi kršitvami. Toženka oporeka tudi teku prisojenih zamudnih obresti. Opozarja, da je tožnik razširjeni tožbeni zahtevek postavil šele v pripravljalni vlogi z dne 26. 9. 2018, zato sama ne more biti v zamudi glede tega zahtevka. Zamudne obresti od zvišanega dela zahtevka tečejo šele od postavitve tega zahtevka. Nasprotuje tudi odločitvi glede pravdnih stroškov. Sodišče ji ni priznalo stroškov sodne takse za pritožbo, čeprav bi ji te stroške moralo priznati sorazmerno, glede na uspeh v pravdi. Stroškovna odločitev pa je nepravilna tudi glede na ostale pritožbene navedbe, zato pritožbenemu sodišču predlaga ustrezno spremembo izreka o stroških. Prigaša stroške sodne takse za pritožbo.

5. Tožnik v pravočasnem odgovoru na pritožbo argumentirano nasprotuje pritožbi toženke. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne, toženki pa naloži v plačilo tudi njegove stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Pritožbi obeh strank sta delno utemeljeni.

7. Tožnik v predmetni pravdi od toženke (zavarovalnice) zahteva plačilo odškodnine iz naslova zavarovanja odgovornosti odvetnice M. M., to je zavarovanke toženke. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo že drugič odločilo o tožbenem zahtevku na plačilo dolgovanih neto plač in regresa (z zakonskimi zamudnimi obrestmi) ter na obračun in plačilo akontacije dohodnine. V prvem sojenju je bilo pravnomočno odločeno le glede temelja tega tožbenega zahtevka,2 z izpodbijano sodbo pa še po višini. Zahtevku je bilo deloma ugodeno (glede neto zneskov dolgovanih plač in regresa v skupni višini 48.823,23 EUR ter akontacije dohodnine in zakonskih zamudnih obresti od priznanega zneska od 15. 4. 2011 dalje - ugodilni del I. točke izreka), delno pa je bil zahtevek zavrnjen (glede neto zneskov dolgovanih plač in regresa v skupni višini 83.892,22 EUR in akontacije dohodnine, glede zakonskih zamudnih obresti od seštevka nepriznanih neto zneskov plač in regresa (II. točka izreka) ter glede zakonskih zamudnih obresti od seštevka sicer priznanih neto zneskov plač in regresa v delu, v katerem bi zahtevane obresti tekle do 14. 4. 2011 (zavrnilni del I. točke izreka)).

8. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v konkretnem primeru, upoštevaje prehodno določbo 1060. člena OZ3, treba uporabiti določila ZOR4. Zavarovanje odgovornosti odvetnice, na podlagi katerega tožnik terja odškodnino od toženke v predmetni pravdi, je bilo namreč sklenjeno v času veljavnosti ZOR (glej zavarovalno polico za odvetniško odgovornost št. ...). Tudi škodni dogodek (nedopustno ravnanje odvetnice - opustitev vložitve pravočasnega predloga za izvršbo za vrnitev tožnika nazaj na delo k R.), zaradi katerega tožnik terja odškodnino iz naslova zavarovanja odgovornosti, je nastal že v letu 2000. To pomeni, da je sporno obligacijskopravno razmerje nastalo v obdobju veljavnosti ZOR, v tem primeru pa ni mogoče uporabiti določb OZ.5 Glede delne neutemeljenosti obeh pritožb (glede upoštevanih kriterijev za odpuščanje presežnih delavcev oziroma za njihovo prerazporeditev na drugo delovno mesto)

9. Obe stranki v pritožbenem postopku nasprotujeta ugotovitvam sodišča prve stopnje glede upoštevanih kriterijev za odpuščanje presežnih delavcev pri tožnikovem nekdanjem delodajalcu R. in posledično oceni verjetnosti, do kdaj bi tožnik tam ohranil zaposlitev, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, zaradi katerega ni bil sprejet nazaj na delo. Tožnik poudarja, da so se kot bistveni kriteriji pri ohranitvi zaposlitve v R. upoštevale socialne razmere, starost in izkušnje delavcev v jalovišču oziroma odlagališču (kamor so bili delavci lahko premeščeni na drugo delovno mesto po zaključenih zapiralnih delih v rudniku konec leta 2005). Meni, da bi sam glede na navedene kriterije v R. ostal zaposlen tudi po letu 2005. Toženka kot ključne kriterije za odpuščanje presežnih delavcev pri R. izpostavlja višino predhodne izobrazbe, starost ter složnost in zanesljivost delavcev. Trdi, da bi tožnik v danih okoliščinah postal tehnološki višek že leta 2001 (ko je bil sprejet Program prestrukturiranja in reševanja presežnih delavcev), najkasneje pa konec leta 2003 (pri čemer se sklicuje na dopis RŽV z dne 4. 11. 2016).

10. Presoja, do kdaj točno bi tožnik (pod predpostavko, da bi bil v letu 2000 sprejet nazaj na delo) ohranil zaposlitev pri R., je (bila) zelo težavna in posledično mogoča le na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ne glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju pravilno presodilo tako kriterije za odpuščanje presežnih delavcev v R. kot tudi kriterije za prerazporeditev delavcev po koncu leta 2005. Zavzelo je preverljiva in jasna stališča do vseh ključnih navedb in izvedenih dokazov obeh strank, ta stališča pa je obrazložilo logično in življenjsko prepričljivo (glej 16. do vključno 27. točko obrazložitve sodbe).

11. Ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku toženke, da je sodišče prve stopnje uporabljene kriterije R. za odpuščanje presežnih delavcev presojalo nekritično in pristransko ter zanemarilo širšo sliko situacije, v kateri je treba ugotovljene okoliščine presojati v medsebojni povezavi. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Tudi po oceni pritožbenega sodišča sta pravilna končna zaključka sodišča prve stopnje, da obstaja večja stopnja verjetnosti, da bi bil tožnik v R. zaposlen do konca leta 2005 (ko so se končala zapiralna dela v rudniku), ter zgolj manjša stopnja verjetnosti, da bi ostal v R. zaposlen tudi kasneje (ker je zanj obstajala le majhna stopnja verjetnosti prerazporeditve). Teh dveh zaključkov sodišče prve stopnje ni napravilo zgolj na podlagi ugotovitve, da je po podatkih R. delovno mesto rudar obstajalo le do konca leta 2005 (kot se mu je očitalo, da je prehitro zaključilo ob prvem sojenju6), temveč tudi na podlagi ugotovljenih kriterijev odpuščanja, ki jih je apliciralo na tožnikove osebne okoliščine, ter na podlagi primerjave tožnikovega položaja z razpoložljivimi podatki o položaju drugih primerljivih delavcev na enakem delovnem mestu (17. točka obrazložitve sodbe). Na podlagi navedenega kot tudi na splošno je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke pritožbenega sodišča ob predhodni razveljavitvi odločitve (glej sodbo in sklep VSL II Cp 352/2016 z dne 18. 5. 2016), saj je opravilo celovito in obenem dovolj podrobno presojo pravno relevantnih okoliščin.

12. Da bi bil R. predložene podatke in kriterije glede določanja presežnih delavcev sproti prilagajal potrebam postopka, tožnik ni uspel dokazati. Gre zgolj za tožnikovo ugibanje o vzrokih za razlike v vsebini posameznih od več prejetih dopisov R., kar pa ni pravno upoštevno. Tudi sicer sodišče prve stopnje razlik v posameznih dopisih R. ni ignoriralo. Celo pritrdilo je tožnikovi graji, da so dopisi do neke mere nasprotujoči si oziroma nejasni in pomanjkljivi. Ne glede na navedeno pa je ocenilo, da vsebina teh dopisov daje celostno sliko glede kriterijev pri določanju presežnih delavcev ter da gre tudi nasploh za prepričljive in življenjsko sprejemljive kriterije, ki jih delodajalci uporabljajo pri izboru presežnih delavcev (16. točka obrazložitve sodbe). Poleg tega gre dodati, da so dopisi R. nanašali na različna vprašanja sodišča, kar pojasnjuje obstoj določenih razlik (poudarkov) v njihovi vsebini.

13. Prav tako ni pravno upoštevno pritožbeno opozarjanje toženke, da v Programu prestrukturiranja in reševanja presežnih delavcev iz leta 2001 ni bilo jasno določenih in ovrednotenih kriterijev. V izpodbijani sodbi ni nikjer zavzetega stališča, da so bili kriteriji za odpuščanje presežnih delavcev absolutni in da jih ni treba upoštevati skupaj kot celoto, kot v pritožbi zmotno navaja toženka. Prav nasprotno, sodišče prve stopnje se je opredelilo do pomena več kriterijev R. za odpuščanje presežnih delavcev (predhodna izobrazba, starost, socialne razmere, zanesljivost in složnost delavcev, skupna delovna doba - glej 13. do vključno 22. točko obrazložitve sodbe) pa tudi do kriterijev za možno prerazporeditev delavcev po koncu leta 2005 - v jalovišče, to je odlagališče uranove rude (izkušenost, zanesljivost ter usposobljenost delavcev za izvajanje del - glej 23. do vključno 27. točko obrazložitve sodbe).

14. Upoštevaje dejstvo, da se za tožnikovo delovno mesto rudar ni zahtevala neka posebna predhodna izobrazba (zadoščalo je interno izobraževanje za rudarja v R.), je logičen zaključek sodišča prve stopnje, da kriterij predhodne izobrazbe ni bil odločilen kriterij pri določanju presežnih delavcev (18. točka obrazložitve). Pomembnejša kot predhodna izobrazba je bila potreba po delovni sili z določeno stopnjo izobrazbe (glej pričanje P. D.), po koncu leta 2005 pa zaradi zaključka zapiralnih del v rudniku ni več moglo biti potreb po rudarjih. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka tako tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da bi bil kriterij predhodne izobrazbe eden izmed odločilnih kriterijev za odpuščanje presežnih delavcev – vsaj do končanja zapiralnih del v rudniku konec leta 2005. Usposobljenost za izvajanje del je bila pomembna šele pri izboru delavcev, ki jih je R. po koncu leta 2005 prerazporedil na drugo delovno mesto (glej 24. do 27. točko obrazložitve sodbe).

15. Tudi glede kriterija starosti je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni bil odločilen (bolje: izključno pomemben). Ne glede na ugotovljeno splošno pravilo, po katerem je R. odpuščal mlajše delavce, za katere je bilo jasno, da v podjetju ne morejo dočakati upokojitve (kar izhaja iz dopisov R. in pričanj - zlasti priče A. A.), je namreč ugotovilo, da so obstajale izjeme. Delavec D. D., rojen istega leta kot tožnik (enako pa velja tudi za P. P., kot tožnik pravilno opozarja v odgovoru na pritožbo), ni bil določen kot presežek pred sicer starejšima delavcema S. S. in K. K. Zato je sodišče prve stopnje glede na omenjeni primer D. D. zaključilo, da ne more z zadostno stopnjo verjetnosti ugotoviti, da bi bil tudi tožnik ob upoštevanju kriterija starosti določen kot presežek pred navedenima starejšima delavcema. Takšno sklepanje je logično. Splošno pravilo je poznalo tudi izjeme, ki so ga potrjevale. Nikakor pa povzetega razlogovanja ni mogoče interpretirati na način, da je sodišče kriterij starosti presodilo kot nebistveno okoliščino (kar mu v pritožbi očita toženka). To iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno.

16. Tudi po oceni pritožbenega sodišča kriterij socialnih razmer govori v prid tožniku. Na podlagi tožnikovih trditev in predloženih fotokopij zdravstvenega kartona njegove žene je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi tožnik v obdobju med leti 2000 in 2005 z veliko verjetnostjo imel prednost pri ohranitvi zaposlitve v R. zaradi družinskega socialnega položaja7 (20. točka obrazložitve sodbe). Toženka sodišču prve stopnje v zvezi z ugotovitvami o navedenem kriteriju očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno ugotovitev dejanskega stanja.8 Ob tem gre poudariti, da samemu obstoju in pomembnosti tega kriterija v pritožbi ne nasprotuje, temveč oporeka le njegovi dokazanosti za konkretni primer. Ta pritožbena kritika glede na toženkino dosedanje procesno postopanje ni utemeljena.

17. V postopku pred sodiščem prve stopnje je namreč toženka tožnikovim trditvam glede njegove družinske situacije v spornem obdobju nasprotovala pretežno le s sklicevanjem na neupoštevnost teh trditev kot prepoznih (pri čemer v pritožbi ne vztraja več) in s sklicevanjem na nečitljivost predloženega zdravstvenega kartona tožnikove žene. Obenem toženka resničnosti navedenih trditev sploh ni oporekala (glej njeni vlogi z dne 16. 9. 2016 (na red. št. 102) in z dne 22. 9. 2016 (na red. št. 104)) niti ni za svoje navedbe o nečitljivosti zdravstvenega kartona predlagala postavitve izvedenca medicinske stroke, ki bi edini mogel verodostojno raztolmačiti vsebino omenjenega dokumenta oziroma podati mnenje o dejanskem zdravstvenem stanju tožnikove žene v relevantnem obdobju. Toženka torej tožnikovih trditev o njegovih socialnih okoliščinah v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni ustrezno vsebinsko prerekala, v takem primeru pa se zatrjevana dejstva štejejo za priznana in jih ni treba dokazovati (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Nekoliko bolj argumentirano toženka tožnikovim trditvam o njegovih socialnih okoliščinah nasprotuje šele v pritožbi, ne da bi pojasnila, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla storiti prej. Zato teh njenih pritožbenih trditev ni mogoče upoštevati kot dopustnih (prvi odstavek 337. člena ZPP).

18. Neutemeljena je tudi toženkina pritožbena kritika glede ovrednotenja posameznih ugotovitev v zvezi s tožnikovimi družinskimi razmerami. Sklepanje sodišča, da je bilo na tožniku tudi breme oskrbe in nege zakonca, ni izpeljano brez vsakršne podlage. Logično izhaja iz ugotovitev o zdravstvenih težavah njegove žene, oporo pa ima tudi v zakonski določbi o medsebojni pomoči zakoncev (glej 13. člen v spornem obdobju veljavnega ZZZDR - opomba). Tudi zaključek sodišča, da je bilo breme preživljanja družine predvsem na tožniku, ni neosnovan, kajti splošno znano je, da osebe na (daljšem) bolniškem staležu prejemajo nižje dohodke kot običajno. Ob tem gre poudariti, da sodišče prve stopnje ni ocenilo, da tožnikova žena v času bolniške odsotnosti (sploh) ni prispevala k preživljanju družine (kot nakazuje pritožba), temveč le, da je prispevala manj kot tožnik. Tudi sicer navedena ocena ni bistvenega pomena za samo odločitev.

19. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo navedbe toženke, da je bil kriterij splošne zanesljivosti in složnosti delavca (kot nenapisan kriterij) pri pripravi seznamov presežnih delavcev upoštevan (da je ta kriterij torej obstajal), vendar pa ga zaradi njegove subjektivnosti pri sprejemu izpodbijane odločitve ni upoštevalo. Takšno stališče je zavzelo zato, ker ni upoštevalo niti s strani toženke zatrjevanih tožnikovih kršitev delovnih obveznosti (ker jih ni štelo za dokazane) niti s strani tožnika zatrjevanega mobinga R. nad njim (ker ga posledično ni štelo za relevantnega za ta postopek), oboje pa je vsebinsko povezano drugo z drugim. Na tak način je sodišče prve stopnje za konkretni primer zrelativiziralo (nevtraliziralo) pomen kriterija zanesljivosti in složnosti delavca, ne da bi ta kriterij na splošno označilo kot nepomemben ali neprimeren. To je po oceni pritožbenega sodišča pravilno, saj glede na ugotovljene okoliščine primera ni šlo za objektivno preverljiv kriterij (interpretacija in uporaba tega kriterija bi bila povsem podvržena presoji R., zaradi česar bi za tožnika utegnila biti krivična). Drugače bi bilo v primeru, če bi bile tožniku kršitve delovnih obveznosti pri R. dejansko dokazane pred sodiščem ali med strankama nesporne. Zgolj obstoj nedokončanega postopka za ugotavljanje disciplinske odgovornosti pri R. in vsebina posredovanih dopisov drugih delodajalcev, pri katerih je tožnik delal kot začasno razporejeni ali posojeni delavec, pa še ne dokazujejo navedb toženke, da je bil tožnik delovno in disciplinsko problematičen in nezanesljiv delavec.

20. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožnikovi argumentaciji v odgovoru na pritožbo, da ne bi bilo razumno pričakovati, da bi se delavca, ki je bil po sodni odločbi pravkar vrnjen nazaj na delo oziroma na ustrezno delovno mesto (kar bi tožnik moral biti, pa ni bil), kot prvega zopet odpustilo iz R. Če bi R. zaradi pravočasno vložene izvršbe ustrezno spoštoval pravnomočno sodno odločbo o vrnitvi tožnika na delo, bi bilo to zelo malo verjetno. Že zato ni mogoče kot pravilnemu slediti stališču toženke, da bi tožnik v danih okoliščinah postal tehnološki višek takoj naslednje leto po vrnitvi na delo (2001), to je še isto leto, kot je bil sprejet Program prestrukturiranja in reševanja presežnih delavcev. Da bi tožnik z veliko verjetnostjo postal tehnološki višek najkasneje konec leta 2003, pa glede na že pojasnjeno ni mogoče zaključiti, pri čemer gre zlasti izpostaviti: 1. v praksi ne povsem dosledno upoštevan kriterij starosti, 2. dokazano težje socialne razmere tožnika oziroma njegove družine ter 3. neupoštevanje kriterija složnosti in zanesljivosti za konkretni primer.

21. Pri oceni verjetnosti, da bi tožnik obdržal zaposlitev v R. tudi po koncu leta 2005, je sodišče prve stopnje presojalo, ali bi bil tožnik lahko zaposlen na kakšnem drugem delovnem mestu, saj je bilo njegovo delovno mesto rudarja z Aktom o organiziranosti R. iz leta 2006 ukinjeno. Verjetnost prerazporeditve tožnika na drugo delovno mesto (na odlagališče, to je t. i. jalovišče) je ugotavljalo prav na podlagi primerjave tožnika z delavcema D. D. in P. P., ki sta v R. ostala zaposlena vse do njune upokojitve. Tožnikov pritožbeni očitek o nasprotnem zato nima osnove.

22. Prepričljiva je obrazložitev sodišča, zakaj šteje, da tožnik v obdobju od leta 1991 do 1994 ni opravljal del vzdrževalca odlagališča, temveč je bil zadolžen le za tamkajšnja enostavna dela (vzdrževanje kanalov in čiščenje kanalet). Zagotovo vsako delo na odlagališču (tudi izvajanje enostavnih del) pomeni določene delovne izkušnje, vendar pa enostavnih del na odlagališču v 90-letih že po sami naravi stvari ni mogoče enačiti s kasnejšimi vzdrževalnimi deli na isti lokaciji po zaprtju rudnika konec leta 2005. Obrazložitev sodbe je tudi v tem pogledu logična. Pri presoji kriterija izkušenosti delavcev bi konec leta 2005 nad merilom opravljanja kakršnihkoli del na odlagališču tudi po oceni pritožbenega sodišča prevladalo merilo večje usposobljenosti za konkretne (tedaj aktualne) delovne zadolžitve (torej narava dela nad lokacijo dela). Posledično pa je tudi pravilen zaključek, da izvedeni dokazni postopek ni v ničemer potrdil, da bi tožnik imel za delo na delovnem mestu vzdrževalca na odlagališču po koncu leta 2005 več izkušenj kot P. P. in D. D., s katerima se je primerjal. Preteklih delovnih izkušenj na odlagališču, na katere se je skliceval, ne gre vrednotiti kot odločilno prednost pred drugimi kandidati za ohranitev zaposlitve. Sta pa pri presoji kriterijev izkušenosti in usposobljenosti za izvajanje del na odlagališču bistvenega pomena ugotovitvi sodišča, da je P. P. leta 2003 postal rudarski nadzornik (kar pomeni, da je že imel določene izkušnje z delom nadzornika) in da je D. D. imel višjo predhodno izobrazbo kot tožnik (izobrazba gotovo ni zanemarljiv faktor pri oceni usposobljenosti delavca za izvajanje določenih del).

23. Zmotno je tudi tožnikovo opozarjanje na nepravilnost ugotovitve sodišča, da se je zahtevnost del za delovno mesto vzdrževalca na odlagališču po letu 2005 spremenila. Glede na tožnikovo zatrjevanje, da bi ohranil zaposlitev v R. tudi po koncu leta 2005, je sodišče prve stopnje moralo opraviti celovito presojo predlaganih dokazov in se med drugim opredeliti tudi do tožnikove navedbe o njegovi usposobljenosti za izvajanje del na odlagališču (glede na njegovo zatrjevanje preteklih izkušenj z delom tam), to pa seveda vključuje tudi primerjavo vzdrževalnih del na odlagališču prej in kasneje. Da se delo, ki ga je v preteklosti na odlagališču opravljal tožnik (vzdrževanje kanalov in čiščenje kanalet), razlikuje od dela, ki ga je kasneje opravljal vzdrževalec, sodišče prve stopnje ni ugotovilo zgolj na podlagi spremenjene sistematizacije oziroma (bolj sofisticiranega) naziva novih delovnih mest na jalovišču (monitoring ter izvajanje potrebnih nadzemnih in podzemnih del), kot skuša v pritožbi zmotno prikazati tožnik. Navedena ugotovitev je bolj posledica že omenjenega logičnega sklepanja, da opravljanja enostavnih del več kot 10 let pred letom 2005 (ko so bila končana zapiralna dela v rudniku) ne gre vzporejati z vzdrževalnimi deli, ki jih je bilo treba opravljati kasneje, ko sta za dela na odlagališču očitno zadoščala dva redno zaposlena. Tudi pritožbeno sodišče zato nima pomislekov o tem, da se je zahtevnost del za delovno mesto vzdrževalca po letu 2005 spremenila.

24. Da bi bile pri ohranitvi zaposlitve po koncu leta 2005 odločilen kriterij tudi socialne razmere delavcev, izvedeni dokazni postopek ne potrjuje. Na podlagi podatkov R. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bili za prerazporeditev delavca na drugo delovno mesto tedaj ključni kriteriji: izkušenost, zanesljivost ter usposobljenost za izvajanje del. Tožnikovo pritožbeno sklicevanje na kriterij socialnih razmer zato pri presoji, ali bi tožnik ohranil zaposlitev po koncu leta 2005, ni pomembno.

25. Glede na vse navedeno in upoštevaje zadostno primerjavo tožnika z drugimi delavci se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je za ohranitev zaposlitve tožnika po koncu leta 2005 oziroma za njegovo prerazporeditev na odlagališče obstajala le majhna stopnja verjetnosti.

Posebej glede pritožbe tožnika (glede omejenega zavarovalnega kritja, glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov in glede akontacije dohodnine)

26. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek nad zneskom 48.823,23 EUR z obrazložitvijo, da je v obravnavanem primeru podano zavarovalno kritje po zavarovalni polici iz leta 2000 v višini 54.248,04 EUR (gre za evrsko protivrednost zneska 13.000.000 SIT), od te dogovorjene zavarovalne vsote pa je skladno s Splošnimi pogoji za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnikov OA... (B2) treba odšteti udeležbo zavarovanke toženke (t. i. odbitna franšiza), ki znaša 10 % od priznane odškodnine. Sprejeto odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da je zavarovalni primer nastal ob nastanku škodnega dogodka, to je v letu 2000. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje navedeni ugotovitvi in posledičnemu zaključku sodišča, katero zavarovalno vsoto je treba uporabiti. Kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, se je sodišče prve stopnje pri sprejemu izpodbijane odločitve pravilno oprlo na določila Pogodbe o zavarovanju poklicne odgovornosti odvetnikov, sklenjene med Odvetniško zbornico Slovenije in toženko po zavarovalni polici št. .... iz leta 2000 (B1), za katero so veljali Splošni pogoji za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnikov ... (B2). V skladu z omenjenimi splošnimi pogoji je jamstvo toženke (zavarovalnice) omejeno do višine zavarovalne vsote.

27. Napačno je stališče tožnika, da je za celotno škodo, za povrnitev katere je bilo sklenjeno zavarovanje poklicne odgovornosti, treba uporabiti zavarovalno polico, (splošne) zavarovalne pogoje in zavarovalno vsoto, ki so veljali v času vložitve odškodninskega zahtevka v letu 2010 (to je polico iz leta 2009 in splošne pogoje PG- ...).9 Dejstvo, naj bi bil odškodninski zahtevek na toženko naslovljen v letu 2010, za čas nastanka zavarovalnega primera v obravnavanem primeru ni pravno pomembno. Zavarovalni primer ni nastal z dnem vložitve odškodninskega zahtevka, temveč v letu 2000, ko je prišlo do škodnega dogodka - to je do nedopustnega ravnanja odvetnice (njene strokovne napake10), zaradi katere je tožniku nastala škoda (za takšen primer je bilo sklenjeno zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnice).11 Zato je sodišče prve stopnje pri sprejemu izpodbijane odločitve pravilno upoštevalo zavarovalno polico, (splošne) zavarovalne pogoje in zavarovalno vsoto, ki so bili veljavni v času nastanka zavarovalnega primera v letu 2000. 28. Da bi toženka s takšnimi ali podobnimi argumenti glede nastanka zavarovalnega primera in veljavnosti zavarovalne police uspela v zadevi VSC sodba Cp 559/2011 z dne 26. 1. 2012 (ti argumenti so v konkretnem primeru v korist tožniku), iz citirane odločbe ni razvidno. Poleg tega je opozarjanje na nujnost razlage določb splošnih pogojev v korist šibkejše stranke pogodbenega razmerja (100. člen ZOR oziroma sedaj 83. člen OZ) nepravilno že iz razloga, ker tožnik ni bil (šibkejša) stranka pogodbenega (zavarovalnega) razmerja (kajti zavarovalna pogodba je bila sklenjena med toženko in odvetnico (stransko intervenientko)). Razlaga, ki jo ponuja tožnik, je v korist le njemu in ni pravična do toženke kot skleniteljice zavarovanja, ki bi morala odgovarjati za neprimerno višjo zavarovalno vsoto, čeprav ji zavarovalna premija za obdobje, v katerem je nastal zavarovalni primer, sploh ni bila plačana za takšno zavarovalno kritje.

29. Tudi pritožbeno sklicevanje tožnika na sodbo VSL I Cpg 128/2016 z dne 14. 12. 2016 ni utemeljeno. V citiranem primeru je bilo ugotovljeno drugačno dejansko stanje: ob tožnikovi vložitvi odškodninskega zahtevka veljavno zavarovanje odgovornosti odvetnika (kot povzročitelja strokovne napake) ni več obstajalo, saj je bil odvetnik že izbrisan iz imenika odvetnikov. Kaj takšnega v konkretnem primeru ni bilo zatrjevano.

30. Da tožniku nastala škoda po zavarovalni polici iz leta 2000 ni krita v celoti, ni pravno pomembno niti ni prepričljiv argument za to, da bi bilo treba (vsaj delno) upoštevati novo zavarovalno polico (iz leta 2009) z višjo zavarovalno vsoto in novimi pogoji. Odgovornost zavarovalnice se lahko za posamezne primere omeji ali izključi (glej prvi odstavek 929. člena ZOR, sedaj prvi odstavek 953. člen OZ). Izključitve in omejitve so lahko zakonske ali pa jih pogodbeni stranki določita sami.12 Ker je bilo v konkretnem primeru posebej dogovorjeno omejeno jamstvo zavarovalnice, je to omejitev treba upoštevati.

31. Neutemeljeno je tudi tožnikovo materialnopravno stališče, da bi mu morale biti zakonske zamudne obresti od prisojenih neto zneskov plač in regresa priznane že od 15. 1. po poteku posameznega leta za vse dohodke tega leta (kar sam imenuje od zapadlosti terjatve), ali pa najmanj od poteka 14 dni od posredovanja odškodninskega zahtevka toženki (zavarovalnici), to je od 28. 11. 2010 dalje. Prav ima sicer, ko poudarja, da v obravnavanem primeru zahteva plačilo izgube zaslužka za nazaj13 in da gre zato za čisto denarno terjatev. Vendar pa ob tem prezre, da v konkretnem primeru tožbenega zahtevka ni utemeljil na neposlovni (deliktni) odškodninski odgovornosti, temveč na poslovni (pogodbeni) odškodninski odgovornosti toženkine zavarovanke. Pravno podlago tožbenega zahtevka namreč predstavlja zavarovalna pogodba za zavarovanje odškodninske odgovornosti odvetnice, ta pravna podlaga pa tožniku ne daje upravičenja zahtevati zakonske zamudne obresti za nazaj, še preden je sploh ugotovil kršitev odvetničine pogodbene obveznosti (to je za njeno zamudo z vložitvijo predloga za izvršbo) in še preden je (posledično) na toženko (zavarovalnico) sploh naslovil specificiran denarni zahtevek iz tega naslova. Za nastop dolžnikove zamude mora upnik terjatev ustrezno uveljaviti. Dokler upnik dolžnika ne obvesti, kolikšna je njegova škoda, dolžnik ne more biti v zamudi z izpolnitvijo obveznosti.

32. Na tem mestu gre poudariti, da sta zapadlost terjatve14 (314. člen ZOR, sedaj enako 289. člen OZ) in zamuda (324. člen ZOR,15 sedaj 299. člen OZ) dva različna obligacijskopravna pojma. Dolžnikova zamuda praviloma nastane z zapadlostjo (pogodbene) obveznosti, ni pa to nujno.16 Kadar rok izpolnitve ni niti določen niti določljiv, zakon kot nadaljnji pogoj zahteva upnikovo aktivno ravnanje za nastop dolžnikove zamude. Aktivno ravnanje je lahko opomin oziroma zahtevek v smislu drugega odstavka 324. člen ZOR (oziroma sedaj drugega odstavka 299. člen OZ).17

33. Tožnik (med drugim) zatrjuje, da je toženka prišla v zamudo z izpolnitvijo vtoževanega zahtevka s potekom 14 dni, odkar ji je bil pred pravdo posredovan njegov odškodninski zahtevek (to je 28. 11. 2010). Kot je v 37. točki obrazložitve sodbe pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, iz predloženega odškodninskega zahtevka (priloga A119), v katerem tožnik toženko (zavarovalnico) poziva na izpolnitev obveznosti pred vložitvijo tožbe, ne izhaja niti datum poziva niti specifikacija zahtevka (ta zahtevek sploh ni bil zneskovno opredeljen). Tako pavšalen poziv k plačilu tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more predstavljati pravno upoštevnega (predpravdnega) odškodninskega zahtevka. Pa tudi v primeru, da bi bil omenjeni odškodninski zahtevek popoln in ustrezno specificiran, tožnikovo sklicevanje na upravičenost do zakonskih zamudnih obresti od poteka 14 dni od naslovitve odškodninskega zahtevka na toženko (zavarovalnico) ne bi bilo utemeljeno, saj določbe 919. člena ZOR (sedaj podobno 943. člen OZ) v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Ta določba se namreč uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem, ne pa v primerih direktne tožbe oškodovanca. Ureja torej zapadlost obveznosti zavarovalnice, da izplača zavarovalnino svojemu sopogodbeniku iz zavarovalne pogodbe,18 v konkretnem primeru pa tožnik terjatve ne vtožuje na takšni pravni podlagi (saj ni bil stranka zavarovalne pogodbe). Zato ni pravilno tožnikovo naziranje, da mu zakonske zamudne obresti od priznanih dohodkov iz delovnega razmerja pripadajo od trenutka, določenega v 919. členu ZOR.

34. Pravilno pa tožnik opozarja, da je toženka prišla v zamudo tedaj, ko je z začetkom predmetne pravde (z vložitvijo tožbe) od nje zahteval izpolnitev obveznosti (v točno določenem znesku) – glej drugi odstavek 324. člena ZOR, in ne šele z vročitvijo tožbe. Zato mu toženka dolguje zakonske zamudne obresti od prisojenih neto zneskov plač in regresa že od vložitve tožbe 16. 3. 2011, v preostalem vtoževanem delu (to je glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenih dohodkov, ki tečejo že od 15. 1. po poteku vsakega posameznega leta za vse dohodke tega leta) pa njegov obrestni zahtevek ni utemeljen. Da naj bi toženka zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti ugovarjala zgolj pavšalno, ob tem ni pravno pomembno, saj gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih dohodkov delno ugodilo in sodbo v tem delu (to je v I. točki izreka) ustrezno spremenilo - 5. alineja 358. člena ZPP.

35. V zvezi z zahtevkom glede akontacije dohodnine pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje temu zahtevku tožnika ugodilo v takem obsegu, kot je bil postavljen.19 Sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), zato ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje tožnika za spremembo odločitve v navedenem delu.

Posebej glede pritožbe toženke (glede teka zakonskih zamudnih obresti od zvišanega dela tožbenega zahtevka in glede stroškov postopka)

36. Toženka v pritožbi opozarja, da zakonske zamudne obresti od zvišanega dela tožbenega zahtevka (17.558,45 EUR) tečejo šele od tožnikove postavitve zahtevka v pripravljalni vlogi s 26. 9. 2018, s katero je bila sama seznanjena 10. 10. 2018 (gre za spremembo tožbe, ki jo je sodišče prve stopnje dopustilo). Ta pritožbeni očitek je brezpredmeten, ker sodišče prve stopnje (zaradi omejenega zavarovalnega kritja toženke) ni ugodilo tožbenemu zahtevku za višji skupni znesek odškodnine, kot ga je tožnik za priznano obdobje dohodkov od 2000 do 2005 zahteval v prvotni tožbi (za to obdobje je bil skupni znesek glavnice v tožbi 53.187,88 EUR, v spremembi tožbe 70.746,33 EUR, medtem ko je bilo tožniku v sodbi priznano le 48.823,23 EUR). Glede na vsebino sprejete odločitve torej za odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska ni pravno pomembno, da je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 26. 9. 2018 postavil višji zahtevek.

37. Prav pa ima toženka, ko v pritožbi izpostavlja, da ji sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo stroškov sodne takse za prejšnjo pritožbo z utemeljitvijo, da je s to pritožbo uspela le v manjšem delu. Takšna odločitev je materialnopravno zmotna. Sodišče prve stopnje bi toženki navedene stroške moralo priznati in jih upoštevati v sorazmernem delu glede na končni uspeh strank (z glavnim zahtevkom) v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP).

38. V pritožbenem postopku ni sporen znesek, ki je bil toženki priznan za materialne stroške in eno pričnino (31,57 EUR). Seštevek tega nespornega priznanega zneska stroškov in stroškov sodne takse za pritožbo zoper prvotno sodbo (1.227,00 EUR) znaša 1.258,57 EUR, kar upoštevaje ugotovljen toženkin 31,5 % uspeh v pravdi (do spremembe tega uspeha v predmetnem pritožbenem postopku ni prišlo), pomeni, da je toženka upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 396,45 EUR (kar je 386,51 EUR več od že priznanih stroškov v obrazložitvi sodbe). Po medsebojnem pobotu (razlika med 6.772,88 EUR tožniku nesporno priznanih stroškov in 396,45 EUR toženki priznanih stroškov) je tako toženka dolžna tožniku povrniti 6.376,43 EUR stroškov postopka (kar je za 386,51 EUR manj, kot ji je bilo naloženo v plačilo z izpodbijano sodbo). V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo glede stroškov postopka (v III. točki izreka) ustrezno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP).

Sklepno in glede stroškov pritožbenega postopka

39. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse bistvene očitke obeh pritožb, do preostalih pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena, pa se ni opredeljevalo vsebinsko (prvi odstavek 360. člena ZPP).

40. V delih, v katerih pritožbama ni bilo ugodeno, pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je obe pritožbi v teh delih zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

41. Obe stranki sta v pritožbenem postopku delno uspeli le glede izpodbijanja odločitve o stranskem zahtevku (tožnik glede dela zakonskih zamudnih obresti od glavnice, toženka pa glede dela stroškov pravdnega postopka), medtem ko sta pri izpodbijanju odločitve o glavnem zahtevku obe v celoti propadli. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka z zvezi s pritožbo, to pa vključuje tudi odločitev o stroških tožnikovega odgovora na pritožbo (drugi odstavek 154. člena ZPP ter prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami 2 Glej delno in vmesno sodbo sodišča prve stopnje III P 823/2013 z dne 17. 8. 2015 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 352/2016 z dne 18. 5. 2016. 3 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 4 Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), Uradni list SFRJ, št. 29-462/1978 s spremembami in dopolnitvami 5 Glej tudi sodbo sodišča prve stopnje II P 644/2011 z dne 7. 2. 2013 (v 12. točki obrazložitve), s katero je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi odločilo o tistem delu tožbenega zahtevka, v katerem je tožnik od toženke zahteval odškodnino v obliki 6 povprečnih bruto plač (zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja) in v obliki mesečne rento (zaradi prikrajšanja v bodoče zaradi težke ponovne zaposljivosti) - ta del tožbenega zahtevka je bil že pravnomočno zavrnjen (glej VSL sodbo II Cp 2099/2013 z dne 5. 2. 2014). 6 Glej 15. točko obrazložitve sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 352/2016 z dne 18. 5. 2016. 7 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikova žena imela zdravstvene težave zaradi bolečin v kolenu, osebni zdravnik pa ji je pogosto odrejal daljše bolniške zaradi okrevanja po operacijah, zato je bilo breme preživljanja družine predvsem na tožniku, poleg tudi same oskrbe in nege zakonca. 8 Toženka v pritožbi opozarja, da iz predložene fotokopije zdravstvenega kartona ni razvidno, da je osebni zdravnik tožnikovi ženi pogosto odrejal daljše bolniške zaradi okrevanja po operacijah ter kdaj in koliko operacij je imela tožnikova žena v obdobju od 2000 do 2005 in koliko časa naj bi bila zaradi tega v bolniškem staležu. 9 Da bi se kot nastanek zavarovalnega primera upoštevalo čas vložitve odškodninskega zahtevka (v letu 2010), se tožnik zavzema z namenom, da bi se pri presoji višine zavarovalnega kritja za zavarovalni primer upoštevalo v letu 2010 veljavno zavarovalno polico, po kateri bi bilo zavarovalno kritje podano za celoten vtoževani znesek. Z ZOdv-B (Uradni list RS, št. 54/2008) je bila namreč najnižja zavarovalna vsota določena na znesek 250.000 EUR - glej spremenjeni 9. člen ZOdv in prehodno oziroma končno določbo 48. člena ZOdv-B. 10 Ugotovljeno je bilo, da odvetnica ni vložila pravočasnega in ustreznega predloga za izvršbo za vrnitev delavca (tožnika) nazaj na delo (231. člen ZIZ), zaradi česar je tožnik izgubil pravico od delodajalca sodno uveljavljati vrnitev na delo. 11 Zavarovalni primer nastane z nastankom škodnega dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, in ne šele tedaj, ko oškodovanec zahteva povrnitev povzročene škode. Glej A. Polajnar Pavčnik v: M. Juhart, N. Plavšak (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 886-887. 12 Primerjaj VSL sodba II Cp 2386/2017 z dne 9. 5. 2018. 13 Gre za preprečitev povečanja premoženja - t.i. izgubljeni dobiček (glej 155. člen ZOR oziroma sedaj podobno 132. člen OZ). 14 Zapadlost terjatve ali dospelost obveznosti pomeni trenutek, ko upnik lahko zahteva (terja) izpolnitev obveznosti od dolžnika. Zapadlost je eden od pogojev za zamudo - poleg neizpolnitve obveznosti v roku. 15 Po splošnem pravilu v 324. členu ZOR pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek); če rok za izpolnitev ni določen, pa pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pismeno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek). 16 Začetek teka zakonskih zamudnih obresti je odvisen od nastopa dolžnikove zamude, medtem ko je terjatev zapadla, če je že pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti (primerjaj prvi in drugi odstavek 19. člena ZIZ). 17 Glej članek Karmen Iglič Stroligo: Zapadlost terjatve in zamuda, objavljen v Pravosodnem biltenu, letnik 32, št. 2 (2011), str. 50. 18 Ibidem, str. 64. 19 V prvotnem tožbenem zahtevku je tožnik v zvezi z akontacijo dohodnine navedel, da je toženka od neto zneska 114.228,02 EUR dolžna obračunati in plačati 25 % davek Davčni upravi RS, v spremenjenem tožbenem zahtevku (to je v vlogi z dne 26. 9. 2018 - red. št. 169) pa je (med drugim) zahteval, da mu je toženka dolžna na neto zneske (plač in regresa v višini 132.715,45 EUR) obračunati in dodatno plačati 25 % akontacijo dohodnine FURS.