Jedro

Razlog za obnovo postopka po 1. točki 249. člena ZUP/86 je podan, če se zve za novo dejstvo, ki je verjetno izkazano, da so bile tožniku obračunane obresti za njegov vložek v družbo, pa tega zneska v prejšnjem postopku ni prijavil v napovedi za odmero dohodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravne sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 1.6.1998, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčnega urada C., Izpostava Ž. z dne 12.1.1998. S tem sklepom je prvostopni organ po uradni dolžnosti dovolil obnovo postopka za odmero dohodnine za tožnika za leto 1993, 1994, 1995 in 1996, in sicer zato, ker tožnik obresti, ki jih je prejel od pravnih in fizičnih oseb, kar je bilo ugotovljeno ob inšpekcijskem pregledu poslovanja družbe Z., ni napovedal v davčni napovedi za odmero dohodnine za navedena leta. Obnova je bila dovoljena iz razloga po 1. točki 249. člena ZUP/86. Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v obravnavanem primeru. Tudi samo je menilo, da je podan razlog za obnovo postopka po 1. točki 249. člena ZUP/86, pri čemer je novo dejstvo oziroma nov dokaz izvenbilančna dokumentacija družbe Z., iz katere izhaja, da je ta družba tožniku priznala obresti za pri njej vložena sredstva, popis te dokumentacije je v inšpekcijskem zapisniku o pregledu te družbe, ugotovljeno pa je bilo tudi, da tožnik tega prihodka ni prijavil v napovedi za odmero dohodnine. Za dovolitev obnove postopka je po 256. členu ZUS/86 dovolj že verjetnost, da so okoliščine, ki narekujejo obnovo postopka, verjetno izkazane, in da bi te okoliščine skupaj z drugimi, ugotovljenimi v prvotnem postopku, lahko pripeljale do drugačne odločitve v prvotnem postopku, če bi organ za te okoliščine vedel. Sodišče pa je zavrnilo tožnikove tožbene ugovore, ki so se nanašali na okoliščine, ki niso predmet postopka dovolitve obnove, temveč predmet ugotavljanja in odločanja v obnovljenem postopku.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa tudi zaradi kršitev pravil postopka v upravnem sporu in predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Meni, da v obravnavanem primeru nova dejstva in novi dokazi, ki jih zatrjuje prvostopno sodišče (in pred njim upravna organa) niso stvarni, resnični in zakoniti. Nov dokaz naj bi bil inšpekcijski zapisnik, ki pa je nov in ne izpolnjuje kriterijev za to, da bi se lahko štel za novo dejstvo in nov dokaz v smislu 1. točke 249. člena ZUP/86. Meni, da ugotovitve v inšpekcijskem postopku ne vsebujejo novih dejstev in novih dokazov, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve glede tožnikove dohodnine. Sodišče mu je odreklo možnost uveljavljati vsebinske razloge glede stvarnosti in resničnosti ter zakonitosti obnovitvenih razlogov, ter se do njih niti ni opredelilo. S tem mu je kršena ustavna pravica do pritožbe. Ta namreč ne zajema samo možnosti vložitve pritožbe, temveč tudi pravico biti slišan in na izpostavljene navedbe dobiti ustrezen odgovor. Izpodbijana sodba tudi ne ugotavlja, ali gre res za nova dejstva in nove dokaze, ki bi morali obstojati pred izdajo prve odločbe in bi se morali vzročno in dejansko nanašati na možni predmet odločitve. Organi bi morali pred odločitvijo o obnovi postopka preveriti, ali je bil tožnik dejansko z družbo Z. v posojilnem razmerju, da bi bil le-to pravni temelj za plačilo dohodnine od teh sredstev. Tožnik pa z družbo Z. ni imel sklenjene posojilne, temveč posredniško pogodbo, ki pa je Z. kot posrednik ni v celoti realiziral. V nadaljevanju se sklicuje na Zakon o obligacijskih razmerjih ter pojasnjuje razliko med posojilno in posredniško pogodbo. Zatrjuje, da v davčni praksi tudi ni povsem jasno, katera finančna naložba se šteje za posojilo, še posebej, ker se posojilo pogosto zamenjuje z depozitom oziroma vložitvijo sredstev. Dalje navaja, da je bila Družba Z. od 21.2.1995 naprej pod šifro 6512 registrirana v gospodarskem registru tudi za dejavnost "drugo denarno posredništvo", kar po standardni klasifikaciji dejavnosti (str. 149) pomeni, da pod to šifro spada dejavnost bank - "denarno posredništvo denarnih institucij, razen centralne banke" in da je torej Z. od 21.2.1995 posloval kot banka. Zato bi se morali njegovi vložki pri tej družbi šteti za bančno vlogo in obresti za bančne obresti, od katerih pa se davek ne plačuje. Registracija pa je pravna obveznost za vsakogar, tudi za sodišče druge državne organe, zato je trditev v inšpekcijskem zapisniku, da se je družba Z. med drugim ukvarjala z vzporedno dejavnostjo bančnih poslov, ki niso bili izkazani v poslovnih knjigah, popolno neutemeljena in pravno nevzdržna. Zato se izpodbijana sodba na takšno inšpekcijsko trditev ne bi smela opirati. Meni, da ima pravico uveljavljati vsebinske ugovore tudi v postopku odločanja o sami obnovi postopka. Če pa sodišče trdi nasprotno, bi želel vedeti, v katerem predpisu je to določeno.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

V obravnavanem primeru je sporno, ali so bili izpolnjeni pogoji za dovolitev obnove po 1. točki 249. člena ZUP in ali bi lahko ta nova dejstva oziroma dokazi pripeljala do drugačne odločbe glede tožnikove dohodnine za leto 1993, 1994, 1995 in 1996. Tudi po presoji sodišča je v obravnavanem primeru razlog za obnovo postopka po 1. točki 249. člena ZUP/86 izkazan. Novo dejstvo oziroma dokaz je izvenbilančna dokumentacija družbe Z., ki jo je ob inšpekcijskem pregledu ugotovil pristojni davčni inšpektor in jo popisal v svojem zapisniku. Iz te dokumentacije je po ugotovitvah v zapisniku med drugim razvidno tudi, da je ta družba tožniku obračunala in plačala obresti za njegove vložke v tej družbi, in sicer v letih 1993, 1994, 1995 in 1996. Ugotovljeno je tudi, da tožnik teh zneskov ni prikazal v svoji dohodninski napovedi za isto obdobje, čemur tožnik niti ne nasprotuje. Glede na ti dve okoliščini je tudi po presoji vrhovnega sodišča verjetno izkazano, da bi bila odločba o dohodnini za leto 1993, 1994, 1995 in 1996 za tožnika lahko drugačna, če bi te obresti v svoji davčni napovedi prikazal. Že to pa je glede na določbo 256. člena ZUP/86 dovolj, da se lahko dovoli obnova postopka. Ali bo v obnovljenem postopku odločba o dohodnini za tožnika za leto 1993, 1994, 1995 ali 1996 drugačna, ali pa bo potrjena prejšnja odločba, ni stvar postopka dovolitve obnove, temveč je to stvar vodenja in odločanja v obnovljenem postopku. V obnovljenem postopku pa bo lahko tožnik uveljavljal vse ugovore in dokaze, ki so relevantni za odločanje v obnovljenem postopku, ne pa tudi v postopku dovolitve obnove. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikove ugovore kot neumestne, ker se ne nanašajo na vprašanja dovolitve obnove postopka, temveč odločanja v obnovljenem postopku.

Ne držijo pritožbene navedbe, da prvostopno sodišče ni odgovorilo na ključne tožnikove tožbene ugovore. V predzadnjem odstavku obrazložitve je sodišče pojasnilo, da ugovorov, ki se nanašajo na vsebino ugotavljanja in odločanja v obnovljenem postopku, tožnik ne more uspešno uveljavljati v postopku odločanja o tem, ali so podani razlogi za obnovo postopka. Glede na to po presoji vrhovnega sodišča tožniku ni bila kršena pravica do pritožbe.

Iz inšpekcijskega zapisnika izhaja, da je izvenbilančna dokumentacija družbe Z. obstojala že v času odločanja davčnega organa o tožnikovi dohodnini za kritična leta, le da organ zanjo ni vedel. Če bi vedel, bi jo moral že pred prvo odločbo presodili in odločili glede na svoje ugotovitve. Ker tega ni mogel, ker za to dokumentacijo ni vedel, bo treba to storiti v obnovljenem postopku, v katerem pa bo tožnik sodeloval kot stranka.

V obnovljenem postopku bo upravni organ presojal tudi, kakšno pogodbo po vsebini je imel tožnik sklenjeno z družbo Z. To, da se v postopku dovolitve obnove postopka še ne odloča o vprašanjih, ki so predmet odločanja v obnovljenem postopku, je določeno v 258. členu ZUP/86, pri čemer se pred izdajo odločbe v obnovljenem postopku izvede postopek po določbah ZUP/86, ki se nanašajo na ugotovitveni postopek.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.