Jedro

Okrožno sodišče v Murski Soboti je v ponovljenem sojenju, po načelu proste presoje dokazov, dokaze ponovno izvedlo in jih presodilo. Obramba je imela možnost v ponovljenem postopku na glavni obravnavi pričam in izvedencu finančne stroke postavljati vprašanja in tudi podati pojasnila oziroma pripombe k njihovim izpovedim, prav tako pa predlagati dokaze, kar je, kot izhaja iz podatkov spisa, tudi storila. Vrhovno sodišče k temu dodaja, da je v obravnavanem postopku treba ločiti fazo pridobivanja oziroma zbiranja dokazov in fazo njihove presoje oziroma subsumpcije pod zgornjo premiso sodniškega silogizma. Četudi so bili nekateri izmed dokazov v fazi predkazenskega postopka oziroma glavne obravnave zbrani s strani sodišča, za katerega je bilo kasneje ugotovljeno, da ne izpolnjuje standarda videza nepristranskega sodišča, to še ne pomeni, da so takšni dokazi sami po sebi zaradi tega nezakoniti. Kot že rečeno so bili vsi dokazi, ki jih je zbralo Okrožno sodišče v Mariboru, pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti ponovno izvedeni oziroma pretreseni na glavni obravnavi, Okrožno sodišče v Mariboru pa jih je presodilo na podlagi njihove neposredne izvedbe.

Stališče vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da so dokazi, pridobljeni s strani sodišča, za katerega je bilo kasneje ugotovljeno, da ni izpolnjevalo videza nepristranskega sodišča, sami po sebi, a priori nezakoniti dokazi, je mogoče presoditi tudi v luči analogije s procesno situacijo prenosa krajevne pristojnosti na podlagi določbe 35. člena ZKP. Stališče obsojenčeve obrambe bi namreč pomenilo, da v primeru, ko skupno neposredno višje sodišče določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, iz razloga, ker pred sodiščem, pred katerim teče postopek, ni zagotovljen videz nepristranskosti sojenja, to samo po sebi pomeni, da bi sodišče, na katerega se prenese sojenje, moralo kot nedovoljene izločiti vse dokaze, ki so bili pridobljeni pred sodiščem, s katerega se je postopek prenesel na drugo stvarno pristojno sodišče. Takšno stališče pa ne upošteva razlikovanja med fazo zbiranja in vrednotenja dokazov in nima podlage v določbi drugega odstavka 18. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 1.100,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 9993/2009 z dne 18. 9. 2015 obsojenega M. Ž. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je kazen tri leta zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja. Sodišče je oškodovane gospodarske družbe s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo ter odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter potrebni izdatki obsojenca obremenjujejo proračun, obsojencu pa se naloži le plačilo sodne takse v višini 200,00 EUR. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 9993/2009 z dne 19. 1. 2016 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji, in sicer glede vštetja časa odvzema prostosti spremenilo tako, da se po določbi 49. člena KZ obsojencu v izrečeno kazen tri leta zapora všteje čas pridržanja od 11. 3. 2004 od 14.30 ure do 11. 3. 2004 do 22.45 ure ter čas, ki ga je prestal v zaporu, in sicer od 11. 2. 2013 do 30. 1. 2015. V ostalem je sodišče pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti dne 12. 5. 2016 vložil obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitev procesnega in materialnega prava ter ustavnih pravic obsojenca. V obrazložitvi zahteve navaja, da izpodbijana pravnomočna sodba temelji na nedovoljenih dokazih, ki so bili pridobljeni s procesnim ravnanjem „pristranskega“ Okrožnega sodišča v Mariboru, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev kazenskega zakona, ker obsojenec, kot stečajni upravitelj, ni deloval kot uradna oseba, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv, da očitek sodišča o izrabi uradnega položaja ali prekoračitvi uradnih pravic s posojanjem denarja zasebni gospodarski družbi, nima pravne podlage v normativni ureditvi stečajnega postopka, da je v nasprotju z zbranimi dokazi zaključek sodišča, da je obsojenec z namenom prikrivanja sklenjenih posojilnih pogodb, sklenil med T. družbami v stečaju pogodbe o odstopu terjatev do družbe P., d. o. o., da je dvomljiva in nestrokovna ugotovitev izvedenca finančne stroke, da je obsojenec prestopil meje uradnih pravic, ko je kratkoročno posojilo družbi P., d. o. o., spremenil v dolgoročno posojilo, da so nepopolni, nerazumni in v nasprotju z zbranimi dokazi v spisu razlogi sodišča v zvezi z obsojenčevo krivdo, da so pavšalni zaključki sodišča o fiktivnosti inkriminiranih računov družbe M., d. o. o., družbi P., d. o. o., ter da je nesprejemljivo, da je sodišče kot obteževalno okoliščino štelo, da je z obsojenčevim ravnanjem T. družbam v stečaju nastala škoda. Obsojenčev zagovornik še meni, da višje sodišče na uveljavljene pritožbene trditve ni ustrezno odgovorilo, zaradi česar je sodba pritožbenega sodišča obremenjena s kršitvijo prvega odstavka 395. člena ZKP ter 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zahteve. Meni, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, ker med kršitvijo pravice do nepristranskega sojenja in zakonitostjo pridobivanja in izvajanja dokazov ni vzročne zveze, da je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, zakaj in v skladu s katerimi predpisi je treba stečajnega upravitelja šteti za uradno osebo, da je pravilna odločitev sodišča, da je izrek izpodbijane sodbe dovolj razumljiv, če pa se vlagatelj sklicuje na nerazumljivost posameznih zneskov, pa po vsebini graja ugotovljeno dejansko stanje. Vložnik zahteve prav tako uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja z zatrjevanjem, katera dejanja naj bi bila stečajnemu upravitelju dopustna, ter navedbami v zvezi z vlogo pobotov, združevanja terjatev, ter preprečevanja nadaljnjega obrestovanja hipotekarno zavarovanih terjatev družbe P., d. o. o. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena. O njem se je izjavil obsojenčev zagovornik z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 7. 6. 2016. V njej je izrazil vztrajanje pri navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti glede statusa stečajnega upravitelja ter očitka nerazumljivosti izreka sodbe. Poudaril je, da „če vrhovni državni tožilec z večdesetletno prakso pri tožilskem delu in z znanstvenim nazivom napačno razume očitke sodbe“, je obsojenčev očitek v zvezi z nerazumljivostjo izreka sodbe toliko bolj upravičen in terja kritično presojo Vrhovnega sodišča. B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se izpodbijana sodba opira na dokaze, pridobljene s kršitvijo obsojenčeve ustavne pravice do nepristranskega sojenja. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo pristranskost Okrožnega sodišča v Mariboru v procesnih dejanjih zoper obsojenca „za nazaj“, kar pomeni, da je bilo tudi pridobivanje dokazov po Okrožnem sodišču v Mariboru obremenjeno s kršitvijo ustavne pravice obsojenca do nepristranskega sojenja. Poudarja, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje temelji pretežno na dokazih (dokazi, pridobljeni z odredbami preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru, ter dokazi, pridobljeni s strani senata Okrožnega sodišča v Mariboru – zlasti izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke) „pristranskega Okrožnega sodišča v Mariboru“, s postopanjem, katerega je bila po ugotovitvi Ustavnega sodišča obsojencu kršena pravica do nepristranskega sojenja iz določbe 23. člena Ustave.

6. Okrožno sodišče v Mariboru je po izvedenem dokaznem postopku obsojenca s sodbo z dne 22. 12. 2011 spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po četrtem in tretjim odstavkom 261. člena KZ. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15. 11. 2012 ob reševanju pritožb izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo in obsojenemu M. Ž. v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je prebil v pridržanju, sicer pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ji je Vrhovno sodišče glede ugovorov v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom ugodilo, v ostalem pa je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo. Vrhovno sodišče je med drugim presodilo, da obsojenčev zagovornik v zakonskem roku ni izkoristil pravice zahtevati izločitve razpravljajoče sodnice in sodnikov porotnikov, za kar ni bilo nikakršnih objektivnih ovir. Ker v zakonskem roku te pravice ni uveljavljal, ne more, ker je rok zamujen in je prekludiran, uveljavljati, da naj bi sodišče zagrešilo procesno kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP, kot posledico kršitve iz 6. točke 39. člena ZKP, in s tem tudi, da mu je sodišče kršilo pravico do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave ter pravico do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP).

7. Zoper navedeno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil ustavno pritožbo na Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je z odločbo Up-799/13-19 z dne 22. 1. 2015 sodbo Vrhovnega sodišča in Višjega sodišča v Mariboru razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Ustavno sodišče je v razlogih odločbe navedlo, da njegova odločitev v obravnavanem primeru ni odvisna od odgovora na vprašanje, ali so bili sodniki Okrožnega sodišča v Mariboru pristranski, temveč od odgovora na vprašanje, ali so sodišča pri presoji jamstva nepristranskega sojenja opravila oceno okoliščin, ki vplivajo na zagotavljanje videza nepristranskosti vseh sodnikov sodišča v objektivnem pomenu. Ustavno sodišče je poudarilo, da je Višje sodišče v Mariboru v sklepu, s katerim je zavrnilo predlog pritožnikovega zagovornika za prenos krajevne pristojnosti, navedlo samo, da razlogi za prenos krajevne pristojnosti niso takšni, da bi lahko utemeljili njegov predlog za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Iz takšnih razlogov navedenega sklepa po presoji Ustavnega sodišča ni mogoče razbrati, da je to sodišče predlog pritožnikovega zagovornika sploh obravnavalo kot predlog, ki zaradi dvoma o nepristranskosti videza sojenja zahteva presojo uveljavljenih in izpostavljenih okoliščin v okviru obstoja drugih tehtnih razlogov za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. 8. Višje sodišče v Mariboru je v ponovljenem postopku s sodbo z dne 26. 3. 2015 opravilo vsebinsko presojo okoliščin, ki jih je v predlogu za prenos krajevne pristojnosti ter v pritožbi uveljavljal obsojenčev zagovornik. Presodilo je, da so uveljavljene okoliščine takšne, da lahko vplivajo na zagotavljanje videza nepristranskosti sojenja oziroma zbujajo dvom o njem. Zaključilo je, da obsojenec v postopku ni bil deležen nepristranskega sojenja, s čimer mu je bila kršena njegova ustavna pravica iz 23. člena Ustave ter pravica do poštenega sojenja, zagotovljena v 6. členu EKČP. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da se pritožbi obsojenčevega zagovornika ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede obsojenca razveljavi in za postopek določi Okrožno sodišče v Murski Soboti.

9. Okrožno sodišče v Murski Soboti je dne 6. 7. 2015 v obravnavani zadevi razpisalo glavno obravnavo, na kateri je na podlagi zahteve obsojenčeve obrambe sklenilo, da se bodo v tem postopku dokazi izvedli neposredno, poleg tega pa bosta zaslišani še priči J. Ž. in D. P. Sodišče je torej na glavnih obravnavah zaslišalo obsojenca, priče ter izvedenca V. K., ter na glavni obravnavi dne 18. 9. 2015 v izrecnem soglasju s strankami prebralo vse listine v spisu in njegovih prilogah, med njimi tudi odredbe preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru, ki so bile izdane v fazi predkazenskega postopka. Okrožno sodišče v Murski Soboti pa je s sklepom z dne 6. 7. 2015 zavrnilo predlog obsojenčeve obrambe za izločitev dokazov.

10. Kot je (kljub drugačnemu stališču vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, ki polemizira z razlogi pritožbenega sodišča ter sodišču očita kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP) utemeljeno presodilo že Višje sodišče v Mariboru v 8. točki razlogov izpodbijane sodbe, tezi obsojenčeve obrambe o nedovoljenosti dokazov, ki so bili pridobljeni pri Okrožnem sodišču v Mariboru, ni mogoče pritrditi. Okrožno sodišče v Murski Soboti je v ponovljenem sojenju, po načelu proste presoje dokazov, dokaze ponovno izvedlo in jih presodilo. Obramba je imela možnost v ponovljenem postopku na glavni obravnavi pričam in izvedencu finančne stroke postavljati vprašanja in tudi podati pojasnila oziroma pripombe k njihovim izpovedim, prav tako pa predlagati dokaze, kar je, kot izhaja iz podatkov spisa, tudi storila. Vrhovno sodišče k temu dodaja, da je v obravnavanem postopku treba ločiti fazo pridobivanja oziroma zbiranja dokazov in fazo njihove presoje oziroma subsumpcije pod zgornjo premiso sodniškega silogizma. Četudi so bili nekateri izmed dokazov v fazi predkazenskega postopka oziroma glavne obravnave zbrani s strani sodišča, za katerega je bilo kasneje ugotovljeno, da ne izpolnjuje standarda videza nepristranskega sodišča, to še ne pomeni, da so takšni dokazi sami po sebi zaradi tega nezakoniti. Kot že rečeno so bili vsi dokazi, ki jih je zbralo Okrožno sodišče v Mariboru, pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti ponovno izvedeni oziroma pretreseni na glavni obravnavi, Okrožno sodišče v Mariboru pa jih je presodilo na podlagi njihove neposredne izvedbe.

11. Stališče vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da so dokazi, pridobljeni s strani sodišča, za katerega je bilo kasneje ugotovljeno, da ni izpolnjevalo videza nepristranskega sodišča, sami po sebi, a priori nezakoniti dokazi, je mogoče presoditi tudi v luči analogije s procesno situacijo prenosa krajevne pristojnosti na podlagi določbe 35. člena ZKP. Stališče obsojenčeve obrambe bi namreč pomenilo, da v primeru, ko skupno neposredno višje sodišče določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, iz razloga, ker pred sodiščem, pred katerim teče postopek, ni zagotovljen videz nepristranskosti sojenja, to samo po sebi pomeni, da bi sodišče, na katerega se prenese sojenje, moralo kot nedovoljene izločiti vse dokaze, ki so bili pridobljeni pred sodiščem, s katerega se je postopek prenesel na drugo stvarno pristojno sodišče. Takšno stališče pa ne upošteva razlikovanja med fazo zbiranja in vrednotenja dokazov in nima podlage v določbi drugega odstavka 18. člena ZKP.

12. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti vztraja pri pravnem stališču, ki ga je neutemeljeno uveljavljal že v postopku na prvi in drugi stopnji, da stečajnega upravitelja, po v času inkriminiranega kaznivega dejanja veljavni normativni ureditvi, ni mogoče šteti za uradno osebo. Uveljavljano kršitev kazenskega zakona, poleg sklicevanja na sodno prakso nižjih sodišč (sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 10615/2010 z dne 31. 7. 2009, sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 10615/2010 z dne 18. 3. 2014) utemeljuje z navedbami, da ima stečajni upravitelj v stečajnem postopku status posebnega procesnega organa sodišča, kar pa ne pomeni, da ima pooblastila za izvajanje oblastvenih funkcij. Poudarja, da je v obravnavanem primeru šlo za gospodarjenje z denarnimi sredstvi stečajnega dolžnika, torej za dejanja poslovodenja družbe v stečaju, ne pa za oblastvena dejanja stečajnega postopka.

13. Zatrjevana kršitev ni podana. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 70188/2010 z dne 15. 1. 2015, ob primerjavi zakonske ureditve položaja izvršitelja in stečajnega upravitelja po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki se v ureditvi položaja stečajnega upravitelja v bistvenem ne razlikuje od prej veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) presodilo, da iz zakonskih določb sicer ni določno razvidno, kakšen je položaj stečajnega upravitelja, vendar je glede na to, da je stečaj le generalna izvršba, položaj stečajnega upravitelja v bistvenem podoben položaju (sodnega) izvršitelja, zato je mogoče na podlagi analogije sklepati, da stečajni upravitelj sodi v krog tistih oseb, ki izvajajo javna pooblastila, torej ga je treba šteti za uradno osebo. Takšnega stališča Vrhovnega sodišča ne more omajati sklicevanje vložnika zahteve na nekatere odločbe nižjih sodišč, ki so bile sprejete pred navedeno odločbo Vrhovnega sodišča. 14. Obsojenčev zagovornik tudi ne more uspeti s stališčem, da je v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da je izrek sodbe nerazumljiv že sam po sebi, ko je napisan na devetnajstih straneh v enem samem stavku. Kot je v 10. točki razlogov sodbe utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče, iz opisa v izreku sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, kakšno ravnanje se očita obsojencu; obsojencu se določno očita, da je z namenom, da bi svojemu podjetju M., d. o. o., pridobil protipravno premoženjsko korist, zlorabil svoj položaj stečajnega upravitelja tako, da je sklenil posojilne pogodbe z družbo P., d. o. o., nato pa, ko je postal stečajni upravitelj vseh T. družb v stečaju, sklenil pogodbe o odstopu terjatev, s katerimi so hčerinske T. družbe odstopile svoje terjatve do družbe P., d. o. o., družbi T., d. d., v stečaju, nato pa je pobotal določene terjatve, da je lahko pridobil protipravno premoženjsko korist družbi M., d. o. o., v obliki provizij. Te je pridobil na način, da je družbi P., d. o. o., izstavil fiktivne račune. Devetnajst strani obsegajoč opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja tako ni nerazumljiv, temveč zgolj posledica obsežne kriminalne dejavnosti, za katero je sodišče obsojenca spoznalo za krivega, in katere konkretizacija je zapisana v tako oblikovani zgoščeni, jedrnati obliki.

15. V nadaljevanju zahteve obsojenčev zagovornik fragmentarno ter iztrgano iz konteksta celotnega opisa kaznivega dejanja izpostavlja del izreka sodbe sodišča prve stopnje pod točko a2) na 12. strani sodbe ter del izreka na 11. strani sodbe, za katera trdi, da sta nerazumljiva ter obremenjena s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

16. Glede izreka pod točko a2) na 12. strani sodbe trdi, da iz opisa kaznivega dejanja ni mogoče ugotoviti, kdo so pogodbene stranke pogodbe o odstopu terjatev, kdo je komu posodil denar, in kdo je komu odstopil katero izmed terjatev. Iz tega dela izreka po vložnikovem prepričanju istočasno izhaja, da je obsojenec denar posodil družbi P., d. o. o., nakazal pa ga je družbi Elektrokovina, d. o. o., v stečaju.

17. Na vsebinsko enake pritožbene trditve je obsojenčevemu zagovorniku odgovorilo že pritožbeno sodišče v 10. točki razlogov izpodbijane sodbe. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je pritožbeno sodišče utemeljeno zaključilo, da iz izreka dovolj jasno izhaja, kdo so pogodbene stranke o odstopu terjatve z dne 7. 3. 2003, in sicer E., d. o. o., kot cedent, T., d. o. o., v stečaju, kot cesionar, in družba P., d. o. o., kot cesus. V zahtevi za varstvo zakonitosti problematiziranem delu izreka je tudi po presoji Vrhovnega sodišča povsem jasno konkretizirano obdolženčevo protipravno ravnanje, katerega bistvo je v tem, da je iz stečajne mase družbe T., d. o. o., v stečaju, posodil 558.000.000,00 SIT, od katerih je družba P., d. o. o., vrnila le 3.000.000,00 SIT. Če obsojenčev zagovornik v tem delu zahteve polemizira s stališči sodišč prve in druge stopnje z navedbami, da naknadno sklepanje sporne pogodbe o odstopu terjatve z dne 7. 3. 2003 predstavlja način zapiranja odprtih terjatev, da se pritožbeno sodišče sklicuje na pristranski izpovedbi stečajnih upraviteljic, ter da je bila terjatev takrat že zaprta in zato ni mogla biti na knjigovodski kartici odprtih postavk, ne uveljavlja zatrjevane kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, to je, zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

18. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče tudi ni nerazumljiv del izreka na 11. strani sodbe sodišča prve stopnje. Nerazumljivost tega dela izreka obsojenčeva obramba vidi v dejstvu, da sta v izreku sodbe navedena dva različna zneska terjatev T. družb do družbe P., d. o. o., na dan 10. 4. 2000. Obsojenčev zagovornik, enako kot v pritožbi, tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti spregleda, da sta dva različna zneska dolga družbe P., d. o. o., posledica različnega števila upnic – T. družb, ki so navedene v izreku sodbe. Znesek 745.000.000,00 SIT se nanaša na 11 družb, znesek 846.098.783,30 SIT pa se nanaša na vse T. hčerinske družbe. Drugačne presoje izreka tega dela izpodbijane pravnomočne sodbe obsojenčev zagovornik ne more doseči z obsežnimi navedbami zahteve, da sta dva bistveno različna zneska posledica nekritičnega povzemanja izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke, da ni mogoče sprejeti utemeljitve sodišča, da višina tega dolga ne predstavlja odločilnega dejstva v obravnavani zadevi, temveč zgolj okoliščino, ki je pomembna za razumevanje dejanj obsojenca, ter da je nekdanji direktor družbe P., d. o. o., D. P. odločno zanikal vsako oškodovanje te družbe v zvezi s spornimi posojili, ki po vsebini ponovno pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

19. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo (kazenski zakon v povezavi z blanketnimi določbami ZPPSL), ker očitek sodišča, da je obsojenec izrabil uradni položaj ali prekoračil svoje uradne pravice s posojanjem denarja zasebni gospodarski družbi, nima nobene pravne podlage v normativni ureditvi stečajnega postopka v tem obdobju. Pri utemeljevanju navedene kršitve se sklicuje med drugim tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 163/2004 z dne 7. 10. 2004, češ da Vrhovno sodišče posojanje denarja iz stečajne mase ne šteje za nezakonito. Navaja še, da zakon ni predpisoval, da sme stečajni upravitelj premoženje družbe – denarna sredstva le deponirati pri bankah, temveč sme o gospodarjenju z njimi samostojno odločati.

20. Obravnavano kaznivo dejanje je tako imenovana tiha blanketna norma, ki napotuje na uporabo drugih predpisov. V izpodbijani pravnomočni sodbi je v opisu dejanja opisana prekoračitev pravic in zloraba položaja, ki je bila v tem, da obsojenec ni ravnal v skladu z načelom omejitve tveganj, ki je veljalo v času, ko je vodil stečajne postopke in izhaja iz določb 134. in 135. člena ZPPSL, ter da je prekoračil svoja pooblastila in svoje pravice s tem, ko je ravnal z namenom, da družbi M., d. o. o., pridobi protipravno premoženjsko korist. Vrhovno sodišče ugotavlja, da bistvo očitka obsojencu ni v tem, da je gospodaril s stečajno maso na način, da je iz nje dajal posojila, temveč mu je šlo za to, da je preko dajanja posojil družbi P., d. o. o., in izdajanja fiktivnih računov družbe M., d. o. o., pridobil protipravno premoženjsko korist. Povedano drugače: v obravnavanem primeru niti ni bistveno, ali je bilo v inkriminiranem časovnem obdobju stečajnemu upravitelju v določenih izjemnih primerih dovoljeno dajati posojila iz stečajne mase, temveč je bistveno, da je stečajni upravitelj – obsojenec s takšnim svojim ravnanjem drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist in s tem izpolnil zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja.

21. Iz navedb v zahtevi, da naknadni pozivi stečajnega sodnika K. F. ter njegova interpretacija obsojenčevega ravnanja kot nepravilnega, ne morejo biti odločilnega pomena za ugotavljanje protipravnosti obsojenčevega ravnanja, da je bil obsojenčev edini namen povečanje vrednosti denarnih sredstev, ter da je v inkriminiranem obdobju neformalno veljalo, da posojanje denarnih sredstev stečajnih mas gospodarskim družbam, ni protipravno ravnanje, ter da je nerazumno sklicevanje sodišča na izpoved sedanje stečajne upraviteljice Vere Zavrl, izhaja, da zagovornik z njimi ne uveljavlja kršitve zakona, temveč zatrjuje, da odločilna dejstva, na podlagi katerih je sodišče uporabilo kazenski zakon, niso pravilno ugotovljena. S takšnimi navedbami pa ponovno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z vloženim izrednim pravnim sredstvom, ni dovoljeno uveljavljati.

22. Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP vidi obsojenčev zagovornik v okoliščini, da iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi zaradi ravnanja obsojenca T. družbam v stečaju nastala velika premoženjska škoda, dejstvo nastanka škode T. družbam pa je sodišče kot obteževalno okoliščino upoštevalo pri izreku kazni obsojencu.

23. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila obsojencu izrečena kazen zakonita, v mejah kazni, predpisane za očitano mu kaznivo dejanje. Okoliščina, da je sodišče v razlogih sodbe kot obteževalno okoliščino upoštevalo višino velike premoženjske škode, ki je nastala T. družbam, ne predstavlja nasprotja med izrekom in razlogi sodbe. Nastanek premoženjske škode ni zakonski znak obsojencu očitanega kaznivega dejanja, zato nastanka premoženjske škode v izreku sodbe ni treba konkretizirati, saj za obstoj kaznivega dejanja zadošča že, da je družbi M., d. o. o., pridobil veliko protipravno premoženjsko korist. Sodišče prve stopnje pa je ravnalo pravilno, da je kot obteževalno okoliščino, ki, kot že rečeno, sicer ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, upoštevalo povzročitev škode T. družbam, ki je bila posledica obsojenčevega ravnanja. Obsojenčev zagovornik z navedbami, da zaradi „izplačevanja provizije“ škoda ni nastala, da te škode ne zatrjuje niti plačnik storitev družba P., d. o. o., ter da je nesprejemljivo razlogovanje sodišča prve stopnje o nastali škodi T. družbam, ponovno ne uveljavlja kršitve zakona, temveč izraža nestrinjanje s pravnomočno ugotovljenim dejanskim stanjem.

24. Obsojenčev zagovornik z obsežnimi navedbami, ki predstavljajo znaten del zahteve za varstvo zakonitosti, s katerimi vložnik polemizira z razlogi sodb sodišč prve in druge stopnje, in sicer da je v nasprotju z zbranimi dokazi zaključek sodišča, da je obsojenec zlorabil svoj uradni položaj tako, da je z namenom prikrivanja sklenjenih posojilnih pogodb, sklenil med T. družbami v stečaju pogodbe o odstopu terjatev do družbe P., d. o. o., s katerimi je vse terjatve T. družb prenesel na vodilno T. družbo T., d. d., da je lahko to terjatev v nadaljevanju pobotal z nasprotno terjatvijo družbe P., d. o. o., do družbe T., d. d.; da namen združevanja terjatev ni bilo prikrivanje, ampak zgolj edini mogoč način negotovinskega zmanjšanja obremenitve T. nepremičnin; da je obdolženec pobot izvedel izključno z namenom, da prepreči nadaljnje obrestovanje hipotekarno zavarovane terjatve družbe P., d. o. o.; da je s svojim ravnanjem le listinsko in knjigovodsko uskladil situacijo; da sodišče obsojencu pripiše povsem napačen namen – prikrivanje sklenjenih posojilnih pogodb; da zaključek sodišča, da je obsojenec kratkoročno posojilo družbi P., d. o. o., spremenil v dolgoročno, temelji na dvomljivem in nestrokovnem mnenju izvedenca finančne stroke; da je bilo sporno posojilo v celoti poravnano in skupaj z obrestmi vrnjeno v stečajno maso; da so nerazumni, nepopolni in v nasprotju z zbranimi dokazi razlogi sodišča v zvezi s krivdno obliko – direktnim naklepom obsojenca; da je družba M., d. o. o., redno sodelovala z družbo P., d. o. o., že v času, ko obdolženec še ni bil stečajni upravitelj T. družb; da je obsojenec tudi po prenehanju poslovnega sodelovanja družbe M., d. o. o., z družbo P., d. o. o., še naprej odobraval posojila v imenu T. družb; da družba P., d. o. o., po 30. 6. 2000 družbi M., d. o. o., ni plačala ničesar več; da je obsojenec s svojim ravnanjem zgolj plemenitil denarna sredstva stečajnih mas; da je denarna sredstva razpršil med banke in določene zasebne gospodarske družbe, družbi P., d. o. o., pa je posodil zgolj 7,42 % razpoložljivih denarnih sredstev, preostanek pa je naložil na bančne depozite; da je nesprejemljiv zaključek sodišča, da je obsojenec pri posojanju denarja ravnal z namenom pridobivanja protipravne premoženjske koristi družbi M., d. o. o.; da je življenjsko nesprejemljiv in nelogičen zaključek sodišča prve stopnje, po katerem je obsojenec že leta 1996 vedel za obseg predvidenih posojil; da sodišče pri ugotovitvi, da so bili vsi računi družbe M., d. o. o., izdani družbi P., d. o. o., fiktivni, ni opravilo celovite dokazne ocene, ter da v spisu ni dokazne podlage za opredelitev vseh spornih računov družbe M., d. o. o., za fiktivne, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč v nasprotju z izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP nasprotuje dokazni oceni sodišča ter uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

25. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika pa je bila v veliki meri vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornika obsojenega M. Ž. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

26. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi tarifnih številk 7114 v zvezi s 7152 Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.