Jedro

Tožena stranka je zgolj navedla, da te navedbe tožeče stranke prereka. S takšno floskulo pa se stranka ne more razrešiti obveznosti obrazloženega prerekanja dejstev, ki jih je navedla nasprotna stranka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje za znesek 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2008 do 29. 1. 2016 ustavilo postopek. S sodbo je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zavarovalnino v višini 41.768,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka) ter 8.446,53 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper del I. točke izreka sodbe (za znesek 21.742,85 EUR s pripadki) se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Zoper sodbo se je pritožila tudi tožeča stranka, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da znesek zavarovalnine zviša za znesek 33.557,35 EUR s pripadki, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožeče stranke je bila toženi stranki vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Dne 12. 8. 2008 je na gradbišču objekta dovozne rampe v L. K., zaradi gradbene nezgode, prišlo do porušenja podporne konstrukcije pri gradnji nadvoza. Tožeča stranka je povračilo škode zahtevala od tožene stranke na temelju sklenjene zavarovalne pogodbe.

8. S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu Pg 407/2010 z dne 2. 1. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 442/2014 z dne 18. 6. 2014 je bilo ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Sporna v sedaj obravnavanem delu postopka je bila samo še višina zavarovalnine.

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da znaša zavarovalnina iz obravnavanega škodnega dogodka 194.806,42 EUR. Ob upoštevanju dogovorjene 10 % odbitne franšize, toženkinega utemeljenega ugovora podzavarovanja po 960. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), torej da se zavarovalnina sorazmerno zniža za 19,14 %, ter dejstva, da je tožena stranka del zavarovalnine v znesku 100.000,00 EUR tožeči stranki že plačala, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 41.768,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2008 do plačila.

Pritožba tožene stranke:

10. Tožena stranka se pritožuje le zoper tisti del odločitve, ki se nanaša na prisojeno zavarovalnino za storitev polaganja, betoniranja, prenapenjanja in injektiranja kablov, ki presega 28.891,60 EUR. Po njenem prepričanju tožeča stranka do presežka nad tem zneskom ni upravičena, ker kabli v segmentu 7-8 niso bili poškodovani in bi jih tožeča stranka lahko ponovno uporabila in torej v tem delu tožeči stranki škoda ni nastala. Navaja, da je v tej smeri podala obrazložene in z dokazi podkrepljene ugovore že pred prvim narokom (npr. v odgovoru na tožbo ter pripravljalni vlogi z dne 12. 9. 2011 in z dne 4. 10. 2011). Vendar to ne drži. Iz vlog, na katere se sklicuje pritožnica, je očitno, da so bili njeni ugovori pavšalni – tožena stranka se v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi z dne 4. 10. 2011 do te postavke sploh ni izrecno opredelila, v vlogi z dne 12. 9. 2011 pa je navedla le, da je zahtevek v tem delu neupravičen, „saj ob nastanku škodnega dogodka navedeno delo še ni bilo izvršeno“ (četrti odstavek l. št. 50 spisa). Tožena stranka pa tudi ni prerekala navedb tožeče stranke v vlogi z dne 13. 10. 2011 (kjer je tožeča stranka natančno opisala stroške povezane z napenjanjem kablov in je tudi pojasnila zakaj je bilo v konkretnem primeru potrebno zamenjati vse kable). Tožena stranka je zgolj navedla, da te navedbe tožeče stranke prereka. S takšno floskulo pa se stranka ne more razrešiti obveznosti obrazloženega prerekanja dejstev, ki jih je navedla nasprotna stranka (prim. N. Betetto, ZPP s komentarjem, 4. knjiga, Ljubljana, GV založba, 2010, str. 169), kot to zmotno meni pritožnica.

11. Prav tako nima prav pritožnica, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati navedbe, ki jih pritožnica povzema v četrtem odstavku na strani 2 pritožbe. Te navedbe je namreč tožena stranka prvič podala šele po prvem naroku, kar je prepozno in jih zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo (286. člen ZPP). Kot tudi se tožena stranka ne more razbremeniti trditvenega bremena s sklicevanjem na predloženo dokumentacijo in predlagane dokaze. Dokazi namreč ne morejo nadomestiti pomanjkljivih navedb tožene stranke, temveč služijo (le) njihovemu dokazovanju (in so zato tudi nerelevantne pritožbene navedbe kakšna je bila vsebina predloženih dokazov).

12. Ker so bili torej ugovori tožene stranke deloma pavšalni deloma pa prepozni, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 214. člena ZPP in navedbe tožeče stranke o tem, da je bila potrebna zamenjava vseh kablov, štelo za nesporne. Posledično pa sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja tudi ni kršilo nobenega določila pravdnega postopka, saj se nespornih dejstev po izrecni določbi prvega odstavka 214. člena ZPP ne dokazuje.

Pritožba tožeče stranke:

13. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni ugovarjala trditvam tožene stranke, da znaša vrednost zavarovane graditve 1.793.127,89 EUR, zavarovalna vsota po zavarovalni polici pa 1.450.000,00 EUR. S tem so bili izpolnjeni zakonski pogoji po 960. členu OZ in je sodišče prve stopnje upravičeno sorazmerno zmanjšalo zavarovalnino, saj tožeča stranka kakšnega drugačnega dogovora ni zatrjevala. Da naj bi takšen dogovor obstajal, tožeča stranka prvič trdi šele v pritožbi, kar je prepozno in zato teh navedb ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člen ZPP). Zgolj podrejeno, pa tak ugovor tudi sicer ne bi mogel biti utemeljen, saj iz dodatka k polici (B2), ki ga omenja pritožnica, ne izhaja, da ob izpolnjenih pogojih po 960. členu OZ ne bo prišlo do znižanja zavarovalnine. Niti tega dodatka ni mogoče šteti za drugačen dogovor glede upoštevanja zavarovalne vrednosti in zavarovalne vsote, saj je v zvezi z ugotavljanjem podzavarovanja pomemben trenutek vrednosti zavarovanja ob začetku zavarovalne dobe (kar implicitno priznava tudi tožeča stranka v pritožbi, ko predhodno trdi, da je osnova za izračun vrednosti zavarovane stvari vrednost iz gradbene pogodbe).

14. Navedbe, da je bila osnova za izračun vrednosti zavarovane stvari dogovorjena v gradbeni pogodbi in znaša 1.455.735,02 EUR brez DDV, tožeča stranka prvič podaja šele v pritožbi. Tudi te navedbe zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih višje sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člen ZPP).

15. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Višje sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožbi nista bili uspešni, odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke pa ni prispeval k odločitvi višjega sodišča in tako ni bil potreben, je višje sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in 155. člen ZPP).