Jedro

V predmetni zadevi bi do združevanja izrečenih kazni lahko prišlo le, če bi obsojenec v predmetni zadevi obravnavano kaznivo dejanje storil pred prestajanjem po prejšnji obsodbi tj. pred 14. 10. 2013 ali med prestajanjem tj. najkasneje do 26. 9. 2015 (kar je poudarilo tudi sodišče prve stopnje v zadnjem stavku 6. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ker pa je kaznivo dejanje, ki je bilo obravnavano v predmetni zadevi, storil 27. 12. 2015, pogoj iz prvega odstavka 55. člena KZ-1 ni izpolnjen in posledično ni mogoče ugoditi zahtevi za nepravo obnovo postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP.

Izrek

I.Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo obsojenca za obnovo kazenskega postopka po sodbi Okrožnega sodišča v Celju VII K 49475/2015 z dne 19. 3. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju I Kp 49475/2015 z dne 12. 10. 2018, obsojenca pa na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila sodne takse kot stroška tega kazenskega postopka.

2.Zoper sklep se pritožuje obsojenčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V predmetni zadevi je obsojenec 12. 6. 2023 vložil zahtevo za nepravo obnovo postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP, ki določa, da se sme pravnomočna sodba spremeniti tudi brez obnove kazenskega postopka, če je bilo v dveh ali več sodbah zoper istega obsojenca pravnomočno izrečenih več kazni, pa niso bile uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku. Obsojenec je namreč predlagal, da se mu združijo kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Celju VII K 49475/2015 z dne 19. 3. 2018 in sodbi Okrajnega sodišča v Velenju I K 41723/2011 z dne 2. 4. 2013.

5.Sodišče prve stopnje je ob obravnavanju obsojenčeve zahteve ugotovilo: (-) da je s sodbo Okrožnega sodišča v Celju VII K 49475/2015 z dne 19. 3. 2018 obsojencu izrečena kazen 25 let zapora za kaznivo dejanje umora, ki ga je storil 27. 12. 2015, (-) da je prestajanje te kazni nastopil 29. 11. 2018 in jo še vedno prestaja, (-) da je s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju I K 41723/2011 z dne 2. 4. 2013 (ob upoštevanju sodbe Okrožnega sodišča v Celju I Ks 27680/2010 z dne 21. 8. 2012) izrečena enotna kazen 3 leta in 8 mesecev zapora, (-) da je obsojenec prestajanje te kazni nastopil 14. 10. 2013 in (-) da je bila ta kazen v celoti izvršena 26. 9. 2015.

6.Zahtevi za nepravo obnovo postopka iz razloga po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP je mogoče ugoditi le, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 55. člena KZ-1. Ta določa, da v primeru, če sodi sodišče obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po prejšnji obsodbi, ali zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil med prestajanjem zapora, izreče za vsa kazniva dejanja enotno kazen po 53. členu; pri tem upošteva, da je prej izrečena kazen že določena. Kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal, se mu všteje v izrečeno kazen zapora.

7.Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je torej mogoče zahtevi za nepravo obnovo postopka iz razloga po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP ugoditi le, če je obsojencu v poznejši sodbi bilo sojeno za kaznivo dejanje, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po prejšnji obsodbi, ali za kaznivo dejanje, ki ga je storil med prestajanjem kazni. V predmetni zadevi pa je bilo obsojencu sojeno za kaznivo dejanje, ki ga je storil 27. 12. 2015, kazen po poprejšnji sodbi pa je v celoti prestal 26. 9. 2015. Povedano drugače, v predmetni zadevi bi do združevanja izrečenih kazni lahko prišlo le, če bi obsojenec v predmetni zadevi obravnavano kaznivo dejanje storil pred prestajanjem po prejšnji obsodbi tj. pred 14. 10. 2013 ali med prestajanjem tj. najkasneje do 26. 9. 2015 (kar je poudarilo tudi sodišče prve stopnje v zadnjem stavku 6. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ker pa je kaznivo dejanje, ki je bilo obravnavano v predmetni zadevi, storil 27. 12. 2015, pogoj iz prvega odstavka 55. člena KZ-1 ni izpolnjen in posledično ni mogoče ugoditi zahtevi za nepravo obnovo postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP.

8.Zagovornica sodišču prve stopnje v pritožbi sicer očita, da je zmotno uporabilo določila o odmeri enotne kazni za kazniva dejanja v steku, vendar pri tem ne pojasni, kakšna naj bi bila po njenem pravilna uporaba teh pravil, glede na zgoraj navedeno pa je jasno, da teh pravil ni mogoče uporabiti drugače, kot jih je uporabilo sodišče prve stopnje v predmetni sodbi. V prid pritožbenim očitkom ne govori niti dejstvo, da je tožilstvo sicer v odgovoru na zahtevo obsojenca za nepravo obnovo postopka tudi samo predlagalo, da se predlogu obsojenega ugodi in se mu izreče enotna kazen 28 let in 7 mesecev zapora, v katero naj se mu všteje že prestani del kazni. Povsem očitno je, da je tožilstvo pri tem spregledalo datume storitve kaznivega dejanja in datume začetka in konca prestajanja kazni, s tem pa tudi dejstvo, da pogoji za združevanje kazni iz prvega odstavka 55. člena KZ-1 v obravnavni zadevi niso podani. Tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni postopalo pravilno, ko v sodbo Okrožnega sodišča v Celju VII K 49475/2015 z dne 19. 3. 2018 ni vštelo enotne kazni 3 leta in 8 mesecev zapora. Upoštevajoč navedeno pa se ni mogoče strinjati niti s stališčem zagovornice, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je nezakonito zaključilo, da niso podani formalni pogoji za izrek enotne kazni.

9.Ker je glede na obrazloženo pritožba neutemeljena in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo, je na podlagi 391. člena ZKP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

10.V skladu s prvim odstavkom 98. člena ZKP in četrtim odstavkom 95. člena ZKP je tudi pritožbeno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška tega pritožbenega postopka, saj se njegove socialne in premoženjske razmere od izreka sodbe niso spremenile in se nahaja na prestajanju zaporne kazni.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 407, 407/1, 407/1-1 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 55

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.