Jedro

Storilec, ki si bo najprej pridobil na nezakonit način pridobljeno negotovinsko plačilno sredstvo, zatem pa to isto negotovinsko plačilno sredstvo tudi uporabil in si pridobil protipravno premoženjsko korist, bo kazensko odgovoren zgolj za uporabo negotovinskega plačilnega sredstva po drugem odstavku 246. člena KZ-1.

Očitek tatvine oškodovančeve bančne kartice je vsebovan v zakonskem znaku "pridobljeno na nezakonit način".

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se za kaznivo dejanje pod točko I.2 izreka določi kazen 7 (sedem) mesecev zapora, ter se nato obtoženemu A. A. ob nespremenjenih določenih kazni za dejanje pod točko I.1 izreka (dve leti zapora in stranska kazen izgon tujca iz države za čas treh let)

po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreka izreče

enotna kazen

2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora

in stranska kazen

izgon tujca iz države za čas 3 (treh) let.

II.V nespremenjenih delih se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega pod točko I.1 kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, pod točko I.2 pa nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva po drugem odstavku 246. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Obtožencu je za dejanje pod točko I.1 določilo kazen dve leti zapora in stransko kazen izgon tujca iz države za čas treh let; za dejanje pod točko I.2 je določilo kazen 10 mesecev zapora, nakar je obtožencu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in osem mesecev zapora in stransko kazen izgon tujca iz države za čas treh let. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 19. 11. 2024 od 9.50 ure dalje. Po drugem odstavku 48.a člena KZ-1 se trajanje izgona tujca iz države šteje od dneva pravnomočnosti sodbe; čas, prebit v zaporu, se ne šteje v čas trajanja te kazni. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2024 dalje do plačila napotilo na pravdo. Po 74. členu KZ-1 in drugem odstavku 75. člena KZ-1 je obtožencu naložilo plačilo 554,73 EUR, to je denarni znesek, ki ustreza protipravno pridobljeni premoženjski koristi. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po prvem odstavku 97. člena ZKP se nagrada in potrebni izdatki obtoženčevega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračunskih sredstev.

2.Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona po 5. točki prvega odstavka 372. člena ZKP, predlagal je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazni spremeni tako, da obtožencu določi kazen zapora, ki bo skladna s predlogom za kaznovanje tožilstva za primer priznanja krivde v skupni višini določene kazni zapora v trajanju dve leti in sedem mesecev, nato naj upoštevaje 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 obtožencu izreče enotno kazen največ dve leti in pet mesecev zapora oziroma podrejeno naj izpodbijano sodbo razveljavi v odločbi o kazni (točka II izreka) in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Pravilno je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da storilčeva trikratna uporaba predhodno oškodovancu odtujene bančne kartice predstavlja nadaljevano kaznivo dejanje po drugem odstavku 246. člena KZ-1, kar je obrazložilo v točkah 3 do 8 izpodbijane sodbe in se pri tem sklicevalo na relevantno sodno prakso (sodba VS RS I Ips 44904/2017 z dne 29. 2. 2024, sodba VSL II Kp 44904/2017 z dne 12. 4. 2023). Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi izpolnjenost kriterijev za uporabo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja po drugem odstavku 246. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Razlogom sodbe v tem delu pritrjuje kot pravilnim tudi pritožnik.

5.Tožilstvo je obtožencu z obtožbo očitalo, poleg kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, tudi kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 (da je obtoženi oškodovancu po storitvi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe vzel in s kraja odnesel bančno kartico banke C., last oškodovanca D. B.) ter tri kazniva dejanja zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva po drugem odstavku 246. člena KZ-1 (tri uporabe oškodovančeve bančne plačilne kartice v izvorni obliki, ki je ni bil upravičen uporabljati in jo je pridobil na nezakonit način, ter s tem sebi pridobil protipravno premoženjsko korist, z opravo treh nakupov z bančno kartico oškodovanca v njegovo breme).

6.Za obstoj kaznivega dejanja po drugem odstavku 246. člena KZ-1 morata biti kumulativno podana dva temeljna pogoja, da storilec negotovinskega plačilnega sredstva ni bil upravičen uporabiti in da ga je pridobil na nezakonit način. Izpolnjen mora biti še dodatni pogoj, da s svojim ravnanjem sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist. Storilec, ki si bo najprej pridobil na nezakonit način pridobljeno negotovinsko plačilno sredstvo, zatem pa to isto negotovinsko plačilno sredstvo tudi uporabil in si pridobil protipravno premoženjsko korist, bo kazensko odgovoren zgolj za uporabo negotovinskega plačilnega sredstva po drugem odstavku 246. člena KZ-1.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tatvina oškodovančeve kartice v obravnavanem primeru zaradi naknadne trikratne uporabe za nakupe izgubila samostojnost in je zato tudi upravičeno poseglo v abstraktni opis kaznivih dejanj po obtožbi (točki II in III), kar je obrazložilo v točki 8 izpodbijane sodbe.

8.Pravilno je stališče zagovornika, da je očitek tatvine oškodovančeve bančne kartice, ki ga je tožilstvo v obtožnici opredelilo kot samostojno kaznivo dejanje po prvem odstavku 204. člena KZ-1, vsebovan v zakonskem znaku kaznivega dejanja po drugem odstavku 246. člena KZ-1 "pridobljeno na nezakonit način". V razlogih v točkah 3 do 7 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo pravno presojo dejanj vezanih na točko II in III obtožbe. Ni pravilno stališče zagovornika, da je z vključitvijo očitka tatvine oškodovančeve bančne kartice v nadaljevano kaznivo dejanje po drugem odstavku 246. člena KZ-1 sodišče prve stopnje "nedopustno širilo kriminalno količino", saj je bila tatvina bančne kartice ves čas predmet obtožbe. Pritožbeno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe v zvezi s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja pod točko I.2 izreka izpodbijane sodbe ni ugotovilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč očitek tatvine pravilno vključilo v nadaljevano kaznivo dejanje po drugem odstavku 246. člena KZ-1.

9.Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje z odločbo o kazni prekršilo kazenski zakon, ker je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (kršitev iz 5. točke 372. člena KZ-1) in sicer je pri odmeri kazni za kaznivo dejanje po drugem odstavku 246. člena KZ-1 kršilo določbo šestega odstavka 285č. člena ZKP, ki določa, da v sodbi, s katero se obtoženec spozna za krivega, sodišče ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec.

10.Državna tožilka je na predobravnavnem naroku za primer priznanja krivde predlagala, da sodišče za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe določi kazen dveh let zapora, za kaznivo dejanje tatvine bančne kartice po prvem odstavku 204. člena KZ-1 kazen treh mesecev zapora in za tri kazniva dejanja zlorabe bančne kartice po drugem odstavku 246. člena KZ-1 določi za prvo uporabo bančne kartice dva meseca zapora, za drugo štiri mesece zapora in za tretjo en mesec zapora, nato naj obtožencu izreče enotno kazen dveh let in osem mesecev zapora ter stransko kazen izgon tujca iz države za dobo treh let.

11.Prav ima pritožnik, da bi moralo sodišče prve stopnje predlog tožilstva za primer priznanja krivde obravnavati tako, da bi bilo vezano zgolj na predlagano kazen dve leti zapora za hudo telesno poškodbo ter dva meseca, štiri mesece in en mesec za trikratno uporabo bančne kartice po drugem odstavku 246. člena KZ-1, ne bi pa smelo pri odmeri kazni za nadaljevano kaznivo dejanje po drugem odstavku 246. člena KZ-1 upoštevati tudi kaznovalnega predloga tožilke, ki se je nanašal na predlagano kazen za samostojno očitano kaznivo dejanje tatvine po obtožbi.

12.Sodišče prve stopnje je obtoženemu za nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva po drugem odstavku 246. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 določilo kazen 10 mesecev zapora in mu nato upoštevaje kot določeni kazni za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe kazen dve leti zapora in stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let, izreklo enotno kazen dve leti in osem mesecev zapora in stransko kazen izgona tujca iz države za dobo treh let. V točki 15 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo iz katerih razlogov je sledilo predlogu državne tožilke glede vrste kazenske sankcije in zakaj se je odločilo za izrek zaporne kazni. Med drugim je pojasnilo, da so v kriminalno količino kot del nadaljevanega kaznivega dejanja po drugem odstavku 246. člena KZ-1 vključeni tatvina bančne kartice ter tri uporabe bančne kartice. Odmero določenih kazni in izrek enotne kazni je obrazložilo v točki 17 izpodbijane sodbe. Za dejanje pod točko I.2 je določilo kazen 10 mesecev zapora, kar predstavlja seštevek določenih kazni iz kaznovalnega predloga tožilke za prvotno očitana štiri samostojna kazniva dejanja (tatvina in zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva). Prav ima pritožnik, da bi glede na drugačno pravno opredelitev teh dejanj kot nadaljevano kaznivo dejanje po drugem odstavku 246. člena KZ-1 sodišče moralo obtožencu za dejanje pod točko I.2 določiti kazen, ki ne bi dosegla seštevka posameznih kazni za štiri samostojna kazniva dejanja iz kaznovalnega predloga tožilke in obtožencu posledično izreči nižjo enotno kazen zapora.

13.Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je za kaznivo dejanje pod točko I.2 izreka določilo kazen sedem mesecev zapora, ter obtožencu ob nespremenjenih določenih kazni za dejanje pod točko I.1 izreka (dve leti zapora in stranske kazni izgona tujca iz države za čas treh let) na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora in stransko kazen izgon tujca iz države za čas treh let. Pri določitvi kazni za dejanje pod točko I.2 izreka in pri izreku enotne kazni je tako kot sodišče prve stopnje upoštevalo težo kaznivih dejanj, obtoženčevo krivdo in okoliščine storitve, ravnanje obtoženega po storitvi kaznivih dejanj ter olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih je v točki 17 ugotovilo sodišče prve stopnje in jim zagovornik s pritožbo ne nasprotuje. Izrečena enotna kazen je pravična in zakonita, glede na težo kaznivih dejanj, okoliščine storitve in priznanje krivde. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bo le tako izrečena enotna kazen zapora in stranska kazen izgona tujca iz države za čas treh let dosegla namen kaznovanja iz 45.a člena KZ-1.

14.Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe, poseglo je v odločbo o kazenski sankciji za kaznivo dejanje pod točko I.2 in v odločbo o enotni kazni. Pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti po prvem odstavku 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev procesnega prava in tudi ne drugih kršitev kazenskega prava, razen kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena KZ-1, ki jo uveljavlja pritožnik, zato je v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 54, 54/1, 246, 246/2 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 285č, 285č/6, 372, 372-5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.