Jedro

V zvezi z odškodninami zaradi psihičnega nasilja na delovnem mestu pride v poštev primerjava z odškodninami zaradi kršitev osebnostnih pravic in za duševne bolečine zaradi razžalitve v civilnih postopkih. Znesek 5.000,00 EUR predstavlja primerno zadoščenje za tožnici, ki sta bili od marca 2005 do sredine leta 2006 izpostavljeni zlasti verbalnemu (pa tudi neverbalnemu) neželenemu ravnanju spolne narave, ki je temeljilo na dejstvu, da sta ženski, to je na podlagi spola.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti glasi : Tožena stranka je dolžna plačati prvotožeči stranki 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2007 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, višji zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati drugotožeči stranki 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2007 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, višji zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožnicama v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 764,73 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje, pod izvršbo.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnicama plačati vsaki 10.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2007 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Odločilo je, da jima je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v višini 3.151,79 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje, pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter naloži tožnicama povračilo stroškov postopka vsaki do ene polovice. Obrazložitev svoje odločitve, da obstaja temelj za odškodninsko odgovornost tožene stranke, je sodišče prve stopnje oprlo na določbe 44., 45. in 181. člena Zakona o delovnih razmerjih ter v skladu z določbo 147. in 179. člena Obligacijskega zakonika ugotovilo, da tožnicama za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice pripada pravična denarna odškodnina. Tožena stranka ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni opredelilo in izreklo glede zatrjevanih kršitev dostojanstva tožnic po določbi 181. člena OZ. Po citirani določbi OZ je sankcionirana kršitev pravice do spolne nedotakljivosti in osebnega dostojanstva le, če je bila kršitev storjena s kaznivim dejanjem. Sodišče se do zatrjevanih kršitev dostojanstva pod pogoji, ki jih določa 181. člen OZ, sploh ni opredelilo, kar pa je bilo sodišče dolžno. Sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka po temelju odgovorna tožnicama v celoti. Tožena stranka je med postopkom v svojih vlogah zatrjevala, da sta tožnici zaradi njunih osebnostnih lastnosti v veliki meri soprispevali k oblikovanju odnosov v njunem službenem kolektivu, kar so nazorno prikazale tudi vse zaslišane priče. Tožnici kot ženski v pretežno moškem kolektivu sta nastale odnose nedvomno intenzivneje doživljali. Zaslišane priče so izpovedovale o obstoju ljubezenskih zvez v kolektivu, v katere sta bili vpleti tudi tožnici. Tožena stranka meni, da je do zaostritve v kolektivu v pretežni meri prišlo ravno zaradi ravnanj tožnic, ne pa samo zaradi enostranskih ravnanj posameznih delavcev tožene stranke, kot je to zmotno ugotovilo sodišče. Sodišče prve stopnje soprispevka oziroma soodgovornosti tožnic pri svoji odločitvi ni upoštevalo oziroma ga je v celoti spregledalo. Glede odmere odškodnine tožena stranka meni, da jo je odmerilo previsoko. Višina odmerjene odškodnine mora biti usklajena in primerljiva z drugimi podobnimi primeri škod in odškodnin zanje. Tožnici po zaključkih izvedenke zaradi zatrjevanih kršitev osebnostnih pravic nista utrpeli trajnih osebnostnih sprememb, kar je nedvomno pomembno pri presoji posledic utrpele škode. Predlaga, da jo višje sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava ustrezno zniža. Glede teka zakonskih zamudnih obresti tožena stranka meni, da je zamuda s plačilom njene odškodninske obveznosti lahko nastala šele takrat, ko ji je bila škoda tožnic znana, to pa ni moglo biti pred izdajo izvedeniških mnenj za tožnici. Zamudne obresti lahko začnejo teči šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, ker so v tem trenutku izpolnjeni vsi pogoji za posledico zamude tožene stranke.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu sta tožnici zahtevali izplačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo za pretrpljene duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice. Zahtevali sta denarno odškodnino v višini 10.500,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da so se v času od marca 2005 dalje pri toženi stranki dogajali nekateri dogodki, ki pomenijo spolno diskriminacijo tožnic. Ugotovilo je, da je tožena stranka grobo kršila svojo dolžnost varovanja dostojanstva obeh tožnic pri delu, saj sta bili v delovnem okolju nedvomno izpostavljeni zlasti verbalnemu (pa tudi neverbalnemu) neželenemu ravnanju spolne narave, to ravnanje pa je temeljilo na dejstvu, da sta ženski, kar pomeni, da gre za neželeno ravnanje na podlagi spola. Ugotovilo je, da tožena stranka ni preprečila kršitev dostojanstva tožnic pri delu, tožnici sta se zoper prvotna diskriminatorna ravnanja pritoževali, vendar s pritožbami nista ničesar dosegli, poleg tega pa so bile pritožbe povod za še dodatno diskriminatorno ravnanje do njiju. Ugotovilo je, da je tožena stranka zaradi kršitve svojih obveznosti iz 6. in 45. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) ravnala protipravno, prav tako je podana njena krivda. Pri presoji obstoja škode je upoštevalo 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS št. 81/2001 in naslednji). Na podlagi ugotovitev sodne izvedenke in izvedenega postopka pred sodiščem, je ugotovilo, da sta tožnici trpeli duševne bolečine zaradi posega v njuno osebnostno celovitost in človeško dostojanstvo približno eno leto in pol, zato je pravična denarna odškodnina 10.500,00 EUR, kot sta tožnici zahtevali.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo in izreklo glede zatrjevanih kršitev dostojanstva tožnic po določbi 181. člena OZ. Po navedeni zakonski določbi gre za posebno pravno podlago, ki daje oškodovancu pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, ki jih ima zaradi nedovoljenega posega v spolno integriteto. Tožnici sta v tožbi navajali, da je temelj tožbenega zahtevka tudi določba 181. člena OZ. V odškodninskem sporu tožniku ni potrebno izrecno navesti pravne podlage tožbenega zahtevka, pač pa morajo tožbene navedbe vsebovati trditve, iz katerih izhajajo vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Po načelu iura novit curia je pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka naloga sodišča. Dolžnost tožnika je, da navede dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek (dejanska podlaga tožbe). Navajanje pravne podlage ni obvezna sestavina tožbe in sodišče na takšno opredelitev ni vezano. Obvezna sestavina tožbe je tožbeni zahtevek, na katerega je sodišče vezano v skladu z načelom dispozitivnosti. Glede na navedeno se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati do zatrjevanih kršitev dostojanstva tožnic po določbi 181. člena OZ.

Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost zahtevka tožnic na podlagi 184. člena v zvezi s 6. in 45. členom ZDR. Prvi odstavek 184. člena ZDR določa, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Drugi odstavek citiranega člena pa določa, da se odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Delodajalec je dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen neželenemu ravnanju spolne narave, ki vključuje neželeno fizično, verbalno ali neverbalno ravnanje, ali drugemu na spolu temelječemu vedenju, ki ustvarja zastrašujoče, sovražne ali ponižujoče delovne odnose in okolje ter žali dostojanstvo moških in žensk pri delu, s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev (1. odstavek 45. člena ZDR). Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom, je dokazno breme na strani delodajalca (3. odstavek 45. člena ZDR). Za utemeljenost odškodninskega zahtevka morajo biti izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, protipravno ravnanje povzročitelja škode, obstoj vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja.

Glede na navedeno pravno podlago je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali sta bili tožnici od sredine leta 2005 do konca leta 2006 izpostavljene neželenemu ravnanju spolne narave na delovnem mestu in ali jima je v posledici takšnega ravnanja tožene stranke bila povzročena nepremoženjska škoda.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da sta bili tožnici v času od marca 2005 do sredine leta 2006 izpostavljene zlasti verbalnemu (pa tudi neverbalnemu) neželenemu ravnanju spolne narave, ki je temeljilo na dejstvu, da sta ženski, to je na podlagi spola. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na upoštevanju vseh izvedenih dokazov in je utemeljena v prepričljivih, logičnih in življenjsko sprejemljivih razlogih, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanje sklicuje. Ocena sodišča prve stopnje ima osnovo v izpovedbah tožnic, iz katerih izhaja, da je s strani M.L., tožnicama nadrejenega delavca prišlo do ravnanj, ki so bila do tožnic diskriminatorna. Izpovedbe tožnic je sodišče prve stopnje ocenilo za verodostojne in prepričljive, na drugi strani pa izpovedbi priče M.L. ni sledilo, izpoved priče ni bila prepričljiva in tudi ni bila skladna z izpovedbami tožnic in ostalih prič.

Sodišče prve stopnje je vse elemente: protipravnost, krivda, vzročna zveza in škodo pravilno ugotovilo. Ocenilo je ravnanje tožnicama nadrejenega delavca M.L. kot neprimerno. Ugotovilo je vzročno zvezo, saj je s posegom v osebno sfero tožnic tožena stranka vršila pritiske nanju do te mere, da se je njuno psihično ravnovesje porušilo.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka po temelju odgovorna tožnicama v celoti. Pritožbene navedbe, da sta tožnici zaradi svojih osebnostnih lastnosti v veliki meri prispevale k oblikovanju odnosov v kolektivu so neutemeljene. Kakšne so osebnostne lastnosti tožnic pritožba ne pojasnjuje, dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje pa je nazorno pokazal, da nekateri pripadniki slovenske vojske menijo, da ženske ne morejo v vojski enakopravno sodelovati kot članice kolektiva in da torej že apriori ne morejo biti deležne enake obravnave kot moški pripadniki. Pri tem je dokazni postopek pokazal, da tožena stranka tožnicama ni zagotovila takšnega delovnega okolja, v katerem ne bi bili izpostavljeni neželenemu ravnanju predpostavljenih delavcev, potem, ko sta se zoper tako ravnaje pritoževali (v skladu s subordinacijo, ki velja v vojski) pa tožena stranka ni ustrezno ukrepala. Tožnicama zato ni mogoče očitati, da sta soprispevali k razmeram v kolektivu oziroma, da sta celo bili sami krivi, da je prišlo do takih ravnanj, ne pa zaradi ravnanj posameznih delavcev tožene stranke.

Odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožnicama, po oceni pritožbenega sodišča ne ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine. Sodišče prve stopnje je oceno glede višine škode napravilo na podlagi presoje dokazov z zaslišanjem tožnic, prič in izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, kako so škodni dogodki vplivali na posamezno tožnico in kako so vplivali na njuno čustveno ravnovesje. Poudarilo pa je tudi, da je v konkretnem primeru delodajalec Republika Slovenija, ki bi morala biti ostalim delodajalcem za vzgled. Sodišče prve stopnje je upoštevalo prizadetost tožnic zaradi leto in pol trajajočega posega v človeško dostojanstvo tožnic na delovnem mestu, po oceni pritožbenega sodišča pa je odškodnino odmerilo previsoko. Sodna praksa v zvezi z odškodnino zaradi psihičnega nasilja na delovnem mestu se še ni oblikovala. Primerjava z odškodninami zaradi kršitev osebnostnih pravic in odškodnin za duševne bolečine zaradi razžalitve v civilnih postopkih pa pokaže, da zahtevani znesek (10.500,00 EUR) ne ustreza pomenu prizadete dobrine in namenu odškodnine. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 10.500,00 EUR znižalo na 5.000,00 EUR. V spornem obdobju (od marca 2005 do junija 2006) je znašala povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji približno 770,00 EUR, prisojeni znesek 5.000,00 EUR tako predstavlja 6,49 povprečnih plač na zaposleno osebo. Glede na konkretni primer odškodnina v višini 5.000,00 EUR po oceni pritožbenega sodišča pomeni primerno zadoščenje za tožnici.

Sodišče prve stopnje je tožnicama priznalo od prisojenih zneskov zakonske zamudne obresti od 4. 1. 2007 dalje, ko sta tožnici na državno pravobranilstvo naslovili odškodninski zahtevek. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da zamudne obresti lahko začnejo teči šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, ker so od takrat izpolnjeni vsi pogoji za posledico zamude tožene stranke. Po določbi 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega naj izpolni svojo obveznost. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je toženi stranki naložilo, naj tožnicama povrne odškodnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2007, ko sta na državno pravobranilstvo naslovili odškodninski zahtevek.

Ker glede preostalega dela niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pravdnih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravdne stroške obeh strank priznalo in odmerilo v skladu z določbami Odvetniške tarife (OT - Ur. l. RS št. 67/2003 in nadaljnji). Ker pa se je zaradi odločitve pritožbenega sodišča spremenil uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je pritožbeno sodišče ponovno odločalo o pravdnih stroških strank, ki so jim nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta tožnici s tožbenim zahtevkom uspeli do 47,61 %, tožena stranka pa je v tem sporu uspela do 52,39 %. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnici upravičeni do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 3.151,79 EUR, glede na 47,61 % uspeh v sporu znaša to 1.500,56 EUR. Tožena stranka je upravičena do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov (za sestavo odgovora na tožbo 500 točk, za pristop na poravnalni in prvi narok 500 točk, za pristope na narok 8. 9. 2008, 24. 10. 2008, 10. 12. 2008 in 6. 3. 2009 po 250 točk, urnine 250 točk, za dve pripravljalni vlogi po 375 točk, skupaj 3000 točk, kar glede na vrednost odvetniške točke (0,459 EUR) in 2 % materialnih stroškov znaša 1.404,54 EUR, 52,39 % od navedenega zneska pa predstavlja 735,83 EUR. Po pobotu teh zneskov je dolžna tožena stranka tožnicama povrniti del njunih pravdnih stroškov, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje, v višini 764,73 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude do plačila.