Jedro

Stvari iz intimnega življenja posameznika, med katere nedvomno sodijo navedbe (v trdilni obliki ali obliki namigovanj) v zvezi z obstojem oziroma neobstojem zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti tožnika ter okoliščinami glede partnerske zveze, tudi če gre za relativno javno osebo, brez njegove privolitve ni dovoljeno objavljati. Gre namreč za podatke, ki sodijo v najbolj nedotakljivo polje človekove zasebnosti, saj razkrivajo, s kom posameznik deli svoj dom, svoje misli in intimnosti. Razkritje takšnih podatkov velikemu številu ljudi brez privolitve posameznika ne more biti opravičljivo s sklicevanjem na pravico javnosti do obveščenosti.

Odločitvi sodišča prve stopnje, da bi zaradi časovne neomejenosti ugoditev prepovednemu zahtevku, v delu, ki se nanaša na najbolj intimno sfero tožnika, predstavljala nedopusten poseg v pravico javnosti do obveščenosti in pravico toženke do izjave (39. člen Ustave) ni mogoče pritrditi.

Splošna neomejena prepoved pisanja o tožnikovih zasebnih potovanjih v tujino in o nakupu osebnega nepremičnega premoženja, kar vse kaže na njegov življenjski standard, bi zagotovo predstavljala prekomeren poseg v pravico tožene stranke do izražanja in komplementarno pravico javnosti do obveščenosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi v delu, ki se nanaša na prepoved nadaljnjega objavljanja navedb v trdilni obliki ali v obliki namigovanj v zvezi z obstojem ali neobstojem zakonske zveze tožnika, v zvezi z obstojem ali neobstojem zunajzakonske skupnosti tožnika in v zvezi z drugimi okoliščinami zakonskih in zunajzakonskih zvez tožnika ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, sicer se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženki v reviji X prepove nadaljnje objavljanje navedb v zvezi z obstojem ali neobstojem zakonske zveze tožnika, v zvezi z obstojem ali neobstojem zunajzakonske skupnosti tožnika, v zvezi z družinskimi razmerji zakonske ali zunajzakonske partnerice tožnika, v zvezi z drugimi okoliščinami zakonskih in zunajzakonskih zvez tožnika, v zvezi z osebnimi potovanji tožnika v tujino in v zvezi z nakupi osebnega nepremičnega premoženja tožnika oziroma njegove družine ter nadaljnji podobni posegi v osebnostne pravice tožnika do zasebnosti, osebnega in družinskega življenja ter do časti in dobrega imena ter da se za primer kršitve te prepovedi toženki izreče denarna kazen.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da naj bi pri javnosti v določenih konkretnih okoliščinah obstajal upravičen interes za seznanitev z razmerami iz najgloblje zasebne sfere tožnikovega osebnega življenja, če bi se bistveno spremenile okoliščine v zvezi s tožnikovim statusom relativno javne osebe. Pri večini objavljenih podatkov o tožnikovem intimnem družinskem življenju, gre za enostavne trditve oziroma namigovanja, ki jih objektivno ni mogoče povedati drugače, kot je predlagal tožnik. S tem, ko je sodišče ugotovilo verjetnost tožnikove terjatve ter navedlo, da gre za nedopusten poseg tožene stranke v najglobljo sfero zasebnosti tožnikovega osebnega življenja, nato pa sprejelo diametralno nasprotno odločitev, je negiralo samo sebe. Ključni razlogi izpodbijanega sklepa so zato obremenjeni s kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega konkluzija sodišča o domnevno preširokem petitu začasne odredbe, s sklicevanjem na to, da bi se lahko bistveno spremenile okoliščine v zvezi s tožnikovim statusom relativno javne osebe, predstavlja golo špekulacijo, ki je sodišče ne konkretizira. Če bi prišlo do spremembe pri tožniku, bi prišlo tudi do spremembe tožbenega temelja, spremenila bi se identiteta zahtevka. Začasna odredba, izdana v predmetni zadevi, torej toženke ne bi zavezovala. Sklep sodišča je materialnopravno napačen. Tožnik je relativno javna oseba, torej oseba, ki zanima javnost le glede nekih konkretnih dogodkov. Treba je upoštevati, da se zavestno ne izpostavlja javnosti z namenom trženja svoje podobe, temveč glede informacij iz poslovnega in zasebnega življenja intervjujev ne daje. Po ustaljeni praksi slovenskih sodišč, pa tudi praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, obstaja legitimen interes za vpogled v zasebnost posameznika zgolj, kadar so zasebne vsebine neogibno in stvarno povezane s kakšnim predmetom javnega pomena. Takrat bi mediji lahko imeli legitimen interes poročati o okoliščinah iz zasebnega življenja. Bistveni del prepovednega zahtevka se nanaša na podatke o zakonskih in domnevnih zunajzakonskih razmerjih tožnika, o teh podatkih pa ni dopustno poročati. Pritožba se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča Up 50/99 in Up 444/90. Ker tožnik tudi nima lastnosti javne osebe z umeščenostjo v javnem sektorju, interesa javnosti ni glede objavljanja podatkov o njegovem osebnem premoženju in preživljanju prostega časa. Zmotno je stališče, da se prepovedni zahtevek nanaša na vsakršno pisanje oziroma skrivanje podatkov o tožnikovem zasebnem življenju. Zahtevek je konkretiziran z objavami v reviji X, prav tako je konkretizirano, na katero razkrivanje podatkov o tožnikovem zasebnem življenju se prepoved nanaša. Zadeva je v bistvenem različna kot zadeva III Ip 2034/2014, kjer je bil prepovedni zahtevek označen kot preširok, saj se je nanašal na celotno družinsko in intimno življenje tožnika. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani sklep, tako da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma da razveljavi sklep in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožnik kot lastnik in poslovodja več gospodarskih družb zasebnega prava s tožbo zahteva prenehanja kršitev osebnostnih pravic, do katerih prihaja z objavo člankov v tabloidni reviji X, ki je nova periodična edicija tožene stranke. Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe z identičnim prepovednim zahtevkom glede nadaljnjega objavljanja pisanj o tožniku, kot ga vsebuje 2. točka tožbenega zahtevka, predvsem ker je ocenilo, da je prepoved oblikovana presplošno, vseobsegajoče in premočno posega v svobodo izražanja. Ob tem se sodišče ni argumentirano ukvarjalo s posameznimi konkretnimi sklopi področij osebnega življenja tožnika, glede katerih je bila predlagana začasna odredba na prepoved objave, temveč je ocenilo, da pri tožniku kot relativno javni osebi ni mogoč zaključek, da je obveščanje o v prepovednem zahtevku navedenih okoliščinah vedno in v vsakršnih konkretnih razmerah nedopustno, saj se skozi daljše obdobje lahko v bistvenem spremenijo okoliščine v zvezi s tožnikom in njegovim statusom (relativno) javne osebnosti. Takšen pristop po oceni pritožbenega sodišča ni ustrezen.

5. Tožnik je kot gospodarstvenik in v poslovnem svetu aktiven posameznik relativno javna oseba, ki mora trpeti določeno stopnjo vdora v svojo zasebnost. Pravica do zasebnosti namreč ni absolutna, temveč je omejena z varstvom pravic in koristi drugih ter z vedenjem posameznika v javnosti. Pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti mora zato sodišče upoštevati, za katero področje zasebnega življenja posameznika gre, pri čemer velja pravilo, da je najbolj varovano najbolj intimno področje zasebnega življenja, upoštevajoč tudi odnos samega zasebnika do skrivanja tega področja javnosti ter ali gre za relativno ali absolutno javno osebo in s tem povezan interes javnosti za življenje posameznika.(1)

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da stvari iz intimnega življenja posameznika, med katere nedvomno sodijo navedbe (v trdilni obliki ali obliki namigovanj) v zvezi z obstojem oziroma neobstojem zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti tožnika ter okoliščinami glede partnerske zveze, tudi če gre za relativno javno osebo, brez njegove privolitve ni dovoljeno objavljati. Gre namreč za podatke, ki sodijo v najbolj nedotakljivo polje človekove zasebnosti, saj razkrivajo, s kom posameznik deli svoj dom, svoje misli in intimnosti. Razkritje takšnih podatkov velikemu številu ljudi brez privolitve posameznika ne more biti opravičljivo s sklicevanjem na pravico javnosti do obveščenosti. Ob tem je pomembno tudi, da se posegi medijev v zasebno življenje posameznika na noben način ne morejo primerjati z običajnimi posegi, saj njihovo sporočilo doseže velik del ljudi, napisano pa ostane, možno je ponovno reproduciranje besed, shranjene so v arhivih ali v elektronskih zapisih ter vedno obstoji možnost nove in nove uporabe, pa tudi zlorabe. Odločitvi sodišča prve stopnje, da bi zaradi časovne neomejenosti ugoditev prepovednemu zahtevku, v delu, ki se nanaša na najbolj intimno sfero tožnika, predstavljala nedopusten poseg v pravico javnosti do obveščenosti in pravico toženke do izjave (39. člen Ustave) glede na navedeno ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe na prepoved nadaljnjega objavljanja navedb v trdilni obliki ali obliki namigovanj v zvezi z obstojem ali neobstojem zakonske zveze tožnika, v zvezi z obstojem ali neobstojem zunajzakonske skupnosti tožnika in v zvezi z drugimi okoliščinami zakonskih in zunajzakonskih zvez tožnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, saj samo zaradi dvofaznosti postopka izdaje začasne odredbe odločitve ni moglo spremeniti.

7. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe glede prepovedi objavljanja navedb v trdilni obliki ali v obliki namigovanj glede družinskih razmerij zakonske ali zunajzakonske partnerice tožnika in glede nakupa osebnega nepremičnega premoženja tožnikove družine zavrnilo tudi iz razloga, ker osebnostne pravice družinskih članov ali zunajzakonskih partnerjev niso tožnikove pravice, temveč so za njihovo varovanje aktivno legitimirani omenjeni družinski člani. Pritožba tega argumenta konkretizirano ne graja, pritožbeno sodišče pa v tem delu pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, saj tožnik ni pojasnil, v čem naj bi pisanje o družinskih razmerjih njegove zakonske oziroma izvenzakonske partnerice oziroma premoženju družinskih članov kršilo njegove osebnostne pravice.

8. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pisanje o zasebnih potovanjih tožnika v tujino in o nakupih njegovih osebnih nepremičnin, kljub temu, da gre za relativno javno osebo, v določenih okoliščinah lahko v javnem interesu. Tožnik je v javni sferi znan kot gospodarstvenik, v preteklosti večkrat omenjen na lestvicah najpremožnejših državljanov, lastnik in ustanovitelj gospodarskih družb zasebnega prava, med drugim trgovskih verig, imenovanih ..., ki zaposlujejo veliko število slovenskih delavcev. Glede na aktualne splošno znane poslovne težave omenjenih gospodarskih družb, s poslovanjem katerih je tožnik pridobil tudi svoje zasebno premoženje, javnost nedvomno zanima ta segment tožnikovega življenja. Splošna neomejena prepoved pisanja o tožnikovih zasebnih potovanjih v tujino in o nakupu osebnega nepremičnega premoženja, kar vse kaže na njegov življenjski standard, bi zagotovo predstavljala prekomeren poseg v pravico tožene stranke do izražanja(2) in komplementarno pravico javnosti do obveščenosti. Enako velja tudi za generalno klavzulo o prepovedi nadaljnjih podobnih posegov v osebnostne pravice tožnika do zasebnosti, osebnega in družinskega življenja ter do časti in dobrega imena. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predlagane začasne odredbe potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo na podlagi četrtega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 214/2014, II Ips 296/2002 Op. št. (2): O vsebini in pomenu te pravice Ustavno sodišče v odločbah Up 1391/2007, Up 2940/2007, Up 570/2009, Up 584/2012.