Jedro

Strošek poskusa mirne rešitve spora (v izogib nepotrebnemu sporu pred sodiščem) je strošek, ki nastane v zvezi s postopkom.

V primerih, katerih stična točka je, da ni šlo za enkratno, izolirano in neizzvano žalitev, temveč za osebe oziroma družine, ki so dalj časa v sporih ali konfliktnih odnosih oziroma so si žalitve izmenjevale, se je sodna praksa v civilnih zadevah izrekla, da je treba te okoliščine upoštevati in tudi, da v takih primerih včasih (denarna) odškodnina razžaljencu ne pripada, ker ni in ne bi služila svojemu namenu oziroma ni združljiva z namenom denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

I.Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se v II., III. in V. točki izreka razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1.Pravdni stranki sta soseda, ki sta v sporu. Tožnica zahteva plačilo denarne odškodnine in opravičilo zaradi žaljivk, ki naj bi jih toženec izrekel 16. 6. 2022.

2.Z izpodbijano odločbo1 je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo dela odvetniških stroškov 333,01 EUR (I. točka izreka; ni pritožbeno izpodbijano); naložilo tožencu, da plača tožnici 1.000 EUR s pripadki (II. točka izreka) in da se tožnici vpričo njenega sina A. A.2 opraviči za izrečene žaljivke (III. točka izreka); zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več ali drugače (IV. točka izreka; ni pritožbeno izpodbijano) in naložilo tožencu, da tožnici povrne 1.061,76 EUR pravdnih stroškov (V. točka izreka).

Pritožbeni postopek:

3.Zoper odločbo se pritožujeta obe stranki.

4.Tožnica izpodbija le odločitev o stroških (V. točka izreka) in med drugim navaja, da bi ji sodišče moralo priznati tudi stroške predpravdnega uveljavljanja odškodninskega zahtevka.

5.Toženec na pritožbo tožnice ni odgovoril.

6.Toženec s pritožbo izpodbija zanj neugodni del odločitve (II., III. in V. točko izreka) in med drugim navaja, da ne držijo ugotovitve sodišča prve stopnje, da se izpovedbe tožnice, njenega moža, C. C. in D. C. le malenkostno razlikujejo glede tega, ali so slišali pok ter kdaj je kdo šel na balkon. Toženca niso mogli videti na balkonu, saj je toženčeva hiša zamaknjena in tudi toženec s svojega balkona ne vidi hiše tožnice. Ko naj bi tožnica in priče prišle pred stanovanjsko hišo do parkiranega kamiona, jih toženec ni videl in ni vedel, kdo so ti ljudje. Komunikacijo je imel le s sinom tožnice in tistim fantom, ki je bil z njim, ne pa s tožnico, zato je ni mogel razžaliti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zakaj je do dogodka in izrečenih besed sploh prišlo. Tožničin sin je s še enim fantom prišel na toženčevo dvorišče in mu pričel groziti, ko jima je toženec samo rekel, naj prenehata z dejanji in da bo poklical policijo, kar je tudi storil zaradi groženj tožničinega sina. Priča E. E. je povedal, da je slišal, kako sta fanta govorila, da mu bosta "jebala mater" in podobne stvari, da sta fanta začela z vpitjem in agresijo. E. E. je verodostojna priča, z ničemer zainteresirana za izid pravde, zato bi sodišče njegovo izjavo moralo upoštevati in se do nje opredeliti. Toženec ni izrekel inkriminiranih besed, rekel je le: "Kaj je, Bosanci, a ne bomo mogli več spati;" besede "Bosanec" ni uporabil v zaničevalnem namenu. Sodišče tudi ni upoštevalo, da sta pravdni stranki v slabih odnosih in da spor med družinama ter sosedi traja že več let, saj je družina tožnice zelo glasna in moteča, kar je povedala priča F. F., katere izpovedbe sodišče tudi ni upoštevalo. Tožnica v teh okoliščinah nikakor ni bila prizadeta niti razžaljena in ni utrpela porušenega duševnega ravnovesja. Poleg tega je prisojeni znesek občutno previsok. Sin tožnice je tisti, ki grozi tožencu in je prišel celo na toženčevo dvorišče, zato bi bilo prav, da bi se opravičil tožničin sin, ne pa, da se toženec opraviči tožnici in to še vpričo njenega sina.

7.Tožnica je na pritožbo toženca odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

8.Pritožbi sta utemeljeni.

Glede pritožbe tožnice:

9.Tožnica ima prav, da bi ji sodišče prve stopnje moralo v okviru pravdnih stroškov (če se bo v ponovnem sojenju izkazalo, da je tožnica do njih upravičena) priznati tudi odvetniške stroške predpravdnega odškodninskega zahtevka.

10.Sodna praksa glede priznavanja stroškov predpravdnega odškodninskega zahtevka ni povsem enotna. Objavljene zadeve, v katerih stroški izvensodnega zahtevka niso bili priznani, so sklepi VDSS Pdp 537/2018, VSL I Cpg 448/2021 in VSL I Cpg 12/2023. Nosilno stališče teh zadev je - enako kot v izpodbijanem sklepu - da se stroški predpravdnega uveljavljanja odškodninskega zahtevka priznajo le, če je vložitev predpravdnega zahtevka procesna predpostavka za dopustnost tožbe. Zadeve, v katerih so bili ti stroški priznani, pa so npr. odločbe VSL II Cp 2582/2013, III Cp 2419/2015, I Cpg 257/2021, II Cp 558/2019, II Cp 1348/2019, II Cp 1989/2022 in še mnogo drugih.3

11.Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prevladujoče sodne prakse, da je stranka načeloma upravičena do povračila stroškov izvensodnega odškodninskega zahtevka. Pravdni stroški so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka (151. člen Zakona o pravdnem postopku4). Predpravdni zahtevek je strošek, ki je v zvezi s pravdnim postopkom in je potreben za pravdo (155. člen ZPP). Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je potreben le strošek obveznega predhodnega postopka, ki je procesna predpostavka za vložitev tožbe. Zakon tega ne določa. Tudi strošek poskusa mirne rešitve spora (v izogib nepotrebnemu sporu pred sodiščem) je strošek, ki nastane v zvezi s postopkom.5 Z vložitvijo zahtevka je povzročitelj škode seznanjen z nastalo škodo in s samo zahtevo stranke, da povračilo škode uveljavlja. Če stranki sporazumno rešita spor, se prepreči pravdanje, kar je ne le v interesu strank, temveč tudi v interesu družbe kot celote. Gre torej za strošek, ki je kljub temu, da vložitev predpravdnega zahtevka ni procesna predpostavka za vložitev tožbe, strošek, ki je v zvezi s pravdnim postopkom, in je kot tak potreben.

12.Glede na navedeno bi moralo sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje o stroških spremeniti, vendar tega ni moglo storiti, saj je bilo treba iz razlogov, ki slede v nadaljevanju, sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede pritožbe toženca:

13.Toženec se je na prvi stopnji v okviru navedb branil z dvema tezama: prvič, da tožnici sploh ni izrekel inkriminiranih besed; in drugič, da sta tožničin sin A. A. (ali B. A.?) in neki njegov neimenovani prijatelj domnevno brcala oziroma tolkla po smetnjakih, na toženčevo opozorilo, da naj s hrupom prenehata, pa naj bi prišla na toženčevo dvorišče in mu začela groziti, naj pride dol, da ga bosta pretepla oziroma "razbila."

14.Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo več oseb in po dokazni oceni (9. do 16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) zaključilo, da naj bi toženec izrekel tožnici "očitane besede." Iz obrazložitve ni jasno razbrati, katere besede naj bi izrekel, saj so o tem različne priče izpovedale različno in tudi tožnica je v tožbi navedla več različnih besed, katerih skupni imenovalec je, da so žaljive oziroma omalovažujoče do "Bosancev." Dokazna ocena sodišča prve stopnje v večji meri povzema izpovedbe, iz obrazložitve pa ni razvidno, ali je toženec izrekel vse ali samo nekatere (in katere) besede od tistih, ki so očitane v tožbi.

15.Toženec je v postopku na prvi stopnji ves čas trdil, da se je kritičnega dne prepir začel s tem, da sta tožničin sin in nek njegov prijatelj prišla na toženčevo dvorišče in mu začela groziti. Sodišče prve stopnje se do tega ugovora sploh ni opredelilo, s čimer je kršilo toženčevo pravico do izjave. Toženčeva pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje izpovedbe (nesporno) nepristranske priče - slučajnega mimoidočega sprehajalca E. E.6 povzelo nepopolno in selektivno. Tako je v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe iz izpovedbe E. E. povzeto, da sta fanta (tožničin sin in njegov kolega) začela vpiti tožencu nazaj, "kaj, zakaj ima za govoriti," ter da sta fanta pristopila do toženca na dvorišče in da je potem "tam razprava tekla naprej oziroma da je slišal vpitje med njimi tremi." Vendar toženec pravilno opozarja, da je E. E. izpovedal še marsikaj drugega, npr. da sta fanta brcala kante (list. št. 191 in 193); da sta rekla, da mu bosta [tožencu] "jebala mater, pa take stvari" (list. št. 194) in da sta, ko je G. [toženec] rekel, naj nehata, pristopila k njemu na dvorišče in nastopila z agresijo (list. št. 196); do teh delov izpovedb E. E. se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Prav tako se ni niti z besedo opredelilo do izpovedb priče F. F., ki jo je sicer zaslišalo; ta priča ni neposredno videla dogodka, je pa izpovedovala, da je družina tožnice v ulici moteča in da se je drugi vaščani bojijo, ker tožničini pogosto povzročajo hrupne zabave pozno v noč ipd.

16.Navedene okoliščine (širše ozadje konflikta med družinama) utegnejo biti pomembne. Če bi se izkazala za resnično toženčeva trditev, da sta konflikt začela tožničin sin in njegov prijatelj, ki sta tožencu grozila s fizičnim nasiljem, je treba celotno situacijo presojati v drugi luči. To bi lahko pomenilo, da konflikta ni začel toženec, temveč nekdo drug.

17.Civilnopravna zakonodaja v zvezi z razžalitvijo nima posebnih določb, zato se v civilni sodni praksi analogno uporabljajo določbe iz kazenskega prava v zvezi s kaznivim dejanjem razžalitve. Četrti odstavek 158. člena Kazenskega zakonika7 določa, da če je razžaljenec razžalitev vrnil, sme sodišče obe stranki ali eno od njiju kaznovati ali kazen odpustiti. V civilnem pravu bi analogija s takšnim primerom (ko se žalitve vračajo oziroma izmenjujejo), upoštevaje vse okoliščine zadeve, lahko pripeljala do položaja, ko prisoja denarne odškodnine ni primerna, ker bi njena določitev šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika8). Tudi v civilnih zadevah je sodna praksa v primerih, katerih stična točka je, da ni šlo za enkratno, izolirano in neizzvano žalitev, temveč za osebe oziroma družine, ki so dalj časa v sporih ali konfliktnih odnosih oziroma so si žalitve izmenjevale, izrekla, da je treba te okoliščine upoštevati in tudi, da v takih primerih včasih (denarna) odškodnina razžaljencu ne pripada, ker ni in ne bi služila svojemu namenu oziroma ni združljiva z namenom denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.9

18.Če bi se izkazalo, da je konflikt med družinama pravzaprav začel tožničin sin s tem, da je brez povabila prišel na toženčevo dvorišče in grozil tožencu s fizičnim nasiljem, na kar je toženec odgovoril z verbalnim žaljenjem "Bosancev" oziroma bošnjaškega naroda, bi lahko šlo za situacijo, analogno tisti iz četrtega odstavka 158. člena KZ‑1, ko je razžaljenec žalitev vrnil.

19.Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bila toženčeva jeza usmerjena zoper tožničinega sina in ne neposredno zoper tožnico (31. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); ta ugotovitev nujno porodi vprašanje, zakaj naj bi bila toženčeva jeza usmerjena zoper tožničinega sina; tak zaključek bi lahko posredno pritrjeval toženčevi tezi, da je bil tožničin sin tisti, ki je (skupaj z neimenovanim kolegom) prišel na toženčevo dvorišče in mu grozil. V tej luči bo moralo sodišče prve stopnje presoditi tudi (sicer nesporno) dejstvo, da je bil toženec tisti, ki je prvi poklical policijo; če bi toženec prvi začel z (verbalno) agresijo zoper tožnico in/ali njeno družino, je malo verjetno, da bi on sam klical policijo. V zvezi s tem bo moral sodišče prve stopnje kritično pretresti tudi vprašanje, ali so bile žaljivke namenjene tožnici ali pa morda njenemu sinu.

20.Če se bi izkazalo, da je res tožničin sin grozil tožencu s fizičnim nasiljem oziroma pretepom, je očitno neprimerna in v nasprotju z naravo in namenom odškodnine, tako denarne kot nedenarne, odločitev sodišča prve stopnje, da naj se toženec tožnici opraviči vpričo njenega sina.

21.Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje navedlo (28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da tožničinih občutij ni mogoče razmejiti od negativnih občutij in s tem povezanih duševnih bolečin, ki izvirajo iz drugih konfliktnih situacij in da glede na zgodovino odnosov ni mogoče zaključiti, da so tovrstni tožničini občutki strahu v vzročni zvezi samo z obravnavanim škodnim dogodkom, saj se spori med strankama oziroma družinama vlečejo že leta.10 Sodišče prve stopnje je v zvezi s temi razlogi zapisalo, da tožničin strah ni v vzročni zvezi samo s tem škodnim dogodkom (ti razlogi so zapisani v podpoglavju o odškodnini za kršitve osebnostnih pravic). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da če se spori med družinama vlečejo že leta, zaradi česar negativnih občutij tožnice in s tem povezanih duševnih bolečin11 ni mogoče razmejiti od negativnih občutij in duševnih bolečin, ki izvirajo iz drugih predhodnih in poznejših konfliktnih situacij, potem se je treba vprašati, ali taka vsesplošna prepletenost negativnih občutij, ki izvirajo iz dalj časa trajajočih konfliktov, ne velja za vse vtoževane oblike nepremoženjske škode.12

22.Zaradi popolnosti odgovora na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče dodaja še naslednje. Pritožba toženca graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in med drugim navaja, da ni res, da se izpovedbe tožnice, njenega moža, C. C. in D. C. le malenkostno razlikujejo glede tega, ali so slišali pok ter kdaj je kdo šel na balkon. Tako je tožnica izpovedala, da so imeli vse odprto na stežaj in da je slišala pok, nato pa toženca vpiti: "Jebem vam mater bosansko," medtem ko je D. C. izpovedala, da poka ni slišala, da je tožnica odprla okno, nakar se je popravila, da je odprla balkon in da je takrat slišala tožnica vpiti: "Prokleti Bosanci, jih je treba vse iztrebiti;" tožničin mož je povedal, da so imeli odprta vrata terase in da je toženec rekel, da "Jebe mater bosansko," C. C. pa, da poka niso slišali, da pa so že v stanovanju slišali dretje toženca: "Mater bosansko, da jih je treba iztrebiti." Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tisto, ki je stranke in priče neposredno zaslišalo in si je zato lahko ustvarilo neposreden in celovit, tudi nebeseden vtis o njihovih izpovedbah (iudex facti); v tej luči je načeloma korekten zaključek, da gre v izpovedbah (predvsem o tem, katere točno besede je toženec izrekel) za manjša neskladja. Je pa utemeljeno pritožbeno opozorilo, da je logično in fizikalno zelo nenavadno, da C. C. ne bi slišal poka, da pa so, ko so bili še v stanovanju in so bila vrata terase po izpovedbi priče D. C. zaprta, slišali dretje toženca in tudi točno vsebino izrečenih žaljivk.

23.V zvezi s pritožbenimi navedbami glede tega, ali se je dalo videti z balkona tožnice na balkon toženca, pritožbeno sodišče, prvič, ugotavlja, da tega dejstva (da se z enega balkona na drugega ne vidi) toženec tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjeval, izvedba dokazov pa manjkajočih trditev ne more nadomestiti. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tožnica in njena družba med prepirom prišli na dvorišče, zato nikakor ni izključeno, da bi se od tam s tožencem lahko videli; poleg tega je šlo za sosede, ki so se poznali (in bili že leta v sporu), zato je bilo vsem jasno, s kom se prepirajo.

24.Pritožbene navedbe toženca, da besede "iztrebiti" ne uporablja in je še nikoli v življenju ni izrekel, so prav tako nedovoljena pritožbena novota; na naroku 14. 6. 2023 je toženec trdil, da "tega nikoli ne bi izrekel nobeni osebi ...", ne pa, da te besede ne uporablja (list. št. 30). Tudi navedba, da naj bi bila beseda "Bosanec" uporabljena v nevtralnem pomenu, je v kontekstu nenehnih sporov povsem neprepričljiva. V običajnem, nevtralnem pogovoru ljudje eden drugega ne naslavljajo z narodnostjo, poleg tega se tožencu očitajo še druge izrečene besede: preklinjanje matere in (nerealna, simbolna) grožnja z iztrebljenjem.

25.Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se ni opredelilo do enega bistvenih toženčevih ugovorov (da so spor pravzaprav začeli člani tožničine družine, ker naj bi mu tožničin sin in nek njegov kolega grozila s fizičnim nasiljem na njegovem lastnem dvorišču), kršilo toženčevo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), o tem odločilnem dejstvu (toženčevem ugovoru) tudi manjkajo razlogi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zato je izpodbijana odločitev zaenkrat preuranjena. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi toženca ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Sodišče druge stopnje kršitev ni moglo odpraviti samo, saj bi s tem prvič in edinič ugotavljalo pomemben sklop pravno relevantnih dejstev, kar bi pretirano poseglo v pravico strank do pritožbe. Poleg tega bo sodišče prve stopnje zadevo tudi lažje in hitreje izpeljalo, saj je izvedlo številne personalne dokaze (zaslišanja), ki bi jih sicer sodišče druge stopnje moralo ponoviti, medtem ko sodišču prve stopnje tega ne bo treba.

26.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Sodbo na podlagi odpovedi in sodbo v imenu ljudstva; del odločbe, ki je po vsebini sodba na podlagi odpovedi, ni pritožbeno izpodbijan.

2V priloženem prekrškovnem spisu, ki se tiče istega dogodka in ki ga je sodišče prve stopnje pribavilo, vendar se v sodbi do njega ni opredelilo, je tožničin sin imenovan B. A. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje preveri, kako je prav - kar je pomembno, saj se ime tožničinega sina pojavlja v izreku.

3Nazadnje zadeva VSL III Cp 256/2025 z dne 19. 2. 2025, kjer se je reševalo zelo podobno vprašanje.

4Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

5Prim. N. Betetto, Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 25, kjer med potrebne stroške zaradi postopka sodijo ne le stroški obveznega predhodnega postopka, temveč tudi stroški poskusa mirne rešitve spora, izdatki oškodovanca ali zavarovanca, ki se je pred vložitvijo tožbe obrnil na zavarovalnico zaradi povračila škode, in drugi. Na ta komentar se v opombi št. 4 sklicuje sklep VSL I Cpg 448/2021 (ki zagovarja stališče, kakršnega je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu), vendar komentar povzame nepopolno.

6Prvostopenjska sodba ga ponekod imenuje tudi E. H.; v ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje to nedoslednost odpravi.

7Uradni list RS, št. 50/2012 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju KZ-1.

8Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.

9Glej odločbe VSL II Cp 4286/2009, VSL I Cp 1908/2012, VSL II Cp 3119/2015, VSL I Cp 1585/2020, VSC Cp 30/2020 in VSL I Cp 2767/2017.

10Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da so navedbe o slabih odnosih tožnice v celoti prirejene in le oblika obrambe toženca ter da je o dobrih odnosih izpovedala tako tožnica kot zaslišane priče. Te navedbe so v očitnem nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje o dalj časa trajajočih konfliktih, ki temeljijo, med drugim, na izpovedbi same tožnice (narok 10. 11. 2023, 4. stran prepisa posnetka) in njenega moža (narok 10. 11. 2023, 60. stran prepisa). Takšno zanikanje konflikta in sprenevedanje nikakor ne pripomore k oceni verodostojnosti tožnice (primerjaj 8. člen ZPP).

11Duševne bolečine in strah sta dve različni obliki pravno priznane nepremoženjske škode.

12Primerjaj odločbe VSC Cp 30/2020, VSL I Cp 2767/2017 in VSL I Cp 1585/2020.

Zveza: