Jedro

Tožnik je v spornem obdobju opravljal delo z večjimi pooblastili in odgovornostmi od položaja, na katerega je bil imenovan. Zato mu skladno z določbo 1. odst. 49. člena ZTPDR pripada plača za opravljeno delo v skladu s splošnim aktom oz. kolektivno pogodbo in zakonom.

Skladno z 123. čl. Pravil službe v Slovenski vojski (PS) vojaške osebe v času začasne prerazporeditve zadržijo vse pravice, pridobljene na formacijski dolžnosti. Vendar iz 12. poglavja PS ne izhaja, da je vojaška oseba za čas začasne prerazporeditve na višje vrednoteno formacijsko dolžnost upravičena do višjega količnika in s tem do višje plače.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba v 1. odst. izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati razliko plač za čas od 1.11.1993 do 30.11.1999 in da se znesek 1.455.221,00 SIT zniža na 1.372.582,00 SIT in višji zahtevek zavrne, zavrne pa se tudi zahtevek za plačilo razlike plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. do vključno 11. alinee 1. odst. izreka.

V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati razlike plač za čas od 22.12.1992 do 30.11.1999 v višini 1.455.221,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih iz 1. odst. izreka sodbe, naložilo toženi stranki, da od neto zneskov odvede vse pripadajoče davke in prispevke ter mu povrne stroške postopka v znesku 330.052,00 SIT, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje do plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo. Tožbo v delu, ki se nanaša na razporeditev tožnika na delovno mesto - dolžnost pomočnika poveljnika za učne zadeve v organizacijski enoti S. V. in v plačilni razred s količnikom 4,70 pa je zavrglo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga napačne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrne oz. podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje tožniku neupravičeno priznalo zahtevek po izplačilu razlik v plači od vključno 20.9.1996, ko je na podlagi ukaza delal na drugi dolžnosti. Z navedenim dnem so stopila v veljavo pravila službe v S.V., ki določajo opravljanje nalog v začasnih skupinah in enotah, zato so vse zahteve delavcev za izplačilo razlik v plači neutemeljene. Po določilih pravil lahko poveljniki z ukazom prerazporejajo vojaške osebe samo za omejena časovna obdobja, v času začasne razporeditve obdrži vojaška oseba vse pravice, ki jih je pridobila na prejšnji formacijski dolžnosti. Tako v primeru, da je razporejen na dolžnost, ki je višje vrednotena, ker je zahtevnejša nima pravice do eventuelne razlike v plači. Pravila službe so v razmerju do Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Zakona o delovnih razmerjih in Zakona o delavcih v državnih organih specialni predpis, sodišče prve stopnje pa je z neupoštevanjem pravil napačno uporabilo materialno pravo. Zavrnitev ugovora zastaranja dela tožbenega zahtevka (od leta 1992 do 1996) je neutemeljena. Sodišče je določilo 388. člena Zakona o obligacijskih razmerjih interpretiralo preširoko, poleg tega pa po mnenju tožene stranke plača predstavlja občasno terjatev, za katero velja triletni zastaralni rok, zato je del tožbenega zahtevka, ne glede na vložitev zahteve za varstvo pravic, zastaral. Zoper sklep o zavrženju zahtevka se pritožuje tožnik iz vseh razlogov po 338. členu ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na ugotovljeno in dokazano diskriminacijo, bi sodišče moralo zahtevku ugoditi. S tem, ko se je sodišče izreklo za nepristojno odločati o njegovi razporeditvi, mu je onemogočilo dokazati, da tožena stranka krši njegovo pravico biti razporejen na delovno mesto oz. dolžnost, za katero je izšolan, izpolnjuje vse ostale pogoje in na njem že več kot 7 let dela. Tožnik je kljub pravnomočnosti odločbe iz leta 1992, s katero je bil imenovan na dolžnost poveljnika mehanizirane čete, ves čas vlagal prošnje oz. zahteve po službeni poti na imenovanje na drugo poveljniško ali starešinsko dolžnost. Noben postopek pa se ni končal z izdajo nove odločbe, zoper katero bi mogel ugovarjati. Upoštevajoč načelo pravičnosti je nesprejemljiva odločitev sodišča, da v sodnem postopku ni mogoče preizkusiti aktov vodenja in poveljevanja. Tako so mu z ravnanjem tožene stranke kršene z Ustavo zagotovljene človekove pravice do enakosti pred zakonom, do uresničevanja pravic in do osebnega dostojanstva, saj kot kvalificiran vojak druge možnosti zaposlitve, ustrezne njegovi izobrazbi, nima.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP -Ur. l. RS, št. 26/99 - 96/2002). Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu zahtevka, ki je zapadel v plačilo do 26.11.1993 ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka.

Tožnik je v tem individualnem sporu uveljavljal razliko v plači od 22.12.1992 do 30.11.1999 ter zahtevek na razporeditev na delovno mesto - dolžnost pomočnika poveljnika za učne zadeve v S.V. in v plačilni razred s količnikom 4,70. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v spornem obdobju opravljal delo z večjimi pooblastili in odgovornostmi od položaja, na katerega je bil imenovan, zato mu glede na določbo 1. odst. 49. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 - 42/90) pripada plača za opravljeno delo v skladu s splošnim aktom oz. kolektivno pogodbo in zakonom.

Pritožbeni ugovor, da je terjatev oz. del vtoževanega zahtevka (od leta 1992 do 1996) zastaran, je delno utemeljen. Terjatve iz delovnega razmerja, vključno s plačo, zastarajo v splošnem 5-letnem zastaralnem roku po določbi 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), ki določa, da terjatve zastarajo v 5 letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. Delovnopravni predpisi namreč nimajo določb o zastaranju terjatev, zato je potrebno smiselno uporabiti določbe ZOR. Tožba je bila vložena 26.11.1998, zato so vtoževane razlike v plačah zapadle do vključno 26.11.1993 (5 let pred vložitvijo tožbe) zastarane in tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen.

Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, v katerem oporeka odločitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do plače po dejansko opravljenem delu.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev tudi obširno obrazložilo, zato na pritožbene navedbe le še dodaja: Tožnik je bil dne 19.11.1992 prerazporejen na dolžnost poveljnika izvidniškega voda za nedoločen čas in s količnikom 3,15. Tožnik nikoli ni bil angažiran na nalogah formacijskega mesta, na katerega je bil v letu 1992 imenovan, temveč je ves čas opravljal druge formacijske dolžnosti, ki so bile zahtevnejše od nalog, na katere je bil imenovan. Ker je tožnik ves sporni čas opravljal zahtevnejša dela, je bila odločitev sodišča prve stopnje, da delavcu na podlagi 1. odst. 49. člena ZTPDR pripada plača za opravljeno delo, pravilna in so neutemeljene vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na takšen zaključek sodišča prve stopnje.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče neupravičeno priznalo zahtevek po izplačilu razlik za čas od vključno 20.9.1996 dalje, ker so z dnem 20.9.1996 stopila v veljavo Pravila službe v Slovenski vojski (PS - Ur. l. RS, št. 49/96), ki določajo opravljanje nalog v začasnih skupinah in enotah. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 28.3.1997 prejel ukaz neposrednega poveljnika, da v celoti opravlja dela in naloge pomočnika poveljnika za učne zadeve ter delno poveljnika mehanizirane čete, ukaz je bil podaljšan do 10.7.1997, enak ukaz je prejel 22.10.1997, ki je veljal do 19.12.1997. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz določb 12. poglavja PS ne izhaja, da vojaška oseba v času začasne prerazporeditve ni upravičena do višjega količnika, če je razporejena na višje vrednoteno formacijsko dolžnost. 123. tč. PS vojaškim osebam le zagotavlja, da v času začasne prerazporeditve zadržijo vse pravice pridobljene na formacijski dolžnosti, kar po oceni pritožbenega sodišča pomeni le, da se jim za čas začasne prerazporeditve pravice ne smejo zmanjšati. Poleg navedenega pa je začasno prerazporejanje vojaških oseb na delo in naloge izven njihove formacijske dolžnosti ali mesta zaradi službenih potreb tudi časovno omejeno.

K pritožbi tožnika: Pritožba tožnika zoper sklep o zavrženju pritožbe je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je zavrglo zahtevek tožnika na razporeditev na delovno mesto - dolžnost poveljnika za učne zadeve v organizacijski enoti S. V. in v plačilni razred s količnikom 4,70. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, na pritožbene navedbe pa še dodaja: Tožnik ne more v sodnem postopku s tožbo zahtevati razporeditve na drugo delovno mesto, tudi če zanj izpolnjuje vse zahtevane pogoje, saj je razporejanje delavca v izključni domeni delodajalca. Delavec lahko uveljavlja sodno varstvo le v primeru objave delovnega mesta po 84. členu ZTPDR, brez razpisa pa svoje razporeditve ne more zahtevati, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe pravilna.

Ker so pritožbeni razlogi, ki jih s pritožbo uveljavlja tožena stranka, podani v navedenem obsegu, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, v ostalem pa je pritožbo tožene stranke in pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.