Jedro

Sodišče prve stopnje se je napačno oprlo na določbo prvega odstavka 185. člena ZPP in spregledalo, da je tožeča stranka z zahtevkom na ugotovitev ničnosti uveljavljala t. i. vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena ZPP, pri katerem v skladu s 186. členom ZPP privolitev tožene stranke ni potrebna (ob predpostavki, da je tudi za vmesni ugotovitveni zahtevek stvarno pristojno isto sodišče ter predvidena ista vrsta postopka).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana odločba sodišča prve stopnje: - v 1. točki spremeni tako, da se dovoli sprememba tožbe tožeče stranke z dne 29. 3. 2021 in z dne 10. 9. 2021; - v 3. in 4. točki izreka razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijano odločbo ni dovolilo spremembe tožbe tožeče stranke s tožbenim zahtevkom na razveljavitev oziroma podredno na ničnost 6. člena Pogodbe o izvajanju osebne asistence za leto 2020 (1. točka izreka), tožbenemu zahtevku pa je delno ugodilo in toženi stranki v roku 15 dni naložilo plačilo 56.811,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 28.762,25 EUR od 6. 12. 2020 in od zneska 25.046,10 EUR od 2. 1. 2021 (2. točka izreka), v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (v višini 49.886,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) (3. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (4. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka je pritožbo vložila zoper 1. (sklep o spremembi tožbe), 3. (zavrnilni del) in 4. (stroški) točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku (tudi v 1. in 3. točki izreka), oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v 1., 3. in 4. točki razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške

4. Tožena stranka je pritožbo vložila zoper 2. in 4. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi v 2. točki izreka in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da opravi glavno obravnavo in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne tudi v 2. točki izreka, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je pritožbene stroške.

5. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

**6. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.** **Ugotovljeno dejansko stanje**

7. Pravdni stranki sta na podlagi Zakona o osebni asistenci (ZOA) in Pravilnika o osebni asistenci (v nadaljevanju: Pravilnik) dne 6. 1. 2020 sklenili Pogodbo o izvajanju osebne asistence za leto 2020 (priloga spisa A3; v nadaljevanju: Pogodba). Pogodba natančne urne postavke za osebno asistenco ne določa, tožeča stranka pa je račune izstavila po urni postavki 14,99 EUR, kot ta izhaja iz Pogodbe za leto 2019. Tožena stranka je račune v višini urne postavke 14,99 EUR zavrnila in zahtevala, da tožeča stranka pri izstavitvi računov upošteva urno postavko 12,50 EUR (ki jo je določila na podlagi metodologije za določitev višine ure storitve osebne asistence v skladu z 29. členom Pravilnika), kar je tožeča stranka tudi storila, saj je želela prejeti vsaj znesek, ki je bil za toženo stranko nesporen.

8. V tem postopku je tožeča stranka zahtevala plačilo razlike po izstavljenih računih (od januarja 2020 do septembra 2020) ter plačilo dveh v celoti neplačanih računov (oktober in november 2020), ki jih tožena stranka ni plačala, ker naj bi ji tožeča stranka dolgovala znesek 81.640,51 EUR iz naslova vračila neporabljenih sredstev oziroma nenamensko porabljenih sredstev. Tožeča stranka je predlagala tudi spremembo tožbe tako, da je zahtevala razveljavitev oziroma ugotovitev ničnosti 6. člena Pogodbe.

9. Tožena stranka je izplačilu razlike ugovarjala z obrazložitvijo, da so bila mesečna izplačila za račune od januarja do septembra 2020 zmanjšana za strošek storitve strokovnega vodje v višini 2,49 EUR. Tožeča stranka po mnenju tožene stranke do stroška strokovnega vodje ni bila upravičena. V točki 2.a 6. člena Pogodbe je namreč zapisano, da se izvajalcem, ki po ZOA niso obvezani zaposlovati strokovnega vodje, ki ima opravljen strokovni izpit, teh stroškov ne prizna. V 3. členu Pogodbe je strokovni vodja zahtevan zgolj v primeru, da bi tožeča stranka izvajala osebno asistenco za več kot pet uporabnikov. Ker tožeča stranka v specifikaciji nikoli ni izpolnila rubrike, da bi osebno asistenco izvajala za šest ali več uporabnikov, ni bila upravičena do zaposlitve strokovnega vodje in tako tudi ne do navedenega stroška. Tožeči stranki se ta strošek ne bi priznal tudi, če bi imela zaposlenega strokovnega vodjo, saj ni izvajala osebne asistence za več kot pet uporabnikov. Računoma za oktober in november 2020 pa je tožena stranka ugovarjala z obrazložitvijo, da je na podlagi tretjega odstavka 31. člena Pravilnika zaustavila financiranje tožeče stranke, saj ta po pozivu za predložitev dokumentacije za leto 2019 te v roku ni predložila.

**O pritožbi tožeče stranke**

10. V zvezi s spremembo tožbe pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje sledeče. Sodišče prve stopnje spremembe ni dopustilo in pojasnilo, da se zato z vprašanji izpodbojnosti oziroma ničnosti Pogodbe ne bo ukvarjalo. Je pa nadalje zavrnilo argumente tožeče stranke, ki so se nanašali na sklenitve Pogodbe pod prisilo, določenost plačila ter glede časovnih omejitev za samostojnega podjetnika v 6. členu Pogodbe. Pritožbeni argumenti tožeče stranke se nanašajo samo še na zahtevek za ugotovitev ničnosti 2.a točke prvega odstavka 6. člena Pogodbe (na razveljavitev se sklicuje samo še pri navajanju procesnih kršitev v zvezi s spremembo tožbe), ostalim ugotovitvam sodišča prve stopnje (glede sklenitve Pogodbe pod prisilo, določenost plačila ter glede časovnih omejitev za samostojnega podjetnika v 6. členu Pogodbe) pa pritožba ne nasprotuje, zato se pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeljuje samo še do zahtevka na ugotovitev ničnosti 2.a točke prvega odstavka 6. člena Pogodbe.

11. Utemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da spremembe tožbe ni dovolilo, saj je tožena stranka spremembi nasprotovala, sodišče pa ni našlo razlogov, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Napačno se je namreč pri tem oprlo na določbo prvega odstavka 185. člena ZPP in spregledalo, da je tožeča stranka z zahtevkom na ugotovitev ničnosti uveljavljala t. i. vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena ZPP, pri katerem v skladu s 186. členom ZPP privolitev tožene stranke ni potrebna (ob predpostavki, da je tudi za vmesni ugotovitveni zahtevek stvarno pristojno isto sodišče ter predvidena ista vrsta postopka). Sodišče prve stopnje bi o ničnosti moralo odločati kot o predhodnem vprašanju (13. člen ZPP) tudi, če tožeča stranka spremembe tožbe ne bi predlagala. Odločitev o tem, ali tožeči stranki pripada tudi plačilo urne postavke v višini 2,49 EUR je namreč odvisna od vprašanja, ali je določba 2.a točke 6. člena Pogodbe nična (86. in 92. člen OZ). Ker bi tožeča stranka z uveljavljanjem ničnosti kot vmesnega ugotovitvenega zahtevka pridobila pravnomočno odločitev o navedenem vprašanju (kar je zgolj v primeru obravnavanja ničnosti kot predhodnega vprašanja ne bi), je sodišče prve stopnje s tem, ko spremembe tožbe ni dopustilo, zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (186. člena ZPP), ki je vplivala na zakonitost oziroma pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Ker se sodišče prve stopnje z vprašanjem ničnosti 2.a točke 6. člena Pogodbe ni ukvarjalo niti v okviru materialnopravne presoje (predhodnega vprašanja), je tudi zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP).

12. Glede na navedeno je bilo treba izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeniti tako, da se sprememba tožbe dopusti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa je moralo pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. in 4. točki izreka razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Slednje se namreč zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ukvarjalo s trditvami tožeče stranke glede ničnosti. Ker bi pritožbeno sodišče o navedenih vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto, odločalo prvič, saj ta ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje, bi bilo s tem nesorazmerno poseženo v pravico do pravnega sredstva.1 Sodišče prve stopnje bo moralo tako v novem sojenju presoditi trditve tožeče stranke o tem, da je 2.a točka prvega odstavka 6. člena Pogodbe v nasprotju s prisilnimi predpisi (ZOA in Pravilnik). Poleg tega bo moralo v primeru utemeljenosti zahtevka na ugotovitev ničnosti prvič ugotavljati, ali je tožeča stranka storitve strokovnega vodenja opravila (presoditi trditve tožeče stranke, kaj obsegajo storitve strokovnega vodenja, ali so bile dejansko opravljene in kdo jih je opravil).

**O pritožbi tožene stranke**

13. Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava glede 31. člena Pravilnika. Sodišče prve stopnje namreč ugovora tožene stranke o zaustavitvi financiranja ni upoštevalo iz razloga, ker bi morala tožena stranka izdati ustrezno odločbo na tej podlagi, česar ni storila, zgolj pojasnilo tožeči stranki po elektronski pošti ne zadošča. Pritožnica pa meni, da lahko zavrne plačilo računa iz razlogov tretjega odstavka 31. člena Pravilnika, brez da bi o tem morala odločiti z oblastnim aktom.

14. Tožena stranka se v zvezi z zaustavitvijo financiranja sklicuje na to, da je tožečo stranko pozvala na vrnitev neupravičeno oziroma nenamensko porabljenih sredstev iz naslova osebne asistence za leto 2019, česar tožeča stranka ni storila, zato je skladno s tretjim odstavkom 31. člena Pravilnika zaustavila financiranje. Tretji odstavek 31. člena Pravilnika je bil med določbe Pravilnika vnešen z novelo, ki je pričela veljati 1. 10. 2020,2 tožena stranka pa zahteva vračilo sredstev iz naslova osebne asistence za leto 2019, torej pred začetkom veljave novele. Ne glede na to, da je bila novela sprejeta, ko je financiranje še potekalo (sicer za leto 2020), pa je bila pogodba o financiranju (za leto 2019) že sklenjena in bi zato uporaba novele dejansko pomenila enostranski poseg v pogodbeno razmerje. To pa pomeni prepovedano retroaktivno veljavo pravnega akta (155. člen Ustave RS).3 Da bi možnost zaustavitve v primeru nevračila nenamensko porabljenih sredstev izhajala iz Pogodbe, sklenjene za leto 2019, pa tožena stranka ni trdila.

15. Ker torej tožena stranka ni izkazala ustrezne pravne podlage za zavrnitev plačila izdanih računov za oktober in november 2020, drugih ugovorov v zvezi za navedenima računoma pa ni podala, je sodišče prve stopnje pravilno tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo.

**Odločitev o pritožbah in stroški**

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o spremembi tožbe spremenilo tako, kot izhaja iz izreka (3. točka 365. člena ZPP), izpodbijano sodbo pa v 3. in 4. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena in prvi odstavek 355. člena ZPP). Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem ter nespremenjenem delu (2. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Primerjaj VSRS Sklep Cp 30/2022, VSRS Sklep Cp 23/2019 in druge. 2 Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o osebni asistenci, Uradni list RS, št. 128-2288/2020, prvi odstavek 9. člena. 3 Primerjaj VSL I Cp 1610/2020.