Jedro

Tožena stranka je dokazala, da očitanih ravnanj (konflikt z nadrejenim določenega dne; nevabljenje na skupne sestanke; odvzem delovnih nalog; uvedba postopka izredne odpovedi; uvedba disciplinskega postopka, idr.) ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožnici na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 6.300,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje ter odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 627,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo pravočasno vlaga po pooblaščencu pritožbo tožnica zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter ugoditev tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obsežni pritožbi kot bistveno navaja, da je bila žrtev trpinčenja na delovnem mestu s strani nadrejenega A.A. zato, ker je partnerica sodelavca B.B., ki se je „bolj glasnemu“ šefu upal zoperstaviti. Nasprotuje dejstvu, da je sodišče prve stopnje verjelo izpovedi A.A., ki je dejansko mobing izvajal, ne pa tožnici kot žrtvi in njenemu partnerju, ki je bil tudi žrtev protipravnih ravnanj, do njunih navedb in izpovedi pa se ni opredelilo. Trdi, da so kot priče zaslišani sodelavci potrdili navedbe nadrejenega, da ne bi bile izpostavljene enakemu „tretmaju“ kot tožnica oziroma se mu zamerili. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in trdi, da ne drži, da naj bi predlagane priče (C.C., D.D., E.E.) oziroma vsaj njena zdravnica F.F. izpovedovale o škodi. Pove, da je z njenim zaslišanjem in vpogledom v zdravstveni karton dokazovalo tudi dejstvo, da se ji je zaradi mobinga zdravje poslabšalo. Glede vpogleda v spis Pd 830/2012 pove, da je ta dokaz predlagala zato, da se potrdi izvajanje mobinga s strani nadrejenega, ki je enako ravnal tudi v razmerju do B.B.. Trdi, da je bilo sodišče prve stopnje nekritično do izpovedi A.A. in G.G. in do zaključkov Komisije za raziskavo okoliščin trpinčenja, ki je bila imenovana zgolj navidezno. Tudi svetovalka za mobing je bila po mnenju tožnice imenovana zgolj zaradi zahteve zakona in dejansko ni mogla pomagati, poleg tega je bila tožnica z njenim imenovanjem seznanjena šele 2. 6. 2011, ko je bila mobingu že močno izpostavljena. Meni, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da se tožnica ni mogla poslužiti nobenega od sredstev, ki so ji bila ob mobingu domnevno na razpolago. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede konfliktne komunikacije z nadrejenim in izpostavlja dogodek dne 13. 4. 2011, sestanek dne 2. 9. 2011 in pošiljanje elektronskih sporočil 2. 9. 2011 in 28. 9. 2011. Sklicuje se na izpoved B.B., svojo izpoved in dnevnik mobinga ter navaja, da je sam A.A. izpovedal, da so glede tožničine napake razpravljali na sestankih še večkrat in da so imeli burne debate ter da je tožnico od vrnitve s porodniškega dopusta oziroma od dogodka 13. 4. 2011 drugače obravnaval. Do njegovega vpitja nanjo in groženj naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo. Zatrjuje, da je izkazala tudi konfliktno komunikacijo z G.G., ki jo je celo vrgel s sestanka, ter s sodelavcem H.H., ki je izjavil, da je konfliktna, do vsega tega pa se po njenem mnenju sodišče prve stopnje ni opredelilo. Meni, da je bila diskriminirana zaradi partnerskega odnosa z B.B. (glede seminarjev), spor med njim in nadrejenim pa ne more opravičiti odnosa nadrejenega do nje. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno povzemalo izpovedi prič I.I., H.H., B.B., J.J., K.K., L.L. in M.M.. Kot protipravno ravnanje nadrejenega omenja svojo izolacijo in stigmatizacijo v delovnem okolju, sam nadrejeni pa je po njenem mnenju izpovedal, da se z njo ni želel srečevati, s sodelavci pa je imel dnevne stike. Po njenem mnenju predstavlja njeno izolacijo tudi dejstvo, da po 13. 4. 2011 ni bila več vabljena na sestanke, nasprotuje pa zaključku sodišča prve stopnje, da je bilo to opravičeno glede na njeno neupravičeno zapuščanje dveh predhodnih sestankov. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ji niso bile odvzete delovne naloge in se sklicuje na dogovor z nadrejenim. V pritožbenih navedbah v zvezi z dogodkom z dne 13. 4. 2011 med drugim nasprotuje dokazni oceni sodišča in trdi, da sodišče prve stopnje tako kot v zvezi z drugimi zatrjevanimi dejanji ni obrazložilo, zakaj ni verjelo tožnici in B.B., temveč A.A. in G.G.. Po njenem mnenju opravičilo nadrejenega pomeni, da je bil on tisti, ki je izzval napad in je bil do nje agresiven. Dalje trdi, da je tožena stranka uvedla postopek izredne odpovedi in disciplinski postopek zoper njo z namenom, da ji greni življenje, saj je načelnika tožene stranke 14. 4. 2011 po elektronski pošti obvestila o odsotnosti. Sklicuje se na povratnico, iz katere izhaja, da je to sporočilo načelnik dejansko prebral še isti dan, sodišče prve stopnje pa se do tega dokaza ni opredelilo. Dalje navaja, da je na sestanku 31. 5. 2011 G.G. potrdil tožnici in B.B., da je pošto o odsotnosti prebral in se opravičil, da je nanjo zaradi preobilice dela pozabil. Glede na to je po njenem mnenju uvedba postopka izredne odpovedi zoper njo mobing. Zatrjuje še, da je bil očitek iz disciplinskega postopka napačno formuliran, saj v internem aktu ne piše, da je potrebno o odsotnosti obvestiti nadrejenega, temveč tajništvo načelnika, kar je ugotovila tudi disciplinska komisija. Kot napačen graja zaključek sodišča prve stopnje, da so ob uvedbi postopkov dejansko obstajali sumi kršitev delovnih obveznosti. V zvezi s posegom v tožničino zasebnost na delovnem mestu navaja, da je sodišče prve stopnje z upoštevanjem listin B76 in B77 kršilo določbe o prekluziji. Kot napačnega graja zaključek, da se A.A. ni povezoval na njeno delovno postajo ter da je tožena stranka dokazala, da je v Službi za informatiko prišlo do namestitve programske opreme za krajo gesel s strani neznanega storilca. Tudi v zvezi z odklonilnim odnosom nadrejenih sodišču očita, da je sledilo le pričam, ki so bile naklonjene toženi stranki, ne pa tožnici in B.B.. Odklonilen odnos po njenem mnenju izhaja tudi iz zapisnikov sestankov z dne 7. 10. in 21. 10. 2011, izpovedi tožnice in priče B.B.. Sodišču očita, da je sledilo izpovedim priče N.N. in G.G. v zvezi s sestankom z dne 17. 10. 2011. Ponujanje druge službe je po njenem prepričanju nenavadno in potrjuje njene navedbe, da so se je želeli rešiti, ne pa, da so ji želeli pomagati. V zvezi z udeležbo na sestankih pove, da je res samovoljno zapustila sestanek 7. 10. 2011, a zato, ker je bila na njem trpinčena. Trdi, da ni res, da so za vse informatike preverjali za oddaljeni dostop do omrežja ... kartice, to so storili samo za tožnico in B.B.. Dalje pove, da jo je na sestanku 2. 9. 2011 A.A. obtoževal in lagal o njej in B.B. v zvezi z že končanim disciplinskim postopkom, to dejanje pa je storil še po elektronski pošti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo popolno in pravilno ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti med seboj niso v neskladju, niti niso v nasprotju z izrekom sodbe, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

6. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica bi namreč v pritožbi morala določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storila in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo tožnica utrpela zaradi trpinčenja na delovnem mestu s strani tožene stranke. Kot pravno podlago je pravilno uporabilo določbe 140. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. – ZJU) o povrnitvi škode javnemu uslužbencu, četrtega odstavka 6.a člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR) oziroma sedaj četrtega odstavka 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, 21/13 in nasl. – ZDR-1) o prepovedi trpinčenja na delovnem mestu ter splošna pravila civilnega prava o povrnitvi škode iz Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ). Ugotovilo je, da tožena stranka ni ravnala protipravno, zato je tožničin zahtevek za plačilo odškodnine za škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu zavrnilo.

8. Uvodoma se pritožbeno sodišče opredeljuje do obsežnih trditev iz pritožbe, ki napadajo dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in tožnice. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče ali stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi detajlno, prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo (tudi) na izpovedi nadrejenih delavcev tožnici in prič, od katerih je večina še zaposlenih pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedi tožnice in priče B.B. (ki je njen zunajzakonski partner), pri čemer je ustrezno pojasnilo, zakaj je sledilo izpovedim drugih prič in listinskim dokazom, ne pomeni, da ni upoštevalo njenih navedb o posameznih zatrjevanih ravnanjih tožene stranke, saj je stvar dokazne ocene, komu bo sodišče verjelo in komu ne. Ocena dokazov pred sodiščem prve stopnje je celovita, logična in izkustveno sprejemljiva ter se z njo pritožbeno sodišče strinja. Ob tem pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene navedbe o napačnem povzemanju izpovedi prič I.I., H.H., J.J., K.K., L.L. in M.M. v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino zapisnikov o zaslišanju teh prič napravilo pravilne zaključke, z navajanjem delov njihovih izpovedi, vzetih tudi iz konteksta, pa tožnica ne more utemeljiti zatrjevane kršitve pravil pravdnega postopka. Iz pritožbenih navedb je razvidno, da tožnica dejansko nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Tudi pritožbeno navajanje o tem, katere izmed izpovedi prič (zlasti prič A.A. in G.G.) so neresnične, ne more vplivati na ugotovitev pritožbenega sodišča o ustreznosti dokazne ocene sodišča prve stopnje.

9. Tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno izpodbija verodostojnost prič, zaposlenih pri toženi stranki, ker naj zaradi strahu pred posledicami ne bi izpovedovale v škodo tožene stranke. Res je sicer, da so nekatere zaslišane priče pri toženi stranki še vedno zaposlene, vendar zgolj na podlagi navedene okoliščine njihovemu pričanju ni mogoče odreči verodostojnosti. Njihove izpovedi so, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Ker je do zatrjevanih dejanj prihajalo na delovnem mestu, je logično, da so priče večinoma sodelavci tožnice, torej zaposleni pri toženi stranki. Priče so pred sodiščem dolžne govoriti resnico, na kar so bile tudi opozorjene, njihove izpovedi pa so v zvezi z zatrjevanimi očitki tožnice in npr. glede tega, da A.A. po naravi govori bolj glasno, v bistvenem enake, tako da so povsem pravilni zaključki sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo na podlagi izpovedi prič.

10. ZDR v 6.a členu prepoveduje trpinčenje na delovnem mestu. Po določbi četrtega odstavka 6.a člena ZDR je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu, ki je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Varovanje dostojanstva delavca pri delu določa tudi 45. člen ZDR, ki v prvem odstavku določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom, je po določbi drugega odstavka 45. člena ZDR dokazno breme na strani delodajalca, ki je po tretjem odstavku 45. člena ZDR v primeru nezagotavljanja varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem v skladu s prvim odstavkom tega člena delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava.

11. Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe 131. člena OZ je, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Za nastanek odškodninske odgovornosti morajo biti namreč kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1) ravnanje povzročitelja škode mora biti protipravno oziroma nedopustno, 2) oškodovancu mora nastati (pravno priznana) škoda, 3) podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4) odgovornost povzročitelja za škodo.

12. Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo vse očitke, ki jih je tožnica navajala kot mobing ter izvedlo dokaze, s katerimi je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke, zaradi česar tudi niso podani pogoji za odškodnino, ki jo uveljavlja tožnica. Glede na to je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrnejo dokazni predlogi za vpogled v zdravstveni karton tožnice, za zaslišanje C.C., D.D., E.E. in (zdravnice) F.F., saj je s temi dokazi tožnica utemeljevala nastanek škode. To potrjuje tudi pritožbena navedba, da z navedenimi dokazi tožnica ni dokazovala zgolj nastale škode, temveč tudi dejstvo, da se ji je zaradi mobinga poslabšalo zdravje. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožena stranka ravnala protipravno, dokazovanje drugih elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke ni bilo potrebno, tako tudi ne dokazovanje, da se je zaradi ravnanja tožene stranke poslabšalo tožničino zdravje. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi dokaz z vpogledom v drug spis istega sodišča št. I Pd 830/2012, saj odločitev v tej zadevi ni pogojena z dokazi in odločitvijo v navedeni zadevi, poleg tega mora pri dokaznem predlogu z vpogledom v drug spis, stranka v prvi vrsti opredeliti listine, ki naj se jih vpogleda in določno navesti tudi, kaj se s tem dokazuje, česar pa tožnica ni storila. Sodišče v predmetni zadevi ni vezano na ugotovitve v drugi zadevi, ki poteka med tožničinim sodelavcem (in zunajzakonskim partnerjem) in toženo stranko, zato dokaza pravilno ni dopustilo.

13. Tožnica v pritožbi vztraja, da tožena stranka ni dokazala, da zatrjevana ravnanja tožničinih nadrejenih in sodelavcev predstavljajo trpinčenje na delovnem mestu. Opredelitev trpinčenja na delovnem mesto oziroma mobinga vsebuje tudi element sistematičnosti oziroma ponavljanja (graje vrednih ali očitno negativnih in žaljivih) ravnanj ali vedenj, ki so usmerjena proti delavcu na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Tožnica v zvezi z ravnanji tožene stranke kot najbolj graje vreden dogodek izpostavlja konflikt z neposredno nadrejenim A.A. dne 13. 4. 2011. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem dogodkom pravilno ugotovilo, da ni šlo za ravnanje tožene stranke, ki bi pomenilo trpinčenje tožnice, pritožbene navedbe tožnice pa se nanašajo predvsem na dokazno oceno sodišča prve stopnje. Kot je bilo že pojasnjeno, pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje kot pravilno, pritožbene navedbe tožnice so zato neutemeljene. Ob tem je treba dodati, da gre pri tem dogodku za izjemen in enkraten dogodek (tožnica ne zatrjuje drugih tako izredno konfliktnih dogodkov na delovnem mestu ali v zvezi z delom), v zvezi s katerim je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prišlo do zelo konfliktne komunikacije med tožnico, njenim neposredno nadrejenim in njenim zunajzakonskim partnerjem B.B., ki je bil tedaj tudi njen sodelavec. Ni pa ugotovilo, da bi bil ta dogodek del sistematičnega ravnanja tožene stranke (oziroma zlasti neposredno nadrejenega tožnici), prav tako pa ni bilo ugotovljeno (niti zatrjevano), da bi se taki dogodki ponavljali. Tožnica v pritožbi navaja, da je nadrejeni nanjo tega dne dvakrat vpil ter ji grozil, tako da se je bala, da se je bo fizično lotil. Tudi če bi vse navedeno držalo (sodišče prve stopnje je ugotovilo drugače), gre za enkratni dogodek, ki ne sam zase ne v povezavi z drugimi v pritožbi zatrjevanimi ravnanji tožene stranke ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu po veljavni zakonodaji in na njej temelječi sodni praksi. Glede na to so pritožbene navedbe o tem, kaj se je dogajalo tega dne in kdo je bil za nastali konflikt odgovoren, za odločitev o odškodninski odgovornosti tožene stranke zaradi zatrjevanega trpinčenja tožnice na delovnem mestu, pravno nepomembne.

14. Tožena stranka je imela skladno z določbo 47. člena ZDR obveznost sprejema ustreznih ukrepov za zaščito tožnice pred trpinčenjem na delovnem mestu. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka take ukrepe sprejela: glede tožničine pritožbe v zvezi z dogodkom z dne 13. 4. 2011 je imenovala komisijo za raziskavo okoliščin tega dogodka, vsaj od 2. 6. 2011 (kot izhaja iz pritožbe) pa so bili zaposleni pri njej seznanjeni z delovanjem svetovalke za mobing. Trditev, da si tožnica z njo ne bi mogla pomagati zato, ker naj bi izvedela zanjo šele v juniju, ko je bila že močno izpostavljena mobingu, ni logična, saj pomoči svetovalke ne bi potrebovala, kolikor ne bi štela, da je izpostavljena nedopustnemu ravnanju. Tožnica niti ne zatrjuje, da bi se po 2. 6. 2011 obrnila na navedeno svetovalko, zato ni mogoče slediti njenim trditvam, da si z njo ni mogla pomagati. Pavšalna in neutemeljena je pritožbena navedba, da so zaključki sodišča prve stopnje glede navedene komisije zgrešeni, ker naj bi bila ta imenovana zgolj navidezno. Sodišče prve stopnje je z vpogledom v predložene listine v zvezi s postopkom pred navedeno komisijo in z zaslišanjem številnih prič ugotovilo, da je tožena stranka izpeljala postopek ugotavljanja okoliščin tega spornega dogodka in ugotovila, da A.A. ni kršil pravil o prepovedi trpinčenja na delovnem mestu. Konkretnih pritožbenih navedb v zvezi s tem tožnica niti ni podala.

15. Tožnica v pritožbi navaja, da je šlo za konfliktov polno komunikacijo na delovnem mestu z neposrednim nadrejenim najmanj ob dogodku 13. 4. 2011 in na sestanku 2. 9. 2011 ter v zvezi s pošiljanjem elektronskih sporočil z dne 2. 9. in 28. 9. 2011. Pritožbeno sodišče povsem soglaša s tožnico, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazano, da je bila komunikacija pri toženi stranki v Službi za informatiko pogosto težavna, vendar pa težave pri komunikaciji in nesoglasja med sodelavci ali med nadrejenimi in podrejenimi ne pomenijo avtomatično, da gre za trpinčenje na delovnem mestu. Nenazadnje lahko do konfliktov pride tudi zaradi ravnanj in vedenja zaposlenih v medsebojnih razmerjih ali v odnosu do nadrejenih. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ravnanje in vedenje zaposlenih pri toženi stranki ni bilo takšne narave, da bi prestopilo mejo običajnih konfliktov oziroma nerazumevanja med sodelavci v službi, ki je za vpletene lahko sicer skrajno neprijetno, ne gre pa za protipravno ravnanje, ki bi privedlo do odškodninske odgovornosti delodajalca. Ne drži niti, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do konfliktne komunikacije tožnice s tedanjim načelnikom tožene stranke G.G. in njenim sodelavcem H.H.. Tožnica po vsebini izraža nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tudi pri njunem ravnanju in vedenju do tožnice ne gre za mobing, to pa ne more vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe. Zmotno je zavzemanje tožnice, da bi se moralo sodišče prve stopnje posebej opredeljevati do njenega "Mobbing - dnevnika", na katerega se sklicuje in ga prilaga kot dokaz, saj gre dejansko za zapise dogodkov, kot jih je doživljala tožnica, torej njene navedbe.

16. Tožnica v pritožbi izpostavlja, da je njen nadrejeni A.A. sam izpovedal, da se je njegov odnos do tožnice spremenil po njeni nosečnosti, še posebej po dogodku 13. 4. 2011, ter da je bil razlog za to v njenem partnerskem odnosu z B.B., ki je bil z njim v slabih odnosih. Iz dokaznega postopka izhaja, da odnos B.B. in A.A. ni bil najboljši in je med njima prihajalo tudi do konfliktov ter da je tožnica na sestankih in tudi sicer pogosto podprla stališča B.B.. V tej luči je življenjsko, da se je spremenil odnos njenega neposrednega nadrejenega A.A. do nje, še posebej po spornem dogodku 13. 4. 2011, ko je prišlo tudi do neposrednega konflikta med njima. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri ravnanju A.A. ni šlo za mobing, pritožbeno sodišče pa dodaja, da ni mogoče govoriti niti o diskriminaciji tožnice. Njeno zavzemanje za to, da bi njena zveza s sodelavcem štela za osebno okoliščino, zaradi katere je bila obravnavana diskriminatorno, nima podlage v določbah ZDR, prav tako pa tudi zaključki izvedenega dokaznega postopka ne potrjujejo, da bi bila tožnica obravnavana slabše kot sodelavci. Zgolj dejstvo, da je bilo tožnici na splošno rečeno, da se v bodoče (po seminarju 14. 4. 2011) z B.B. ne bosta več mogla skupaj udeleževati seminarjev, ne pomeni diskriminacije. Tožnica v pritožbi zatrjuje tudi, da jo je nadrejeni izoliral in stigmatiziral v delovnem okolju, pri tem pa se sklicuje na trditev tožene stranke in njegovo izpoved, da je prekinil stike s tožnico, medtem ko je imel z drugimi informatiki dnevne stike. To ne drži, saj iz izpovedi A.A. izhaja, da se ni več želel srečevati s tožnico na samem, brez prič (prim. z izpovedjo na strani 43. zapisnika zvočnega zaslišanja priče 24. 9. 2014), tako da o objektivni izolaciji tožnice s strani neposredno nadrejenega ni mogoče govoriti. Kolikor pa se je tožnica zaradi napetih odnosov z nadrejenim subjektivno počutila izolirano v delovnem okolju, to za ugotovitev obstoja mobinga ne zadošča. 17. Dalje tožnica nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila z nevabljenjem na skupne sestanke informatikov upravičeno kaznovana, ker je dva predhodna sestanka neupravičeno zapustila. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica sestanka 2. 9. in 7. 10. 2011 res predčasno zapustila, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da za to ni imela razloga. Pavšalna trditev, da ju je zapustila zaradi trpinčenja s strani nadrejenih, ni utemeljena. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe in iz izvedenih dokazov, se je tožena stranka na težave pri komunikaciji med zaposlenimi v Službi za informatiko, zlasti burne sestanke v njej, med drugim odzvala tudi tako, da je bil na sestankih 7. 10. in 21. 10. 2011 prisoten tudi načelnik G.G.. Ne glede na to, da je ta tožnici odredil, naj sestanek zapusti, ter da tožnica nato ni bila vabljena na dva sestanka (po 16. 3. 2012 skupnih sestankov informatikov pri toženi stranki ni bilo več), ni mogoč sklep o protipravnosti ravnanja tožene stranke. Ob samovoljnem odhodu tožnice z dveh predhodnih sestankov in ob skladni izpovedi prič, da je bilo na skupnih sestankih mučno zaradi razčiščevanja vprašanj med A.A., B.B. in tudi tožnico, načelnikovemu ukrepu za zagotovitev nemotenega poteka sestankov ni mogoče pripisati očitne negativnosti in žaljivosti. Ker je šlo zgolj za dva sestanka, na katera tožnica ni bila vabljena, ter glede na to, da kasneje skupnih sestankov sploh ni bilo več, tudi ni mogoč sklep, da je šlo za ponavljajoče se ali sistematično ravnanje.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje tudi glede dejstva, da tožnici po vrnitvi s porodniškega dopusta niso bile odvzete delovne naloge. Tožnica v pritožbi nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je glede tega sledilo izpovedi njenega neposredno nadrejenega, ki je bila podprta tudi z listinskim dokazom (zapisom dogovorov v letnem pogovoru 17. 12. 2010) ter izpovedim prič J.J., O.O., M.M. in drugih. Zgolj dejstvo, da tožnica ni prevzela A.A. delovnih nalog s področja informatike, oziroma trditev o (ne)pokrivanju izpostav tožene stranke, ne vpliva na pravilnost ugotovitve o tem, da je tožnica tudi po vrnitvi s porodniškega dopusta opravljala določene naloge. Presoja, kako bo delodajalec organiziral delo, kdo bo nadomeščal vodjo in kaj konkretno bo delal posamezni delavec, je v avtonomni sferi delodajalca, ki lahko to prilagaja konkretnim okoliščinam in potrebam pri delu. Tudi tožnica pa priznava (to pa izhaja tudi iz izvedenih dokazov), da jo je tožena stranka želela po vrnitvi s porodniškega dopusta razbremeniti s tem, da bi imela manj stika z uporabniki.

19. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožnico trpinčila na delovnem mestu s tem, da je uvedla zoper njo dva pravna postopka: postopek izredne odpovedi in disciplinski postopek. Tožnica je sicer trdila, da sta bila postopka zoper njo sprožena neutemeljeno in z namenom, da ji tožena stranka greni življenje oziroma jo šikanira. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da to ne drži, pritožbeno sodišče pa razlogom, ki jih je navedlo v sodbi, dodaja še, da tudi v zvezi s tem očitkom ne obstaja element ponavljanja oziroma sistematičnosti, tožnica namreč uvedbe drugih postopkov zoper njo v pritožbi ne osporava več. Gre za postopka, ki sta bila uvedena zoper tožnico neposredno za dogodkom 13. 4. 2011. Tožnica je namreč tistega dne zapustila delovno mesto in je bila nato odsotna z dela do 30. 4. 2011, o svoji odsotnosti pa je obvestila po elektronski pošti načelnika tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obveščanjem delavcev o odsotnosti pri toženi stranki ugotovilo, da je bila ustaljena praksa pri toženi stranki, da je o svoji odsotnosti zaposleni obvestil svojega neposredno nadrejenega, kar je tudi smiselno in življenjsko. Tožnica ni dokazala, da bi pri toženi stranki obstajala drugačna praksa - da bi vsi delavci tožene stranke o svoji odsotnosti (lahko) obveščali načelnika tožene stranke. Načelnik tožene stranke je v podobnem položaju, kot so direktorji ali predsedniki uprav večjih družb (tožena stranka ima več kot 250 zaposlenih), pri čemer je tedanji načelnik G.G. izpovedal, da je prejemal več kot 100 elektronskih sporočil na dan, kar pomeni, da bi bilo nenavadno in neobvladljivo, če bi mu vsi zaposleni (in ne zgolj njemu neposredno podrejeni) pošiljali sporočila o svoji odsotnosti z dela. Navedena praksa se je že med disciplinskim postopkom zoper tožnico izkazala za delno drugačno od pravil, ki jih je imela tožena stranka sprejeta v svojih splošnih aktih. Glede na to je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da tožena stranka disciplinskega postopka zoper tožnico zaradi sporočanja njene odsotnosti z dela na drugačen način od običajnega ni uvedla brez razloga oziroma z namenom šikaniranja tožnice. Zgolj dejstvo, da je bil uveden postopek izredne odpovedi zoper tožnico, čeprav je ta načelniku tožene stranke sporočila, da je v bolniškem staležu, pa samo zase niti v povezavi z drugimi dokazanimi ravnanji tožene stranke oziroma njenih zaposlenih prav tako ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu. Kot priča zaslišani načelnik G.G. je izpovedal, da je v zvezi s prejetim obvestilom o odsotnosti napravil napako, za katero se je tožnici tudi opravičil. Pritožba sicer pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do povratnice o prejemu elektronske pošte z dne 14. 4. 2011. Vendar tudi v primeru, če bi se ugotovilo, da je tožena stranka sprožila postopek izredne odpovedi zoper tožnico, čeprav je načelnik odprl elektronsko sporočilo o razlogu za njeno odsotnost, tega ne bi mogli opredeliti kot trpinčenja na delovnem mestu. Sama tožnica v pritožbi navaja, da ji je tedanji načelnik kasneje povedal, da je sporočilo sicer prejel, da pa je nanj pozabil, tako da toženi stranki tudi v takem primeru ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki je v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu lahko zgolj naklepno. Tožnica pa ni uspela dokazati, da ni šlo za napako, temveč za naklepno ravnanje načelnika G.G., usmerjeno zoper njo. Glede na izpoved priče N.N. so iz oddelka za splošne in kadrovske zadeve, poizvedovali, ali je tožnica koga obvestila o razlogu za svojo odsotnost, začetek postopka izredne odpovedi pa je bil prav tako v njihovi pristojnosti. Zgolj dejstvo, da je tedanji načelnik podpisal pisno obdolžitev in vabilo na zagovor v zvezi z izredno odpovedjo, tudi če je predhodno odprl tožničino elektronsko sporočilo, ni graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje, prav tako manjka element ponavljanja oziroma sistematičnosti.

20. V zvezi z zatrjevanim posegom v zasebnost tožnice na delovnem mestu pritožba sicer pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni zavrnilo kot dokaz predložene sodbe Upravnega sodišča z dne 30. 1. 2013 in sklepa informacijskega pooblaščenca z dne 15. 5. 2013 (listini B 76 in B 77), čeprav sta bila predložena po prvem naroku za glavno obravnavo, pri tem pa ni šlo za dokaza, ki bi potrjevala trditve tožene stranke v okviru odgovora na navedbe tožnice na naroku 24. 9. 2014. Vendar pa ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je 16. 5. 2011 izvedel konkreten oddaljeni informacijski nadzor pri tožnici, temelji predvsem na drugih dokazih (predvsem odločbi Informacijskega pooblaščenca z dne 12. 12. 2011), tako da ugotovljena kršitev določb ZPP ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Glede na to, da v postopku, ki ga je vodil informacijski pooblaščenec, ni bilo ugotovljeno, da je šlo za nadzor tožnice s strani nadrejenih, saj je obstajala možnost, da je šlo za t. i. veriženje delovnih postaj, je tožena stranka dokazala, da ni šlo za nedopustno dejanje, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot trpinčenje na delovnem mestu. Ostale pritožbene navedbe v zvezi s tem so tako nebistvene, zato se do njih pritožbeno sodišče posebej ne opredeljuje.

21. Pritožbene navedbe v zvezi z odklonilnim odnosom nadrejenih do tožnice niso utemeljene. Tožnica v prvi vrsti ponavlja očitek, da je sodišče prve stopnje verjelo le pričam, ki so bile naklonjene toženi stranki, ne pa njej in B.B., glede katerega se je pritožbeno sodišče že opredelilo (glej zlasti točki 7 in 8 razlogov te sodbe). Tudi splošna navedba, da je odklonilni odnos nadrejenih do nje ter njun psihični pritisk nad njo razviden iz zapisnikov sestankov, na pravilnost izpodbijane sodbe ne vpliva - sodišče prve stopnje je navedene zapisnike upoštevalo pri sprejemanju svoje odločitve, pritožbeno sodišče pa po vpogledu vanje ugotavlja, da iz samih zapisnikov kaj takega objektivno ne izhaja. Glede sestanka z dne 17. 10. 2011 je sodišče prve stopnje sledilo prepričljivi izpovedi N.N., tožnica pa v pritožbi ni pojasnila, zakaj meni, da je ta priča govorila neresnico. Glede ponujanja druge službe tožnici pritožbeno sodišče ugotavlja, da v kolikor bi bilo sicer ugotovljeno trpinčenje tožnice na delovnem mestu, s takimi ponudbami ne bi bila izključena protipravnost njenih dejanj. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožena stranka silila tožnico k menjavi službe ali s tem ustvarjala nanjo pritisk. Zgolj z navedbo, da so te ponudbe kazale na to, da so se je želeli rešiti, tožnica ne more uspeti.

22. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

23. Na koncu pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožnica dogodke, ki jih ponovno izpostavlja v pritožbi (več dogodkov, ki jih je opredeljevala kot mobing v postopku na prvi stopnji, v pritožbi ne omenja), subjektivno doživljala kot posebno zavržne, vendar ti ne posamično ne skupno gledano ne morejo privesti do zaključka o graje vrednem, očitno negativnem in žaljivem obravnavanju s strani tožene stranke. Tožena stranka tako ni ravnala protipravno, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

24. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo 154. člena v povezavi z določbo 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.