Jedro

V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti tožena stranka tožniku ni očitala, da se ni sposoben prilagajati napredku v panogi, ampak da dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno. Glede tega očitka mu je predhodno omogočila zagovor. V sodnem postopku je treba pri presoji odpovedi ugotavljati, ali je tožnik delo res opravljal nepravočasno, nestrokovno in nekvalitetno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 28. 2. 2007 iz razloga nesposobnosti z dne 17. 1. 2011 nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da delovno razmerje med strankama na podlagi redne odpovedi z dne 17. 1. 2011 ni prenehalo in traja z vsemi pavicami iz delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od 16. 2. 2011 do dneva odločitve sodišča prve stopnje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo v mesečnem neto znesku v višini 1.522,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne v mesecu za pretekli mesec ter od tožnikovih plač obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter tožnika za navedeno obdobje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter mu plačati odškodnino v znesku 22.941,00 EUR v 8 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo pa je tudi, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Tožnik je neutemeljenost očitka o nestrokovnem, nekvalitetnem in nepravočasnem izpolnjevanju delovnih obveznosti v zvezi s projektom P. utemeljeval s predhodnimi časovnimi zamudami pri projektu in lastne preobremenjenosti z delom ter objektivno obstoječimi pogoji dela. Razlog tudi ni takšen, da bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Tožniku ni bil omogočen zagovor v zvezi z razlogi za odpoved, saj je bil razlog, da naj bi bil nesposoben prilagajati se napredku v panogi, bil podan šele v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V kolikor bi bili očitki tožene stranke utemeljeni, bi bil podan krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana sodba je obremenjena z več kršitvami določb pravdnega postopka, zaradi katerih jo je potrebno razveljaviti. Dokazno breme o obstoju odpovednega razloga nesposobnosti je po samem zakonu na toženi stranki. Tožnik je podal trditveno in dokazno podlago v smeri neobstoja odpovednega razloga nesposobnosti, zato mora dokazno breme na strani delodajalca zahtevati strožjo presojo. Sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega dokaza, ki bi bil objektivno sposoben podkrepiti tožnikove trditve. Ker naj bi tožena stranka zadostila svojemu dokaznemu bremenu, je sodišče štelo, da tožnikove trditve niso dokazane in ni izvedlo dokazov, s katerimi bi tožnik lahko svoje trditve dokazal. Neuporaba ustreznega dokaznega standarda pa tudi zmotna uporaba pravil o dokaznem bremenu, kot je to storilo sodišče prve stopnje, je bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, saj je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnikovo dokazovanje je pogojeno ne le z dokazi, s katerimi razpolaga izključno tožeča stranka, ampak tudi s posrednimi dokazi, ki, če se obravnavajo kot celota, dokazujejo njegove trditve in pripeljejo do drugačnega zaključka. Gre za navedbe in dokaze o tem, kako je delo ustaljeno potekalo, kako je potekalo delo v zvezi z drugimi projekti, koliko časa se je delalo pri toženi stranki, kako se je običajno pripravljala projektna dokumentacija, da je bil ta projekt prvi takšne zahtevnosti in da se je tudi naročnik prvič sam lotil takšnega projekta. Zato je za zadevo bistvenega pomena, da se presoja projekt kot celota, zato dokazna ocena ne more temeljiti na posameznih opravilih in dogodkih na projektu. Tako dokazna ocena ni prepričljiva, dejansko stanje pa je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče od tožene stranke ni zahtevalo vseh listin, ko jih je kot dokaz predlagal tožnik, dejstva, da je tožena stranka le selektivno predložila nekatere listine, pa ni obrazložilo. Tako je prepustilo presoji tožene stranke, katere listine bo vložila v spis, pri tem pa ni uporabilo določbe 5. odstavka 227. člena ZPP. Nadalje je zapisalo, da so izpovedi direktorja in dveh prič, ki jih je predlagala tožena stranka, verodostojne, saj niso v nasprotju z listinami, kot tudi ne med seboj, ni pa navedlo, katere so te listine, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ker tako sodišče ni pridobilo vse dokumentacije in ni angažiralo izvedenca, je ostalo v sodbi neobrazloženo in neodgovorjeno na tožnikove trditve, da je bilo elektronsko sporočilo z dne 21. 10. 2010, ki naj bi dokazovalo, da je naročnik opozoril na zamudo pri projektu, iztrgano iz konteksta. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev tako utemeljilo le na dokazih tožene stranke, ni pa izvedlo dokazov, ki so po tožnikovem mnenju odločilnega pomena in sicer vpogled v projekte, pri katerih je sodeloval tožnik v času od maja 2010, vpogled v celotno dokumentacijo za projekt P., ki je tožena stranka ni predložila, zaslišanje delavcev, ki so delali na projektu P., ker tožena stranka tožniku očita zamude in nesposobnost koordiniranja, zaslišanje zaposlenih pri investitorju, ki so tožniku med montažo priznavali, da ni kriv za zamudo, oziroma celo, da so jo povzročili sami s spreminjanjem zahtev, ogled objekta zaradi razsežnosti objekta in del in vpogled v dokumentacijo v zvezi s projekti, ki jih je tožnik samostojno izvedel v vseh letih, ki dokazujejo njegovo sposobnost za opravljanje dela projektnega vodje.

Sodišče je tožniku tudi odvzelo možnost, da izpodbija verodostojnost prič in tožene stranke glede pomembnih okoliščin o objektivni nezmožnosti za opravo dela, ki jih je uveljavljal, ter da se razčistijo sporna dejstva o zmožnosti doseganja terminskega plana in obstoj strokovnih napak. Prav tako je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za strokovno vprašanje, zaradi česar izvedenec ni potreben. Sodišče prve stopnje je tako nedopustno poseglo v tožnikovo pravico do izjave, ko je nedopustno zavrnilo njegove dokazne predloge, zavrnitve pa ni niti konkretno in razumno obrazložilo, kršilo je načelo kontradiktornosti in pravico do učinkovitega pravnega sredstva ter pravico do enakega varstva pravic, zato je to kršitev po 8 točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnik, ni storilo, da pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev sodbe je res v določenih delih skopa, vendar pa je sodba razumljiva in se da preizkusiti. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je tožniku bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kršen pa tudi ni bil 22. člen Ustave RS.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 17. 1. 2011, ki jo je tožena stranka podala tožniku.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni kršila postopka v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj mu je v skladu z zakonom omogočila zagovor, v pisni odpovedi je dovolj natančno obrazložila odpovedni razlog. Na podlagi ocene vseh izvedenih listinskih dokazov, izpovedi tožnika, direktorja tožene stranke B.P. in prič M.K. in J.B. pa je zaključilo, da je tožena stranka tudi dokazala utemeljenost odpovednega razloga, t.j. da je tožnik kot vodja projekta pri projektu P. delal nestrokovno, nekvalitetno in prepočasi, zato je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožniku ni bil omogočen zagovor v zvezi z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti, ker da je bil razlog, da se ni sposoben prilagajati napredku v panogi podan šele v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot izhaja iz same odpovedi (A5), je glavni očitek ta, da tožnik ne dosega pričakovanih rezultatov dela, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Tožena stranka je v odpovedi ugotovila, da gre za razloge na strani tožnika, saj je delo za tožnika postalo pretežko, prezahtevno in ne more več slediti hitrosti, s katero se v tej panogi delo odvija. Tako tožena stranka tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi tega, ker se naj ne bi bil sposoben prilagajati napredku v panogi, ampak zato, ker dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno.

Utemeljeno pa opozarja pritožba, da sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in o zadevi preuranjeno odločilo. Sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega s tožnikove strani predlaganega dokaza, s katerim bi tožnik dokazal, da ni kriv za zamudo pri izvedbi projekta P., saj je investitor sam ves čas spreminjal svoje zahteve, zaradi tega pa se je morala pripravljati nova projektna dokumentacija. Tožnik je predlagal zaslišanje delavcev, s katerimi je delal na tem projektu, predlagal pa je tudi, da tožena stranka predloži celotno projektno dokumentacijo, saj tudi iz elektronskih sporočil investitorja, ki se v tej dokumentaciji nahaja, izhaja, da je svoje zahteve spreminjal. Iz te dokumentacije naj bi izhajalo tudi, da je tožnik zahteval večje število delavcev, pa mu jih direktor ni odobril. Prav tako sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je tožnik v času dela na projektu P. delal še na ostalih projektih.

Pritožba utemeljeno opozarja tudi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, iz katerih predloženih listin izhaja, da je bilo za vodenje projekta P. na voljo dovolj časa. Sodišče prve stopnje se je očitno oprlo le na izpovedi obeh prič in direktorja tožene stranke, ne pa tudi na listinsko dokumentacijo.

Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da bi morala tožena stranka predložiti tudi dokumentacijo o ostalih projektih, na katerih je delal tožnik, da bi s tem tožnik dokazal, da je bil za opravljanje dela kot projektni vodja, sposoben. Tožena stranka tožniku ni očitala nesposobnosti pri izvedbi ostalih projektov, ampak le nesposobnost pri izvedbi projekta P., zato je ta dokumentacija za odločitev v tem sporu nepotrebna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da postopka samo ne bo dopolnjevalo. Pri tem je izhajalo predvsem iz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavne pravice do pravnega sredstva in ocenilo, da bi postopke sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno več časa in bi bil tudi nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, to pa bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Upoštevati je potrebno tudi, da bo moralo sodišče prve stopnje pridobiti še manjkajočo dokumentacijo od tožene stranke in zaslišati priče, katerih zaslišanje je predlagal tožnik, kot dokaz svojim trditvam, da zamuda pri projektu P. ni nastala po njegovi krivdi, ampak po krivdi investitorja, ki je svoje zahteve večkrat spreminjal. Upoštevati pa je potrebno tudi, da bo moralo sodišče prve stopnje vnovič opraviti temeljito dokazno oceno in ponovno ugotoviti vse pravno odločilne okoliščine. Če bi te okoliščine prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. Skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.