Jedro

Uporaba z zakonom določene obrestne mere zamudnih obresti v pogodbi o specializaciji za valorizacijo prejetih zneskov, ki jih mora vrniti tožena stranka zaradi predčasnega prenehanja delovnega razmerja, ne pomeni neupravičene obogatitve tožene stranke v smislu določb 210. člena ZOR, niti ne gre za oderuško pogodbo v smislu 141. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v odločitvi nad zneskom 788.447,30 SIT in glede stroškov postopka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostelem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožeči stranki plača znesek 2.497.388,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.6.1995 dalje do plačila ter ji povrne stroške postopka v višini sodnih taks v znesku 32.466,00 SIT. Zoper sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec. Prvostopenjsko sodišče naj bi svojo odločitev zmotno oprlo na čl. V. pogodbe o specializaciji, saj je to določilo predvideno za primer, ko specializantu delovno razmerje preneha po opravljenem specialističnem izpitu. Tožniku pa je delovno razmerje prenehalo že prej. Takšno pogodbeno ureditev je predlagala tožeča stranka in je le na videz nelogična, saj specializant po prenehanju delovnega razmerje usposabljanje nadaljuje drugod in je s tem namen tovrstnega usposabljanja v javni zdravstveni mreži dosežen. Pritožnik v zvezi s tem opozarja, da je število specializacij razpisano in ob odhodu toženca tožeča stranka namesto njega ni mogla dogovoriti specialističnega usposabljanja z novim zdravnikom. Tožeča stranka tudi ni bila prikrajšana, saj so se stroški za specializacijo zagotavljali iz za ta namen predvidenih virov. Zato bi ugoditev tožbenemu zahtevku pomenila neupravičeno obogatitev tožeče stranke, zlasti ob upoštevanju nesorazmerno visokega obrestnega dela tožbenega zahtevka. Toženec tudi navaja, da mu delovno razmerje ni prenehalo po njegovi volji, pač pa se je o prenehanju sporazumel, saj je v svoji vlogi predlagal sporazumno prenehanje delovnega razmerja. O vrnitvi stroškov specializacije pa ni bil dosežen noben sporazum, zato je 6. točka sklepa o prenehanju delovnega razmerja brezpredmetna. Iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka, naj ne bi bilo razvidno, ali je obračun vtoževanih stroškov pravilen. Zlasti naj bi bila neizkazana višina nadomestil za čas specializacije, saj tožeča stranka ni predložila nobenih obračunov toženčeve plače za sporno obdobje, iz katerih bi bila razvidna ta nakazila. Prav tako ni upoštevala toženčeve navedbe, da je vse odsotnosti, ki so v času specializacije nastale, nadomestil z dodatnim delom, tudi ob vikendih, zaradi česar tožeča stranka v ničemer ni bila prikrajšana. Toženec opozarja, da tožbi ni bil predložen izračun obresti, ki ga zato ni mogoče preveriti, že iz primerjave glavničnih zneskov in obdobja izračuna pa naj bi jasno izhajalo, da obresti ne morejo biti tolikšne, kot jih uveljavlja tožeča stranka. Bistvena kršitev pravil postopka naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu toženca, da o pravdi obvesti Ministrstvo za ... in ga pozove, da v spor vstopi kot stranski intervenient. Prvostopenjsko sodišče tudi ni upoštevalo mnenja Ministrstva za zdravje, ki se nanaša ravno na vprašanje vrnitve stroškov za specializacijo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Sodišče prve stopnje naj bi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da toženec ni izpolnil določila V. čl. pogodbe o specializaciji, saj po opravljenem specialističnem izpitu pri tožeči stranki ni ostal v delovnem razmerju najmanj toliko časa, kot je trajala specializacija. Pritožbene navedbe o tem, da tožeča stranka ni bila prikrajšana, ker toženec svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnil, naj bi bile v nasprotju same s seboj, saj so bila sredstva za specializacijo izplačana iz virov tožeče stranke. Prikrajšanje pa je še toliko večje, saj je razpisano omejeno število specializacij, zaradi česar je bilo tožeči stranki onemogočeno, da bi lahko usposobila novega specializanta. Prvostopenjsko sodišče naj bi pravilno ugotovilo, da je tožencu delovno razmerje prenehalo po njegovi volji, zato so nerazumljive njegove navedbe, da mu je delovno razmerje prenehalo sporazumno. Za sporazum je potrebna volja dveh strank, v konkretnem primeru pa je pobudo za prenehanje delovnega razmerja dal toženec. Tožeča stranka ne zahteva povrnitve zneska, ki ga je toženec prejel za dodatno delo v času specializacije, temveč povrnitev nadomestila plače. Sodišče prve stopnje naj bi ravnalo pravilno, ko ni sledilo predlogu toženca, da se v spor kot stranski intervenient pritegne Ministrstvo za obrambo, saj ministrstvo niti v času, ko je bil toženec pri njem v delovnem razmerju, ni imelo pravnega interesa za povrnitev stroškov, kaj šele sedaj, ko toženec ne dela več pri njem. Toženec naj bi se skliceval le na tiste dele mnenja Ministrstva za zdravstvo, ki so njemu v prid, pri tem pa spregleda opozorilo ministrstva, da podpis pogodbe predstavlja pogodbeno obveznost za specializanta in da je izterjava obveznosti prepuščena presoji vodstva zdravstvenega doma. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z zahtevkom za vrnitev izplačanih nadomestil plače v času specializacije, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem obsegu razveljavilo in zadevo vrnilo soidšču prve stopnje v novo sojenje. Popolno in pravilno pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo dejansko stanje glede zahtevka za vračilo plačanih kotizacij za specializacijo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zoper ta del sodbe zavrnilo. Zmotno je stališče toženca, da v konkretnem primeru ne pride v poštev določilo V. člena pogodbe o specializaciji z dne 20.10.1990, ker je tožniku delovno razmerje prenehalo, še preden je opravil specialistični izpit. Okoliščina, da je tožniku delovno razmerje prenehalo med specializacijo, ne spremeni dejstva, da toženec ni izpolnil svoje obveze iz 2. alinee V. člena pogodbe o specializaciji o tem, da bo po opravljenem specialističnem izpitu ostal v delovnem razmerju pri toženi stranki najmanj toliko časa, kolikor je trajala specializacija. Pogodbena obveznost toženca, da po opravljenem specialističnem izpitu ostane na delu pri tožeči stranki toliko časa, kot je trajala specializacija, ni ugasnila zgolj zaradi tega, ker je tožencu delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, še preden je opravil specialistični izpit. Zaradi navedene kršitve pogodbene obveznosti je toženec v skladu s 1. alineo VI. čl. pogodbe o specializaciji tožeči stranki dolžan vrniti celoten znesek, ki ga je ta izplačala na podlagi pogodbe o specializaciji. 1. alinea prvega odstavka VI. čl. pogodbe o specializaciji namreč določa, da se specializant obveže tožeči stranki (oz. njenemu pravnemu predniku) vrniti celoten znesek, ki ga je ta izplačala po tej pogodbi, če mu po opravljenem specialističnem izpitu po njegovi volji ali odgovornosti preneha lastnost delavca v TOZD pred potekom dobe, določene v prejšnjem členu. Nesprejemljivo bi bilo tolmačenje, da je prejete zneske dolžan vrniti le tisti specializant, ki dokonča specializacijo med trajanjem delovnega razmerja v zavodu, ki ga je poslal na specializacijo, ne pa tudi specializant, ki mu je po njegovi volji prenehalo delovno razmerje med trajanjem specializacije. Tožencu je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo po njegovi volje, kar je razvidno iz toženčeve vloge za sporazumno odpoved delovnega razmerja z dne 28.10.1993 (priloga A2). Izraz "prenehanje po volji delavca" namreč ne zajema le prenehanja na podlagi pisne izjave delavca, da želi, da mu preneha delovno razmerje (1. točka prvega odstavka 100. čl. ZDR), ampak tudi sporazumno prenehanje delovnega razmerja (2. točka prvega odstavka 100. čl. ZDR). V primeru sporazumnega prenehanja delovnega razmerja bi bil toženec lahko prost svoje pogodbene obveznosti le, če bi se stranki tako dogovorili v sporazumu. Vendar pa v konkretnem primeru tak sporazum ni bil dosežen. Nasprotno, iz sklepa o prenehanju delovnega razmerja je razvidno, da tožeča stranka zahteva, da toženec vrne stroške specializacije. Sklep o prenehanju delovnega razmerje je sicer napisan v obliki sporazuma, saj se v njem navaja, da se delavec in organizacija sporazumeta o takojšnjem vračilu stroškov specializacije, vendar toženec tega akta ni podpisal, zato ni mogoče šteti, da bi bil sporazum o dolžnosti vračila sredstev specializacije v resnici dosežen. Pač pa je iz tega akta nedvomno razvidna volja tožeče stranke, da v skladu s pogodbo o specializaciji zahteva vrnitev stroškov. Prav tako je ta volja razvidna iz zabeležke direktorja tožene stranke na toženčevi vlogi za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Toženec je dolžan tožeči stranki vrniti izdatke, ki jih je ta imela v zvezi z njegovo specializacijo na podlagi določb VI. člena pogodbe o specializaciji. Osnova za tožbeni zahtevek je torej dvostranski pravni posel, zato toženec ne more biti prost svoje obveznosti zgolj zaradi tega, ker je tožeča stranka za financiranje specializacije uporabljala posebne vire (proračunska sredstva) in ker je toženec po opravljeni specializaciji kot koncesionar še naprej opravljal delo v javni zdravstveni mreži na območju mesta Ljubljane. Dolžnost vrniti prejeto v primeru neizpolnitve pogodbene obveznosti se presoja po načelih obligacijskega prava. Obveznost toženca, da povrne stroške specializacije, bi bila podana celo v primeru, če ne bi bila določena v pogodbi o specializaciji in sicer na podlagi določb 210. čl. zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89) o neupravičeni pridobitvi. V skladu s četrtim odstavkom 210. čl. ZOR obveznost vrnitve oz. nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Iz pogodbe o sistemizaciji je razvidno, da je tožencu specializacija bila odobrena za potrebe tožeče stranke ter da je odobrena specializacija vezana na lastnost delavca pri tožeči stranki. S pogodbo se je toženec izrecno zavezal, da bo po opravljenem specialističnem izpitu ostal v delovnem razmerju pri tožeči stranki najmanj toliko časa, kot je trajala specializacija. Podlaga za financiranje toženčeve specializacije je bilo torej nadaljevanje delovnega razmerja pri tožeči stranki tudi po opravljeni specializaciji, ta podlaga pa je med izvrševanjem pogodbe odpadla, saj je tožencu na njegovo pobudo prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je toženec tožeči stranki dolžan vrniti izdatke, ki jih je ta imela v zvezi z njegovo specializacijo in sicer izdatke za nadomestilo plače v času specializacije in za plačane akontacije kotizacije za specializacijo. Kdaj gre za neupravičeno obogatitev (neupravičeno pridobitev) je določeno v 210. členu ZOR. Zahtevek na vračilo izdatkov, ki jih je delodajalec imel v zvezi s specializacijo delavca, ki temelji na pogodbi, ni mogoče označiti za zahtevek, ki nima podlage v pravnem poslu ali v zakonu, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi šlo za neupravičeno obogatitev tožene (pravilno tožeče) stranke, če bi sodišče prisodilo zahtevano vračilo. Prav tako ni mogoče trditi, da bi uporaba z zakonom določene obrestne mere za valorizacijo stroškov specializacije, ki jih je toženec dolžan vrniti tožeči stranki, povzročila neupravičeno obogatitev tožeče stranke. Uporaba z zakonom določene obrestne mere v pogodbi pač ne more pomeniti neupravičene obogatitve v smislu določb drugega odstavka 210. člena ZOR. Kljub temu, da so zamudne obresti v resnici visoke, pa njihova uporaba za valorizacijo prejetih zneskov ne pomeni, da gre za oderuško pogodbo v smislu 141. člena ZOR. S pogodbo o specializaciji je bila dogovorjena tudi revalorizacija izplačanih zneskov in sicer v višini zakonitih zamudnih obresti. S tem so zakonite zamudne obresti, ki so sicer predvidene za primer zamude, postale pogodbene obresti in je sodišče prve stopnje v skladu s pogodbo takšne obresti moralo priznati že od dneva, ko je tožena stranka opravila posamezno izplačilo na podlagi pogodbe o specializaciji. Toženec upravičeno opozarja, da mu ni bil vročen dvojnik izračuna zakonitih zamudnih obresti. Tožeča stranka je ta izračun v dveh izvodih priložila tožbi in se drugi izvod še vedno nahaja v spisu. Vendar pa navedena opustitev vročitve dvojnika prilog ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pa tudi ne relativne, saj ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje sicer ni ravnalo pravilno, ko sploh ni reagiralo na toženčev predlog, da se o tem sporu obvesti Ministrstvo za ... Republike Slovenije, ki se ga pozove, da v spor vstopi kot stranski intervenient na strani tožeče stranke. Toženec je predlog, da se o sporu obvesti Ministrstvo za ..., podal v odgovoru na tožbo, zato bi sodišče prve stopnje v skladu z 211. členom to vlogo moralo poslati ministrstvu. Vendar pa tega ni moglo storiti, saj je iz zaznamka na odgovoru razvidno, da je sodišče odgovor na tožbo prejelo samo v dveh izvodih, kar pomeni, da toženec ni ravnal v skladu z 211. členom ZPP/77. Ta namreč določa, da tožnik ali toženec, ki mora obvestiti koga drugega o začeti pravdi, da si s tem zagotovi kakšen civilnopravni učinek, to lahko stori po pravdnem sodišču z vlogo, v kateri navede razloge obvestitve in stanje, v katerem pravda. Navedeno pomeni, da bi toženec sodišču moral predložiti tudi izvod odgovora na tožbo za stranskega intervenienta, ker pa tega ni storil, sodišče Ministrstva za obrambo ni moglo obvestiti o sporu. Sodišče prve stopnje bi toženca zato moralo pozvati, da predloži še en izvod odgovora na tožbo. Opustitev tega poziva in opustitev vročitve vloge Ministrstvu za obrambo pa ne predstavlja bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, saj to ni vplivalo in tudi ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na mnenje Ministrstva za zdravstvo z dne 3.9.1996, saj to mnenje ne more posegati na področje dvostranske pogodbe med strankama tega spora na način, ki bi bil za obe stranki obvezujoč. Sicer pa je to razvidno tudi iz predzadnjega odstavka tega mnenja, v katerem državna sekretarka navaja, da naj bi bilo povsem normalno, da v podobnem primeru, kot je ta, zdravstveni dom ne zahteva povračila stroškov, čeprav ima po pogodbi za to vse pravne možnosti. Pač pa pritožba utemeljeno uveljavlja, da po višini ni dokazan tisti del terjatve, ki se nanaša na nadomestila za čas specializacije. Višino te terjatve tožeča stranka dokazuje le s preglednico (priloga A7), iz katere ni razvidno niti, kdo jo je sestavil, niti na podlagi kakšnih evidenc. Sodišče prve stopnje glede tega ni izvajalo nobenih dokazov, zato zgolj na podlagi te preglednice ni mogoče šteti za dokazano, da bi toženec v spornem obdobju prejel takšna nadomestila plače za čas specializacije, kot so navedena v tem pregledu. Plačane akontacije kotizacije za specializacijo so razvidne iz računov, ki jih je tožeči stranki izstavil Univerzitetni zavod za zdravstveno in socialno varstvo (priloga A8). Iz teh računov je razvidno, koliko tednov je trajala specializacija toženca in kakšna je cena za teden specializacije, zato je tožbeni zahtevek za vračilo teh stroškov možno preveriti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka iz tega naslova zahtevala vrnitev takšnega zneska, kot ga je za toženca dejansko plačala, pri čemer je zakonite zamudne obresti zahtevala od dneva likvidacije posameznega računa. Ti datumi pa so iz računov razvidni. Toženec sicer izraža dvom v pravilnost izračuna zamudnih obresti, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izračun narejen v skladu s programom zakonitih zamudnih obresti, ki ga uporablja tudi sodišče. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v tistem delu, ki presega znesek 788.447,30 SIT, to je v tistem delu, s katerim je bilo tožencu naloženo, da tožeči stranki vrne izplačano nadomestilo plače za čas specializacije v višini 495.203,30 SIT in zakonite zamudne obresti od dneva izplačil posameznih nadomestil do 31.5.1995 v višini 1.213.738,00 SIT, skupno torej 1.708.914,30 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.6.1995 dalje do plačila. Ob takšni odločitvi pa je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka, saj bo šele po odločitvi o preostalem delu tožbenega zahtevka jasno, kolikšen je uspeh tožeče stranke v tem sporu. Pritožbeno sodišče pa je v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu, to je v odločitvi, da je toženec tožeči stranki dolžan plačati znesek 788.447,30 SIT (281.600,00 SIT iz naslova plačanih kotizacij za specializacijo in 506.847,30 SIT iz naslova zakonitih zamudnih obresti od dneva posameznih plačil kotizacij do 31.5.1995) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.6.1995 dalje do plačila, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V nadaljnjem postopku bo sodišče prve stopnje moralo preveriti, ali so bila tožencu za čas specializacije v resnici izplačana nadomestila v višini, ki so navedena v preglednici. V ta namen bo tožeča stranka morala predložiti ustrezna dokazila o izplačilu nadomestil plače (plačilne liste, evidenca prisotnosti na delu ipd.), ob tem pa bo prvostopenjsko sodišče lahko preverilo tudi trditve toženca, da je vse odsotnosti v času specializacije nadomestil z dodatnim, neplačanim delom ob vikendih. Glede na to, da je med pritožbenim postopkom pričel veljati zakon o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99), bosta stranki v skladu s tretjim odstavkom 499. člena ZPP na prvem naroku v novem postopku še lahko navajali nova dejstva in predlagali nove dokaze. V novem postopku pa bo sodišče prve stopnje tudi odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti glede obveščanja tretjega (Ministrstva za ...) o sporu in glede vročitve dvojnika izračuna zamudnih obresti. V skladu s tretjim odstavkom 166. člena ZPP/77 se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo. Določbe ZPP/77 se v pritožbenem postopku uporabljajo na podlagi 498. čl. ZPP, saj je bil postopek na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo novega ZPP. Na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94) pa je pritožbeno sodišče določbe ZPP/77 in ZOR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.