Jedro

Upravičencu, ki že ima v lasti in posesti z denacionalizacijskim zahtevkom zahtevano nepremičnino, ni možna vrnitev v naravi, vrnitev v obliki nadomestne nepremičnine kot odškodnine, niti druga vrsta odškodnine iz prvih odstavkov 42. člena ZDen, ker nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest. Prav zato mu gre le odškodnina, ki jo določa 6. odstavek 42. člena ZDen ob uporabi 1. odstavka 6. člena ZDen. Po splošnih odškodninskih predpisih je tako odškodnina v višini valorizirane kupnine v obveznicah.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Sekretariata za občo upravo Občine Ljubljana Vič - Rudnik št. ... z dne 10.6.1994 in izrek odločbe dopolnila oz. precizirala tako, da je določila, da je denacionalizacijski upravičenec V.K. upravičen do odškodnine v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada v vrednosti 21.743 DEM, namesto v obveznicah Republike Slovenije, pri čemer je dolžan Slovenski odškodninski sklad izročiti obveznice upravičencu v roku 15 dni po pravnomočnosti te odločbe, pod izvršbo. Tožena stranka je iz izreka in obrazložitve odločbe organa prve stopnje ugotovila, da je ta določil odškodnino v obveznicah, ki jih po 1. odstavku 42. člena in po 4. odstavku 51. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) izdaja Slovenski odškodninski sklad in da so bile le nepravilno poimenovane. Zaradi tega in zaradi jasnejše formulacije je zato tožena stranka precizirala in dopolnila izrek organa prve stopnje.

V postopku denacionalizacije je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je bila upravičencu V.K. zaplenjena polovica hiše v L. na podlagi Zakona o zaplembah, z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. ... z dne 17.12.1945. Upravičenec je to nepremičnino pridobil nazaj na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 24.6.1970 ter aneksa k tej z dne 6.3.1974. Upravni organ prve stopnje je po izvedenem postopku pravilno zaključil, da je V.K. upravičenec po določbah ZDen do odškodnine v obveznicah v vrednosti 21.743 DEM, to je v višini valorizirane kupnine. Taka oblika odškodnine je utemeljena v 6. odstavku 42. člena ZDen, saj so druge oblike odškodnine pojmovno izključene. Po določbah 3. in 4. odstavka ZDen pa je zavezanec za odškodnino v vrednostnih papirjih Slovenski odškodninski sklad.

Obveznice Slovenskega odškodninskega sklada je upravičenec v svojem pisnem odgovoru z dne 18.4.1994 tudi izrecno zahteval. Tožena stranka je tudi zavrnila pritožbene navedbe, da upravni organ prve stopnje ni upošteval pravil postopka, ker ni obrazložil zakaj ni upošteval drugih ugovorov in navedb tožeče stranke. Pri tem ne gre za bistveno kršitev postopka, saj je upravni organ prve stopnje po ustni obravnavi tožeči stranki posredoval vse dodatne predloge upravičenca in vsa dodatno predložena dokazila in mu s tem omogočil, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Pravice užitka na podržavljeni polovici hiše pa pri določanju odškodnine po 6. odstavku 42. člena ZDen ni mogoče upoštevati. Upravni organ prve stopnje je pravilno in v skladu s 1. odstavkom 6. člena Zakona o slovenskem odškodninskem skladu, ki je veljal v času odločanja, in 4. odstavkom 270. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) določil rok 15 dni za izvršitev odločbe po njeni pravnomočnosti.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da ni zavezana za plačilo odškodnine po 6. odstavku 42. člena ZDen. Slovenski odškodninski sklad je zavezanec za plačilo odškodnine le po 1., 2. in 5. odstavku 42. člena, 43. členu in 73. členu ZDen. Tožena stranka bi morala uporabiti določilo 6. odstavka 42. člena skupaj s 6. členom ZDen, ki določa, da se v postopku denacionalizacije uporabljajo tudi splošni premoženjski in odškodninski predpisi, če niso v nasprotju z ZDen. V konkretnem primeru je bil okoriščen le prodajalec nepremičnine, ki je prejel premoženjsko korist v obliki kupnine. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi tudi ni opredelila do vprašanj preživnin v času podržavljenja nepremičnine, glede morebitnih bremen itd., čeprav bi to lahko vplivalo na pravilno ugotovitev dejanskega stanja in določitev višine odškodnine. Poleg tega pa je tožena stranka, enako kot organ prve stopnje, določila 15-dnevni rok za izvršitev, kar pa ni v skladu s spremembo Zakona o slovenskem odškodninskem skladu, ki določa, da ta rok ne sme biti krajši od 3 mesecev in ne daljši od 6 mesecev. Sklicevanje na ZUP ni primerno, saj ta v 270. členu določa le, da postane odločba izvršljiva v 15 dneh od dneva, ko je bila izdana.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka in upravni organ prve stopnje sta pravilno uporabila materialno pravo v konkretni zadevi. ZDen opredeljuje denacionalizacijo kot vrnitev podržavljenega premoženja v naravi. V primeru, če vrnitev premoženja ni možna, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju. V 6. odstavku 42. člena ZDen je posebna določba, ki daje upravičencem, ki so svoje podržavljeno premoženje že pridobili nazaj na podlagi odplačnega pravnega posla, pravico do odškodnine. Upravičencu, ki že ima v lasti in posesti z denacionalizacijskim zahtevkom zahtevano nepremičnino, ni možna vrnitev v naravi, vrnitev v obliki nadomestne nepremičnine kot odškodnina, niti druga vrsta odškodnine iz prvih odstavkov 42. člena ZDen, ker nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest. Prav zato mu gre le odškodnina, ki jo določa 6. odstavek 42. člena ZDen ob uporabi 1. odstavka 6. člena ZDen. Po splošnih odškodninskih predpisih je taka odškodnina v višini valorizirane kupnine v obveznicah.

Glede na to, da ZDen ureja vračanje podržavljenega premoženja in oblike odškodnine, če tega ni mogoče vrniti v naravi, je na obliko odškodnine vezana določitev zavezanca zanjo. ZDen v 4. odstavku 51. člena določa, da je zavezanec za odškodnino v obveznicah Slovenski odškodninski sklad. Pritrditi je sicer stališču tožeče stranke, da je s prodajo nepremičnine upravičencu okoriščen prodajalec v višini kupnine, ki jo je prejel za prodano nepremičnino. V upravnem postopku denacionalizacije pa upravni organ ni pristojen ugotavljati in odločati o premoženjskih koristih tretjih, temveč mora določiti zavezanca v skladu z ZDen.

Tožena stranka ni kršila določil postopka, ko je zavrnila ugovore tožeče stranke glede očitka, da upravni organ prve stopnje, pri določitvi odškodnine, ni upošteval pri zaplembi hiše priznanega užitka dela hiše in morebitnih bremen. Ker je bila upravičencu priznana odškodnina na podlagi 6. odstavka 42. člena ZDen v višini valorizirane kupnine, v konkretnem primeru užitek dela hiše oz.

bremena niso relevantna dejstva, ker se vrednost podržavljenega premoženja ni ugotavljala v smislu 44. člena ZDen.

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni spreminjala niti odpravila odločbe prve stopnje in s svojo odločbo sama rešila stvar. Zato tudi v skladu z ZUP ni smela spreminjati roka, ki je bil določen z odločbo upravnega organa prve stopnje za izvršitev te odločbe. Upravni organ prve stopnje pa je na podlagi 66. člena ZDen določil splošni rok iz ZUP, ker v času njegovega odločanja še niso bile uveljavljene spremembe in dopolnitve Zakona o slovenskem odškodninskem skladu (Uradni list RS, št. 48/94).

Sodišče je zakonitost izpodbijanega upravnega akta presojalo v mejah tožbenega zahtevka. Tožena stranka bi lahko ob uporabi določil ZUP iz poglavja "odločanje organa druge stopnje o pritožbi" ustrezneje rešila pomanjkljivosti v odločbi organa prve stopnje, namesto s "preciziranjem in dopolnitvijo izreka". To neupoštevanje pravil pa ni vplivalo na rešitev zadeve.

Sodišče je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77). Določbo tega zakona, kot tudi določbe ZUP, je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).